Pohod tega dne torej ni bil ravno najdaljši, je bil pa skrajno lep. Kljub (pre)obilici ostalih turistov, smo se imeli fajn.

Slabo vreme je prihajalo, megle so se spuščale, a za domov seveda še ni bilo. 

Pri Lago d'Antorno smo se tako kar lepo ustavili. Pavza. Malca.

Sicer malca bolj za druge, kot za nas.

Po par minutah so se opogumili tudi najmlajši. In kmalu je bilo celo jezero račk pri nas. Heh.

Ker nismo hoteli iti po povsem enaki poti nazaj, smo se pri jezeru Misurina obrnili proti Schluderbachu, nato pa smo končno le našli nekaj nadvse pomembnega! Je treba probat ali so dolomitske vode tudi tako sproščujoče za noge!

Je, tudi tile potočki so presneto mrzli, kar pomeni, da delujejo. O, ja! Ostala dva sta pa stisnila rep med noge, nič ledene vode nista hotela!

Ogledali smo si še kakšno sotesko ali dve

hoteli pogledat v neko dolino, a se nam ni dalo več prav veliko. Smo pa zavili na kavo nekje ob cesti, kjer je zgledalo kar luštno, a smo po dvajsetih minutah obupali in se odpravili naprej. Vsekakor postrežba enaka kot v našem hotelu, kar je pravzaprav dobro in sva bila kar malo pomirjena: ni samo naš hotel slab, zadeva je simptomatična za celoten okraj. Veliko turistov in neki daljni časi debelih krav puščajo posledice, tudi v naših krajih je v določenih predelih videti povsem enako sliko.

Se nismo sekirali, gremo pa pogledat San Vito di Cadore. Mogoče bo kaj bolj živo od Cortine včeraj...

A se je vreme že hitro fižilo in tisti sejem sredi mesta je kar pospešeno zapiral vrata, vse so že pospravljali. Škoda.

Kar pomeni, da ni bilo prav veliko za videt.

Tako smo šli še do parka, kjer nas je presenetilo hudo cvetoče jezero v sicer prekrasni pokrajini,

a prav kakega navdušenja med nami ni bilo.

Smo pa vsaj spoznali kje sedijo otroci in kje njihovi očetje. Na desni seveda.

Malo smo se še podili po kolesarski trasi sredi gozda, ker pač drugega nismo imeli počet, potem pa je škropenje počasi le prehajalo v čisto pravi dež.

Ker tokrat nisva spet hotela čakati v hotelskem baru na neskončno postrežbo, sva zato zavila kar v trgovino.

Domače, dolomitsko pivo

in grappa, o, ja, to pa bo danes hud žur!

Pa smo vsi trije ob prijetnem škrebljanju dežja in zatopljenosti v ekrane hitro mrknili. Smo le bili zmatrani?

Napoved za jutri je kazala, da bo dež do jutra ponehal, dopoldan pa se bo zjasnilo in bo kar toplo in lepo. Bo res tako, je italijanskim vremenarjem za zaupat?

Bomo videli jutri, kajne?

Tisto, kar smo si prejšnji dan zaželeli, se je k sreči uresničilo.

Jep, dan se je presneto lepo začel!

Za prvi dan smo se namenili pogledat Tre Cime. V tistem malem odrezku iz Planinskega vestnika je bila opisana pot, dostop smo si ogledali še po netu in tako smo bili pripravljeni. Edino tega, koliko bo stala cesta do parkirišča pod goro nismo vedeli. No, smo pa vedeli, da nikakor ne bo poceni...

A že na poti do Lago Misurina so se nam odpirali pogledi. Ah.

Če že pri nas doma vsak dan vzdihujem, ko vidim KSA, kaj šele tukaj! Od vzdihovanja so me imeli že vsi dovolj...

Pa slikaš malo v eno smer in malo v drugo smer in se nikakor ne moreš odločiti, kje je lepše.

Tre Cime so že v ozadju

in tudi parkirišče je že kar polno, kolikor smo videli na povečanem posnetku.

Na privat cesto do parkirišča Tre Cime di Lavaredo smo tako zavili 1.8. ob natanko 8:27. Rampa, kartice, avtomatika, nič ne moreš špilat balkanca, v stilu: grem samo do prvega ovinka, takoj se vračam. Ne gre.

Cena: lepih 24€/dan. Sitnica.

Je pa vsaj lepa cesta, mestoma malce strma, a zjutraj še precej prazna. Avtodomov pa gor že kar nekaj. Razgledi pa... eh (vzdih).

Pa prav na vse strani. Da smo spet vrteli glave in pritiskali sprožilce.

Rifugio Auronzo, 2320m, je res v lepem ambientu. Ampak najbrž je tako z vsako kočo v takem okolje, kajneda?

S seboj smo imeli gojzarje, za vsak slučaj, a se je že od daleč videlo, da bo tole precej sprehajalna zadeva. Vsaj tisto, kar smo se mi danes namenili narediti. Brez plezanja, ferat in podobnega. Sem hotel prvič le sprejemat, pogledat kako in kaj, brez nepotrebne sekirancije. Za ferate bo že še čas. Enkrat.

Potem smo se počasi odpravili, med vsemi tisoči turistov. Pa se spet slikali in slikali.

Gledali plezalce v stenah, ki jih je bilo le malce manj, kot nas na širokih poteh.

In že je bila tu naslednja koča, ki so posejane res na gosto - Rifugio Lavaredo, 2344m.

Vse je zgledalo precej samotno - čeprav je bilo povsod ogromno ljudi, je koča kazala znake osamljenosti. Nič posedanja pred kočo, nobenega glasu iz koče. Še stranišče je bilo na rampo in na 50c.

So imeli pa supe tablo pred kočo, ki nam je vsaj malo razložila zadeve!

Poti je namreč na voljo kolikor češ. Pa koč tudi. Pa takih in drugačnih ferat. In... ja, pa se prvič znajdi. Kako velik krog pa sploh hočemo narest?

Bolj naokrog ali malo manj naokrog?

Na koncu smo sklenili, da se bomo odločali sproti, ko bomo videli kam gre pot za grebenom. Gremo direkt pod stenami ali naokrog še do koče?

Srečaš pa tudi kakšen avto sem in tja. Jaz bi vsekakor šel raje peš.

Je pa bližnjih in daljnih ferat že tule naokrog kar nekaj. Je super gledat v steno in povsod videti kakšne male pike.

Večina je polno opremljena, včasih pa se najde tudi takšni, ki nimajo niti čelade. No, pa k sreči se kakšni tudi obrnejo, tudi to smo videli, ko smo opazovali do kam neki se bodo turisti upali.

Skozi vsako luknjo gre pot, se ni za bat, da kaj ne bi bilo prehojeno. Tale gre na Monte Paterno/Paternkofel, 2744m.

Potem pa se nam že pokaže Rifugio A. Locatelli oz. Dreizinnenhutte, odvisno ali si bolj naklonjen italijanom ali nemcem. 

Na vsakem kuclju je seveda polno ljudi - Sasso di Sesto, 2539m.

Je pa res, da tule kraljujejo predvsem Tre Cime. Vsekakor.

Mala Cima, 2857m, Velika Cima, 2999m, Zahodna Cima 2973m. Seveda imajo tudi tirolska imena Drei Zinnen.

Locatelli se nam izmika, zgleda bližje, kot je potem v resnici. A ga vseeno kmalu ujamemo, 2438m. Z njim upravljajo iz Padove. Hm, zanimivo, daleč je Padova...

Tudi jezerca so prekrasna, z dovolj časa in veselja do kompozicije tule najbrž ratujejo svetovne fotografije!

Pri tej koči je mnogo več ljudi, naročajo pa ne prav veliko. Večina pije kavo, midva se pa ne dava, bova pa dala tistih pet evrov za pivo, si bova že privoščila!

Izkaže se, da v Dolomitih pivo ni drago v hribih, temveč povsod. Prav nič več ne stane kot v dolini. Kako to, ne vem, ko pa smo navajeni, da je pri nas v hribih vse dražje vsaj večkrat.

Sedimo na terasi in občudujemo Tre Cime, ki jih počasi zajemajo oblaki. Kar sedimo in sedimo.

Res ni čudno, da so povsod količine ljudi. Povsod!

Helikopter se kar naprej fijaka gor in dol, upamo, da ni kaj hujšega. Najbrž tule ni tako kot pri nas, ko helikopter večinoma res leti po hribih le v primeru nesreč.

 

Smo pa zadovoljni, precej zadovoljni. Predvsem meni se to kar fino vidi...

Ogledujemo si še različne dostope iz doline, ki so vsi po vrsti lepo urejeni, čeprav najprej zgleda kot da pot kar ponikne v dolino.

Pri planini Langalm, 2283m, ki je tudi odprta za turiste, se ponovno ustavimo, tokrat raziskujemo osrednjo steno Velike Cime. Dva plezalca, en kar naprej hodi dol in gor po vrvi, drugi pa ves čas nekaj motovili direktno pod previsom. Postavljata bivak, tovorita robo gor?

Seveda gre vse počasi, po petnajstih minutah žemarjenja enega od plezalcev, nas mine potrpljenje.

Tu spodaj so spet jezerca in tudi ti bi lahko uspela kakšna svetovna fotka. Z odsevom in podobno.

Pa raje slikam drugo jezerce, za katerega se izkaže, da ima preko sebe do skale napet trak. Za vadbo plezalcev torej...

Še kakšno staro oznako se najde, če le gledaš pod noge!

Še pogledi v daljavo

in smo na zahodnem robu, na Col Forcellina, 2232m.

Tu nas začnejo poditi že druge vrste turisti

nato pa na razstavi možicev

 

postavimo tudi svojega. Moramo. Jasno.

Avtov je ob naši vrnitvi že mnogo, mnogo več,

meglice pa se počasi spuščajo, popoldan je napovedano poslabšanje.

A sonček se še vedno drži. Do hotela pa je še dolga pot. Bomo že še kaj videli vmes, ni res?

Lep krog smo naredili, lep! Ne preveč dolg, tak, turističen, slabih 10km, 460 višincev, 4h.

Za turiste kar ok.

Ampak mi še ne gremo v hotel!

 

Se sploh še spomnimo kdaj smo šli prvič v Dolomite? 2004?

Tamauček je bil takrat še res tamauček, no, danes je enajst let starejši in že večji od mame. Če ne drugega, to pomeni, da smo dolgo, dolgo čakali, da spet vidimo Dolomite.

Predolgo.

Nikoli ni bilo časa, nikoli dovolj dolgega dopusta, nikoli... saj vemo, izgovorov milijone. Pa, kot da bi prvič šli tja za dolgo, še prvič smo bili tam le za en ubogi samcat vikend!

Premalo.

Pa bi si zaslužili več in to naju je peklilo in peklilo. A naredila nisva prav nič v tej smeri.

Dokler... se ni Helena nekega četrtka kar tako, mimogrede, spomnila: "hej, a gremo čez vikend v Dolomite?"

A samo za vikend? In potem je šlo približno takole: kje pa, ni šans, brezveze, škoda, premalo časa, vikend hm, čaki, mogoče pa le, zakaj pa ne, a da bi res šli, ja no pa pejmo, čaki a gremo res, ja ok gremo!

Včasih so spontane zadeve najboljše, kajne?

Ker sva se domenila šele (že?) v četrtek, do naslednjega dne ni bilo mogoče kaj prida planirat. Vzela sva kartice o Dolomitih iz Planinskega vestnika in karto, ki sem jo izkopal iz najtemnejših kotov - še od Dedka iz šestdesetih let. Ta novo edicijo seveda.

Hribi so sigurno še enaki, anede? 

Zaradi pomanjkanja časa sva na hitro rezervirala še hotel, seveda malce izven Cortine, da ne bi bilo predrago, napokala nekaj hrane, sebe in Tamaučka v tamali avto in v petek popoldan, 31.7., po službi, smo jo mahnili direktno proti Cortini.

Tistih cca. 350km ni veliko, se pa vlečejo. Če bi bila avtocesta, bi bilo to povsem nekaj drugega. Je pa vožnja lepa, Julijci, Karnijske in Dolomiti. Kar naprej neki vršaci okoli tebe, da ti ja ni dolgočasno.

Ustavili smo se le enkrat, na malici, nekje za Tolmezzom. Drugače pa smo vse poslikali kar iz avta. Imaš potem na kile takih super dobrih fotk.

Drugače pa si sam hitro najdeš kakšno zanimivost. Naprimer iskanje Pieve di Cadore. Zaradi pesmi, jasno. 

Tolikokrat je pisalo, da je bilo že kar zoprno, slikat sva uspela pa napol...

Ker je bil hotel ok, smo se odločili, da bomo tu kar ostali. Pozicija je dobra, malce ceneje in brez gneče. 

Tako smo bili že pred sedmo zvečer v centru Cortine d'Ampezzo, v ozadju slikoviti Cinque Torri, 2361m.

Slikanje seveda na vsakem koraku

in v različnih pozicijah. Da se bo vedelo, kdo je kje bil! In kateri hribi so kje! V ozadju Pomagagnon, 2450m.

Predvsem sva pa slikala in slikala, ker sva bila presenečena. Pa ne zaradi lepih trgovinic

prekrasnih - kljub oblačnosti - razgledov do Tofane

in nekaterih prelepo urejenih hišk.

Ne, presenečena sva bila, ker je bila Cortina povsem nekaj drugega, kar je bila pred dobrim desetletjem. Takrat je bilo vse živo, vse odprto, nič zapuščenega, ljudje povsod, gneča. 

Tokrat temu ni bilo tako. Veliko hiš, hotelov, restavracij je bilo zaprtih, zapuščenih. Veliko stavb je videlo že boljše čase.

Ljudi za prgišče. Nekaj turistov, a proti desetim letom nazaj skoraj nič. Za vikend 1.8.?!

Kaj se dogaja? Vzponi in padci mondenih mest?

Pozdravili smo se še z ape-tom, ki ga je bilo povsod po mestu dovolj, videli smo ga najmanj desetkrat

in smo šli kar lepo nazaj v hotel.

Kjer pa do piva ni bilo tako enostavno priti. Fant, ki je zasedal bar, je bil namreč en najhitrejših barmanov v tem delu vesolja in ko sva enega spila nisva niti pomislila, da bi morala ponovit kalvarijo naročanja še za drugega.

"Ne, ne, mogoče jutri", sva si rekla.

Bolj pomemben je bil naslednji dan. Kakšno neki bo vreme? Dež, oblačno, sneženo? Se bo kaj videlo? Kam pa čmo it? Do Cim? Jih bova sploh našla?

Popoldan je vreme kazalo kar ok, vsaj z okna hotela se je kolikor toliko lepo videlo gore, nisva pa bila prepričana, kaj sploh vidiva. Na koncu je obveljala, da je tole Monte Pelmo, 3169m, čeprav ne kaže svoje špice.

"Če bo jutri takole vreme, bomo več kot veseli!", smo se kar vsi skupaj pridušali.