Čez Komar!

Res je, za naslednji obisk teh krajev sva se dosti bolje pripravila in vzela za petek celo dopust. Ha! Ne bodo naju kar takole...

Sicer sva res cel teden razmišljala kam, kje in kako naj greva, a sva se na koncu le uspela dogovorit: že v petek zjutraj greva, en dan za izlet, nato prespiva nekje, greva po Tamaučka in potem naprej po neznanih koncih Korade, nekje prespat in šele nato domov. Naj bo vikend torej spet poln!

In tako sva bila v avtu že v petek, 14.8. nekje ob treh zjutraj. Midva in liter kave, da bova le zdržala vso to vožnjo do Zadnjice. Čez Vršič seveda. Eh, to je res super pot za navsezgodaj...

V Zadnjici spremenjen prometni režim, zdaj moraš res parkirat že daleč v začetku, a hej, saj gremo v hribe, ni finta v tem, da se čimdlje pripelješ. Je pa res, da je Zadnjica kar naenkrat presneto dolga dolina, do zatrepa je zdaj vsaj kaka urica hoje. Ravno za ogrevanje ob prvem svitu!

Ravno tako se je spodaj pri parkirišču že navsezgodaj ogreval mali italijan, ki je večkrat šprintal sto metrov v eno smer in nato še nazaj. Bil pa je prijazen in smo rekli par besed. Čez nekaj minut je mimo naju oddrvel v nizkem letu. Vse je kazalo, da je bil že dobro ogret...

Enkrat davno sva tule z Markotom z desne prilomastila navzdol, zdaj pa bo treba kar direktno naravnost, čez steno! Ojej.

Odcep sploh ni označen ali pa midva nisva nič videla, le neke stare, obledele markacije: zatrep Zadnjice, na desno proti Komarju, od zgoraj dol z Doliča, levo dolina Zadnjice.

Tokrat me niso pestili kaki veliki strahovi, pravzaprav sem bil precej navdušen in vznemirjen v dobrem, pozitivnem smislu. Kako olajšujoče v primerjavi s strahovi! Le še da pogruntam kako vedno priti do tega, pa sem na konju!

Morda pa so pomagali že prav v začetku fantastični razgledi! Nekaj sigurno je na prebujajočem se Jalovcu, kajne?

Takoj v začetku se svet postavi pokonci in do kapelice italijanskih carinikov si hitro.

Tam sva si nadela železje, si malo oddahnila, se spraševala, zakaj gredo vsi po poti naokoli, mimo naju pa nihče in jo nato ubrala direktno navzgor. 

Pot je stara lovska, kar pomeni, da ubira naravne prehode, kar ji daje precej slikovitosti in vzema napornost. Saj gre res precej navpično navzgor, a brez kakih velikih naporov.

Skozi grapo, ki je najbrž najbolj slikovita scena in če ne bi že prej doma gledal slik, bi se spodaj presneto čudil, kje so tole speljali skozi?!

Pa je z nekaj železja to kar enostavno.

In ker ni nekje visoko nad prepadom, še mene ni bilo strah.

Čeprav izpostavljenosti ni za zanemarjat. A dokler je zajla, bo kar ok, bi rekel jaz.

Se pa držim ko klop. Jasno. In ne gledam dol. No, ja, samo sem in tja.

Res enkratno speljano in obema kar nekoliko prekratko! Le kakšno urico in pol si med stenami v popolni samoti.

Potem si pa že ven in goram je potrebno povedat, da si v njihov! Se jim zahvalit za to, da so, da smo.

Zgornja fotka je seveda naštimana, pri meni gre to bolj počasi, nekako takole:

Nad nama pa v daljavi že Dolič. No, še kar nekaj je do tja...

Nekaj domačih prebivalcev sva v zgodnjem jutru le srečala preden so navalile trume ljudi. A le enega sva lahko slikala, drugi so se nama poskrili še preden potegnem fotoaparat iz žepa. Bo treba vadit kakšne revolveraške spretnosti.

In tako se Komar hitro, prehitro konča. 

Še par korakov in sva že na običajni mulatjeri do Doliča. Na poti čez Komar nisva srečala nikogar, na običajni poti pa bi jih nato lahko štela skoraj v desetinah.

Ta mulatjera je prav posebna mulatjera, ki bi jo moral vsak doživet. Inženirstvo v vsej svoji lepoti, kar meni vedno zazveni v stilu: zato, ker lahko!

Pa še s takšnimi razgledi!

Še sam google ni mogel ostati ravnodušen in je moral poseči v proces dogajanja - takole je on predstavil zadevo:

Mu je kar uspelo, kajne?

Še par serpentin do Doliča, koča že kaže svojo streho,

ko mimo naju navzdol prileti mali italijan z začetka. Čeprav se mu mudi, naju spozna in se ustavi, da spet malo pokramljamo. Človek, tekač, jemlje svojo pot resno. Ima čelado in celo samovarovalni komplet še vedno na sebi. Sicer mu v supergah kar naprej drsi na meliščni mulatjeri, a ga to niti malo ne moti, da ne bi tega še malce izkoriščal za hitrost. Dve uri in petindvajset je letel od spodaj na Luknjo in čez Plemenice na Triglav. 

No, midva še na Doliču nisva, ko je že mimo naju gor in dol s Triglava. Bi se kar vprašal ali je z nama kaj narobe... Seveda ni mogel iz svoje kože, čez serpentine mulatjere se mu ni dalo in je lepo zavil levo na Komar. Dol!

Midva pa sva le počasi zlezla do Doliča, si privoščila pivo, ki je bilo na žalost vseh žalosti toplo! in jo zato razočarano ucvrla do prelaza Dolič. Sem že pozabil ali se s tam kaj vidi ali ne, ali je kak razgled ali ne.

Razgleda nisva slikala, v prvi vrsti zaradi tega, ker ga ni. Si bom poskusil zapomnit za naslednjič, da mi ne bo treba spet gledat ali je razgled ali ga ni.

Čeprav ob koči, kjer imajo samo toplo pivo (najbrž zato, ker se jim ga ne da nosit iz kleti), pa tudi ni za sedet. Avgusta je bilo še v hribih čez trideset stopinj in hladno pivo bi se res prileglo. Najbrž bi spil vsaj še enega. Topli hotelskozdraviliškofinančni godlji pa težko rečeš pivo.

Pa sva šla dol.

Občudovat čudo tehnike in štet serpentine.

In odkrivat kar naprej neke nove stvari, sploh v videnju novih spoznanj. Stara koča na Doliču (kolikokrat je novo že napol podrl plaz, bo najbrž kmalu nova tudi stara), pretovorne žičnice, kasarne alpinov, pomožne hiške itd. Kar naprej je nekaj za gledat... Naprimer sam nisem mogel pogruntat, čemu je tole betonirano direktno v grapo... Hm?

Drzna speljanost - od kje jim ideje?

In spet google ni mogel zdržat, iz parih slik je na koncu sestavil panoramo. Ko jo gledaš, sumiš, da je nekaj narobe z njo, nekaj ne štima, a do zdaj še nisem uspel pogruntat kaj ne štima. Dober je tale google, dober!

Še dobro, da ni vzel moje velike navdušenosti nad prepadi in slikovitostjo same poti!

Res je, da je pot veličastna in super in oh in sploh. Ampak po urah hoje jo imaš počasi dovolj. Štetje serpentin sem že zdavnaj pozabil, zato sem moral lepo doma po karti kar parkrat štet.

Vsega skupaj je od Zadnjice do Doliča natanko 67 serpentin, sedeminšestdeset! Uau.

Zato sva bila kar vesela, ko sva bila spet blizu doline, kjer pa naju je pričakala še mnogo hujša vročina, tako, da sva bila kar malo frustrirana. Po eni strani čimprej dol s teh serpentin, po drugi strani pa čim kasneje v dolino. Kako torej?!

Še k sreči, da je bilo v Koritih vsaj nekaj vode in da ni že vsa izparela v tej vročini! Letos so tile potoki res pravo odrešenje!

Za konec pa... ja, še enkrat tista jutranja urica v nasprotno smer. Priznam, da je bilo zjutraj nekaj lažje in da je bilo okoli dveh popoldan tole pešačenje kar malce odveč. Saj bi se pritoževal nad presnetim parkiriščem čisto spodaj, a se ne bom. Mi je všeč taka dolina brez avtomobilov. Všeč! 

Takle pa zgleda na karti Komar. Ali je kaj komarjast?

Naprej je šel ostanek dneva zelo počasi. Najprej na Trento na hladno pivo, potem pa naprej razmišljat.

Sva toliko razmišljala, da sva imela v kampu v Bovcu kar hitro postavljen šotor, čisto ok in ne prav drago. Pa še pivo je bilo blizu. Le da je bilo do še kakšnega nato kar težko priti. Edini sosed v Bovcu, ki je bil v petek zvečer odprt, je bil nabito poln, prodajalke pa na robu solz: "čisto vsak dan je tako!" 

Seveda, cel kamp je bil v trgovini, kupovali pa s(m)o vsi isto: pivo, vino, alkohol in slanutke.

Da bi postavil šotorček s temi stvarmi na parkirišče in prodajal, bi denar kar sam na kup letel. Da bi odprl še eno trgovino, bi denar kar sam na kup letel. A to seveda ne gre v Bovcu. Tam se raje kaj zapre, ker na kup ne leti dovolj denarja. Hecno, turisti pa zgubljamo čas v vrsti v edini trgovini. Kot v starih časih, juhuhu!

Je bilo pa potem tako lepo sedet pred šotorom, pijuckat pivo in gledat Svinjak, da si hitro pozabil na zgode teh krajev.

Ob prvem mraku sva šla že spat, s tem, da sva vedela, da ponoči pride nevihta.

Ko je padla prva kaplja dežja, okoli dveh ponoči, sva oba skočila pokonci in še preden je padlo naslednjih deset kapelj, sva imela že spakiran šotor v prtljažniku, midva pa sva že spala na sedežih v avtu. Ne da bi kogarkoli v kampu zmotila, zbudila. Še midva se skoraj nisva. Zbudila.

Kakšna hitrost je bila to, sva se zavedela šele zjutraj, ko naju je ponoči malo premetavalo, a k sreči nič hujšega. Ko sva si dodobra pomela jutranje zaspane očke, je bil svet natanko takšen, kot sva ga pustila včeraj, sončen in vroč! 

Zdaj pa po Tamaučka do Nadiže in naprej v nove kraje!