Korada

Čez Komar sva se torej spravila, prenočila - malo v šotoru, malo v avtu - v Bovcu, v soboto pa je bil že čas, da se odpraviva po našega Tamaučka.

Ker smo bili zmenjeni šele opoldan, sva morala porabiti še nekaj časa. Greva malo v Kobarid, tam pa res še nikoli nisem šel na kavo! Enostavno rečeno, a malo manj enostavno za naredit. Vse je kazalo, da so imeli čisto vsi ljudje iz okolici prav enako željo kot jaz! In so šli vsi na kavo. In v pekarno. 

Pri cerkvi Sv. Andreja in kostnici nisva še nikoli bila, tako, da kljub temu, da kostnice niso prav dobre zame, je prav, da sva šla tole pogledat.

Markantno, veliko, impozantno, a hkrati, kot vedno, zame presneto žalostno. Sem raje gledal v daljave Soške doline.

Čas je šel tako kar hitro in kmalu sva bila spet na tabornem prostoru. Skupaj s starši smo pospravili šotore in jih malo očistili, le stežka pa smo te dvanajstletnike prepričali, da bi se pred vsemi ostalimi kaj več pogovarjali z nami. V tem obdobju smo starši med njihovimi vrstniki precej moteč element. 

Namen smo imeli še nekaj kopanja, kar smo hoteli narediti nekje ob cesti proti mejnemu prehodu Robič, v okolici kampa je bilo namreč mnogo preveč ljudi, ni kamp eden najboljših brezveze! Smo pomislili, da bi šli k mostu, kar je bila seveda še mnogo boljšaaaa ideja. Ufff.

Tako smo kar naenkrat padli v Italijo in komaj našli majčken košček zemlje, kjer smo se lahko ustavili, da smo lahko vsaj noge namočili. Na to, da bi kdo kaj slikal, se še spomnili nismo...

Ko smo potem malo zaokrožili po Furlaniji, pa je Tamauček že fino spal. Le kaj neki so delali na taboru, kaj? Spali sigurno niso... Pa sva ga pustila in malo krožila po vasicah.

Sva že bila kdaj na Castelmonteju? Nisva. Torej?

Kar dva hriba sta tam, zato sva otroka pustila v avtu spat (kako neodgovorno!) in se šla malo potepat. S pogledi, sicer ne najboljšimi, na Matajur.

Ampak tisti hribček Castelmonteja je imel polno nekih stvari, od markiranih poti,

klopc, piknik placov, urejenih potk, bunkerjev, križev.

Vse sva pretaknila, vse pretacala, Tamauček pa je še vedno spal.

Zato sva se namenila še v dolino Idrijce, ki je no... nekako odročna. Ker je bil ravno 15.8., družinski praznik, so bili prebivalci onkraj meje skoraj pri vsaki hiši kot v filmih: vsi zunaj na kosilu ob dolgih mizah hrane. Na naši strani meje ni bilo nikjer nikogar. Opustelo.

Mejo sva malo nad Idrijco komaj našla, obmejni prehod Britof. 

Veliko zanimivih stvari povsod. Kaj bi šele bilo, če bi bila pripravljena?

Tako raziskovanje nama je pri srcu. Najprej greš, malce za nosom, veliko po intuiciji, kdo ve, na kaj boš naletel! Naprimer na Sv. Kancijana.

In na polno zanimivih točk, za katere sploh nisi vedel.

Ali pa na Marijino Celje, prav ogromno cerkev na vrhu grebena nekje nad Kanalom. 

V daljavah so nevihte nosile dež, soparno je bilo za znoret in prav nič čudno ni bilo, da ni bilo nikjer nikogar. Vse zapuščeno, opustelo. Le mi in ogromna cerkev.

Table so potem priročna zadeva, sploh za take, kot smo mi, ki nismo imeli pojma, kje smo in kaj je kje.

Smo pa našli Goljevico, odkoder so - po vsej verjetnosti - Goljevščki. No, našli smo tablo, kraja pa le nismo šli pogledat. Na tem koncu nimamo znanih sorodnikov.

Koliko je še takih zanimivih krajev, kjer se še nismo peljali, a? Najbrž kar preveč, še tole je le en manjši del. Bomo pa vsaj vedeli za naslednjič kje in kako je kaj.

Potem pa smo le prispeli na Korado in ker je bilo še kolikor toliko zgodaj, smo šli še malo raziskovat naokoli. Le kaj neki je to, na vrhu Korade? 

Smo gledali in razmišljali in tuhtali... ampak nismo bili dovolj pametni. Šele oskrbnik Korade nam je razjasnil obzorja - potresomerilec.

S to razlago smo bili kar nekaj časa zadovoljni - vsaj do zdaj, ko tole pišem. Zdaj pa sem šel malo raziskat naokrog in najdem tole. Kar je presneto podobno projektu, ki stoji na Koradi. Gre torej za točko kombinirane geodetske mreže 0-tega reda.

Malce drugače, a vseeno še vedno podobno starim betonskim geodetskim kamnom, ki jih najdemo po različnih vrhovih. Nekaj takega torej:

Šli smo še malo naokoli, našli cerkvico Sv. Gemderca - huh, kakšno ime! -,

in nekako upali, da pridemo tja do Sv. Jakoba, ki pa se nam je čudežno oddaljeval, namesto da bi se nam približeval! Še dlje v daljavi in levo pa Marijino Celje.

Zato smo poplesali na manjšem grebenu skupaj z lastovkami ob njihovi večerji (res jih je bilo na stotine!)

nato pa že skoraj zmatrani odšli nazaj proti Koradi!

Še faco ali dve naredimo

preden nas pojejo vse grozne mušice, ki jih je na milijone, pikajo pa tako, da smo v pol ure vsi zabuhli. Koča na Koradi je torej edina rešitev, kjer kljub vročini in sparini super spimo!

Za ta dan je za nami kar lep kos do sedaj več ali manj neznanih poti!

Naslednje jutro nismo najbolj zgodnji, počasi nas odnese v Brda. Najprej do stolpa, jasno. Tu s Tamaučkom trenirava najine strahove pred višino, a nama gre kar dobro. Iz minute v minuto bolje! Upava se celo spustit in se slikat, jeaaaj!

Potem po Brdih malo pokrižarimo, a brez kakšnega cilja.

Dobrovo, Neblo, a nas potem odnese v nasprotno smer, gremo proti Gorici, Trstu. Nekomu se lušta po morju.

Kavo pijemo na ne ravno najlepšem kraju, a hej, senci pri tej vročini ni za gledat v zobe.

Hočemo pod Sabotinom v Gorico, pa nas prometna nesreča kolesarja preusmeri nazaj, iskat druge prehode proti Gorici. Ki jih seveda najdemo. Prej ali slej.

Potem pa proti morju, proti obali. Tam se spet vozimo kar za nosom, jaz sem že malce pozabil kako je tukajle naokrog, zato si ogledamo Vilaggio del Pescatore in milijone jadrnic, a zaradi sparine se nam ne da niti iz avta. Ker gremo po vrsti, je naslednji Devin in kljub temu, da nima ravno najlepše plaže, to dveh morjeljubcev sploh ne moti in ker po sreči najdemo celo parkirni prostor. prav na hitro ugodita želji po skakanju v morje. 

Mene pa ob vseh telesih italijanov in čehov(!), ki se gnetejo na kvadratnem metru, hitro mine vsakršna želja po morju. Vse polno in to kljub temu, da za ovinkom že razsaja nevihta. Najbrž bi imel v Sesljanu dosti več prostora, a bo moral počakat na drugič.

Ravno se kolikor toliko posušimo, preoblečemo in sedemo v avto, ko padejo prve debele dežne kaplje.

Ko bi vedeli, da bo dež letos še precej redka dobrina, bi se pustili še malce namakati. Tako pa smo jo ucvrli domov. Če ne drugega, bo treba oprat cunj za cel tabor in še malce čez!

Dobro sva se torej pripravila na tale, malo podaljšan vikend. En tak komarjasto lep izlet, nato pa še majhno, a sladko popotovanje za nosom, kamor nas odnese. 

In nas je odnašalo. Sem in tja. Ravno toliko, da je bilo super. Pa saj drugače tudi ni moglo bit, kajne?!