Na sestanke rad hodim. Sploh na take, ki so v hribih, ti so vedno dobrodošli.

Sam sem šel že dve leti zapored, tokrat pa se mi je pridružila še Helena. In vse skupaj sva še malo zabelila. Če sva že dva, potem ni hudir, da ne bi prišla še peš nazaj! Ha!

Sedmi april 2017 je bil določen za sestanek, začela sva pa nekaj pred enajsto. V prekrasnem, že vročem pomladnem dnevu! V kratkih rokavih! Vsa v napetem pričakovanju lepega, a dolgega pohoda.

Dan je bil dopoldan (še) lep, do tam zadaj nekam morava prit. Na začetku precej grozno zgleda, če vidiš cilj nekje tam v daljavi. Kdo pa bo prišel tja peš? Še z avtom se vleče ko čreva...

Pa so me tudi v naravi motili razni telefoni. Kot da sem najbolj popularen računalničar daleč naokoli.

Tokrat nisva šla čez cerkvico v Rovi, ampak sva po kolovških odkritjih šla kar lepo po poti R tja do Čeha, je lepše in najbrž tudi hitrejše. Čez podrtije, ki so še vedno nad Čehom sva se prebila brez težav, vedno po istem.

Oh, to bujno cvetenje! Kako sva uživala v prvih dneh pomladi, juhuhuuuuu!

Sva že čez prve hribčke, malce nad Vrhopljem. Vreme se počasi slabša, vroče je že, pa se oblaki popoldne že zbirajo.

Pri Vrhpolju sva malo motovilila, rdeča je tja grede, modra nazaj, vse je odvisno od tega ali so ljudje doma, težko jim je it čez dvorišče. Seveda pa je slika stara, tam okoli rdečega ovinka je namreč že par let nazaj zrasla nova hiša, zato smo navajeni it kar direktno v hrib. K sreči hišo še delajo, zato se še da mimo nje, nazaj grede pa že nisva mogla več, so imeli spodaj piknik, čisto mimo žara pa tudi nisva mogla it. Če bo v prihodnosti zraslo še par hiš, bo pa treba po cesti čisto okoli. Razvoj!

Ampak najina klopca je pa še vedno ista. Klopca! Je pa res, da bo brez razvoja tam le še kako leto ali dve, že zdaj je težko na njej sedet, razpada. Mislim, da jo midva obiskujeva že kakih 10+ let.

Na Gozdu in planoti že vse nekaj diši po dežju. K sreči je bil tokrat pes zaprt. Še vedno je lepo toplo. Sva že blizu Veliki planini!

Pri Jurčku sva seveda spila pivce, dva, da je potem lažje zagristi v tisti klanec!

Potem je pa na Podkrajniku že začelo rositi. Sem bil kar nekaj siten in sem mrmral precej grde besede.

Sčasoma pa... tale pomlad te res kar navduši. Mokro gor ali dol!

Vsekakor. In čez pol ure o sitnobi ni bilo več ne duha ne sluha. 

Pri Heleni pa sploh ne! Obema se je smejalo kot že dolgo ne in to kljub sitnemu rosenju. Elementi, elementi!

Kako pa boš siten ob takih cvetočih poljanah?!

Žafrani in teloh, vse naenkrat. K sreči nobenega snega kot je bil vsa druga leta.

Na sestanek sva prišla vsa navdušena, jasno. Smo se zaklepetali dolgo v noč, a ni šlo vse gladko. Tega sestanka se bomo na društvu še dolgo spominjali.

Ostali so potem odšli, midva pa sva lepo prespala in presneto zgodaj vstala!

Naslednji dan je bil še lepši kot prejšnji!

Ob sedmih zjutraj sva bila povsem sama na planini

slikat pa nisva in nisva mogla nehat.

Kako pa bi sploh lahko nehala? Ob takih pogledih...

Pa sva vseeno morala dol, je bilo treba nabrat še čemaža, ravno pravi je bil pod Podkrajnikom. Letos sva ga nabrala bolj malo, nima ga smsila vlagat in karkoli delat z njim. Nekje po maju tako ali tako želja po njem hitro ugasne, tale čemaž je res zelo sezonski. Ampak v marcu in aprilu bi ga pa kar naprej mulil...

Pa nazaj v hrib na Gozd. Počasi je postajalo spet vroče!

Pri podrtijah nad Čehom sva tokrat ubrala malce drugačno pot, v začetku prav lepo potko, shojeno seveda od živalskega sveta, a sva na koncu vseeno pristala v podrtijah. Sicer v drugih podrtijah, na drugi strani je bilo podrto še od žleda, tule pa vse od spopada z lubadarjem.

Sicer pa malce prebijanja ne škodi, bova za naslednjič že bolje vedela. Sva pa na koncu priletela direkt v takšno blato, da sva komaj prišla ven. Še od palice sva zgubila obroček v njem, a nobenemu ni bilo do tega, da bi obroček iskal po tisti svinjariji. Najbrž še bolje, ker bi ob obročku tam sigurno pustila še kak čevelj, je bilo treba presneto pazit...

Do Rove sva šla po istem, a v Rovi sva pa vseeno zavila na pivce v gostilno. Dan je bil vroč in pivce sva si že dobro zaslužila! V gostilni vse polno, vsi v pričakovanju pohanega piščanca, midva pa kot dva hribovca. No, brez "kot".

Ob Hoferju sva šla kar ob cesti in upala, da bo na koncu le kaj, da prideva čez potok.

In res je bil - mostiček, no, dva hloda, a prehod je bil. Je pa vprašanje, kako priti tam mimo v kasnejši pomladi ali v poletju, vse je namreč dodobra zaraščeno. V začetku aprila je še šlo.

Pod Krtinskim hribom sva tisto oddaljeno Veliko planino pustila že daleč, daleč zadaj, nama pa se je seveda na veliko smejalo.

Saj sva že takorekoč domaaaaaaaa!

O, v 2017 sva res veliko hodila, aprila sva tole pot - in to tja in nazaj - obdelala že povsem suvereno, brez kakršnihkoli težav. Lahko bi rekel celo mimogrede, vsaj, kar se hoje tiče. Se res dobro pozna, če imaš dovolj kilometrov v nogah!

Oba sva bila nadvse zadovoljna, to je bil res prekrasen izlet, vreme je sodelovalo, pomlad je res enkratna. Ker pa je svet izravnan, naju je skrbelo le stanje v društvu in čisto prav sva imela. 

V tabelo poti od doma na Veliko planino pa sva tako dodala kar dve novi koloni. Jupijajajaaaaa! 

Kdo ve ali bo naslednje leto tudi tako, malce dvomim... Škoda.

Dnevi po kakih velikih dogodkih so vedno malce žalostni.

Vznemirjenje pojenja, adrenalin se počasi umika, telo in um postajata mlahava. Večji kot je dogodek, bolj se to pozna.

Seveda pa ima človek še vedno veliko dela, po-dogodkovne aktivnosti so pravzaprav tudi pomembne, treba je narest poročila, finančni izkupički (koliko si še dolžan), rezultati, zahvale, pisanje sem in pisanje tja, urejanje slik in bogve kaj še vse.

Že samo za uredit 800+ slik bi rabil kake dva tedna...

V trenutku, ko je zadnji tekmovalec prišel v soboto v cilj, je meni vse dol padlo. Napetost je pač rasla, kar nekaj tednov se je nabirala in na koncu so vsi tekmovalci kar nekako "tvoji". Saj dobesedno ne skrbiš za njih, a vseeno se čutiš odgovornega prav za vse. 

Da se jim ne bo kaj naredilo. Da bodo živi in zdravi. Da ne bodo imeli žuljev. Da se bodo imeli fino. Da se ne bodo - preveč - zgubili. In ultimativno - da bodo vsi nepoškodovani prišli v cilj.

Ene par ciljev sem tokrat zgrešil, a sem si jih dobro zapomnil za naslednjič. K sreči pa se je zadnji, ultimativni - o nepoškodovanosti in cilju - vseeno izpolnil.

Huh. Je padla skala!

Zato sem še danes kar malo matast in namesto, da bi kaj delal, skušam tukajle nekaj ustvarjat.

Včeraj sem šel zato raje ven, čeprav se mi seveda ni dalo, a zastavic ne bo nihče drug pobral!

Takole sem jih najprej v petek postavljal:

Le štiri sem takrat imel na grbi, tri je postavila Helena, Marko dve, dve Tadeja in Petra in eno Darja in Dejan, ki so bili na KTjih.

Pospravljanje je bilo malce bolj zamudno, sem jih imel sedem za pospravit. Vsi s KTjev so prinesli svoje, Marko je šel še po dve, Tadeja in Petra pa še po tisto k Spomeniku.

Nastalo je torej tole.

Dobrih 41,2km, seveda skupaj z avtom. Sem se pa vseeno kar nahodil, nedelja je bila lepa, jaz pa poln energije, ki sem jo prejšnji dan lahko samo gledal in stal, stal, stal, stal, dokler me ni že fino križ bolel. No, pri pospravljanju zastavic ni bilo nobene bolečine v križu... le zadihan sem bil ko strela, sem se spet gnal. Kot da bi hotel podoživet vso matrarijo sobotnih tekmovalcev! 

Sem pa lahko videl, kakšno presneto lepo vreme so imeli v soboto! Neverjetno lepo, neverjetno!

Sam pa še vedno gledam tele karte, še vedno raziskujem. Gledam gps sledi ostalih in gledam svoje. So kakšne zanimive, naprimer tale Jeblanca, ki sva jo s Heleno letos prvič sploh obiskala. Jasno, ko pa je tak lep neizrazit poraščen vrh...

Modra črta je postavljanje - okoli najprej gor in direkt potem dol, rdeča pa pospravljanje. Tukajle se nazorno vidi, kako se človek uči in kako pravzaprav hitro pridobi orientacijo tudi sredi povsem navadne hoste! Vsakič je šlo bolj direktno!

Opazil pa sem tudi, da vrh in gps nista ravno najbolje usklajena... Hm. 

Druga pa je naš slavni Komovec. Se zelo dobro vidi, da sem tukajle gor bil že velikokrat... Vedno po isti poti. Dolgčas!

Našel sem tudi eno firbčno, pri postavljanju (modra) - sem moral it pogledat, kako kaj zgleda lovska pot in če je Spomenik kaj preveč zaraščen. Ja, me je firbec matral... Da ja ne bo v soboto kaj narobe!

Nekateri te stvari pač radi počnemo. Lepo je namreč videt zadovoljne obraze in veselje. Pravzaprav je to povsem dovolj.

In če si lahko cel dan zunaj in gledaš na svet skozi takšne kulise:

potem ti res ne more biti prav nič hudega!

O, ja, še se srečamo! Na kakšnem dogodku ali pa kar tako, sredi vseh teh širnih gozdov!

Hvala Vsem!

Toliko časa motovilim s temi objavami, da že davno vsi vse objavijo. 

A tokrat mi je za oprostit, saj smo šli takoj naslednji dan po Posvetu na morje.

Kako je to fino, ko si veliko pojedel in še več spil in moraš še vse pospravit in se spakirat, naj presodi vsak sam.

Se pa da! In to je bistvo.

Tokrat torej ni bilo nobenega Izziva. Nobene preizkušnje. Nobenega preverjanja, testa, teka, spusta, gonjenja v hrib, igranja nogometa, furanja s kolesom, nič! Ne, ne, športnih aktivnosti imamo dovolj, vrh glave.

Nekateri.

Drugi pa niti ne.

le

Nekateri namreč na tako žurko pritečejo. Iz Ljubljane. 

Iz Ljubljane, EJ!!!!!!

Edino, kar se je dogajalo - poleg hrane in pijače - je bila jama! Ja, šli smo si ogledat edini jamarski muzej ter Železno jamo. Kul.

Še dobro, da sem zvedel, da je po naših hribčkih, po katerih se tako brezskrbno podim, posejana kaka stotnija jam. Pa kar nekajkrat vidim v hosti kako betonsko zadevo in se čudim. Evo, zdaj pa vem, kaj je to! Vhodi v jame!

Železna jama ni prav velika, je pa čist luštkana in lepo opremljena. Za turiste.

Kar smo ta dan vsekakor bili.

Večino časa je bila banda namreč takole posejana:

Nisem in nisem jih mogel spravit s kavča, pa tudi, če sem igral na kitaro! Niso se dal spodit!

Neverjetno.

Že dolgo nismo bili take lenobe.

Posvet nam torej ne gre. Drugo leto gremo kam v hribe, lenuhi!