Konec novembra sva se spogledala - "a na Menini sva letos že bila?" Ojej! Kdo bi vedel, ampak že dolgo res nisva bila!

Je bilo treba takoj popravit napako. Kljub temu, da je bilo zunaj bljaki in zdrizasto in mrzlo in... Pa pejva, na Menino greš pa res lahko kadarkoli.

Sploh, če se zapelješ malo višje. Da je zdriza vsaj malce manj.

Resnici na ljubo, prav mraz že ni bilo. Od začetka je še zgledalo, da bom zmrznil, a hrib naredi svoje. Kljub tej presneti megli...

Potem pa se tam nekje ne prav daleč pod vrhom, začne oglašat nek čuden zvok in jaz pameten: "ja, seveda, to je tisti potok tamle naprej. Zgleda je velik vode!"

No, kmalu se je izkazalo, da potoka sploh ni. Ni. Ga nikoli ni bilo. In ga tudi ne bo. Od kje meni potok, ve samo... hm, čaki, kdo že? No, takle mamo...

Ampak zvok ne pojema, venomer glasnejši je, še najbolj spominja na kak vihar. Seveda spet jaz: "aja, to je veter gor na vrhu! Se bo treba oblečt!"

No, kmalu se je izkazalo, da... saj vemo, kako to gre, ne? Vetra seveda ni bilo. Zvok pa je bil vedno glasnejši in naju je postajalo kar malce strah, saj je res vse skupaj že dobro zavijalo! Tretjič nisem hotel več bit brihta, pa sem bil raje tiho. A res je iz trenutka v trenutek zgledalo, da se dogaja nekaj velikega. Pa potem na jasi le zagledava: ptiči! Ptiči, stotine ptičev, tisoči ptičev! Uau! 

Kaj se, hudiča, dogaja? Nikoli še nisva videla takih količin ptičev in zvok tisočev kril je bil res nekaj povsem posebnega! Vse je zgledalo, kot da ptiči bežijo pred nečem in da bo vsak trenutek za njimi prišlo - kaj? Cunami? Vihar? Potres? Skratka, precej nelagoden občutek, ko ne poznaš in ne veš, kaj se dogaja. 

Skušava slikat, pa je zaradi megle vse skupaj le pikčasto. Niti enega ptiča ne moreva ujet, si ga ogledat. Vse pa še vedno vrši.

Bolj ko sva pri vrhu, manj je ptičev, vse se počasi umirja, tudi midva. Na stolp tokrat ne greva. Moker, spolzek in še vedno precej majav.

Teloh že kuka. Konec novembra! Snega v 2016 še zdaleč ni nikjer.

Koča je k sreči odprta, da se vsaj malo pogrejeva. Pot dobro poznava, v tej megli bi lahko še zgrešila...

Nazaj grede spet naletiva na oglušujoče vršenje, ko zakoračiva na jaso, se okrog naju dvigne na tisoče ptičev, na tisoče! Počutiva se povsem nerealno. Kaj se dogaja tem ptičem in kaj počnejo tu v tako ogromnih količinah?!

Nič nama ni jasno, a se jih kmalu navadiva. Le slikati ne moreva niti enega samega primerka. Niti vidiva jih ne dobro, vse gre prehitro, v megli je vse zabrisano.

Tako pot navzdol mine v čudenju naravnim pojavom, zdrizasta megla naju niti več ne moti.

Menina tako ponovno mine hitro in s polnim presenečenjem! 

Doma preveriva in izkaže se, da sva naletela na milijonsko jato pinož! Pinož? Pinož! Na vsakih par let se tako zgodi, da našo deželo v iskanju toplejših krajev preletijo milijonske jate pinož. Par dni so pri nas, nato pa letijo naprej, gnezdijo pa precej izjemoma.

No, videti toliko ptičev na kupu, je bila vsekakor precej dobra izkušnja! Kako bi šele bilo, ko bi bilo vreme lepo in bi se te ogromne jate videlo malo bolje, kot se jih je tokrat pravzaprav bolje slišalo! Uau!

Pinože, dobro ste naju!

Milijonske jate, midva pa prineseva domov slike nekih zabrisanih pik v megli. Eh.

Menina... 

Menina je ena taka luštna zadeva, ki nama vedno daje veselje. Zato jo tudi vsako leto obiščeva vsaj enkrat, če ne že večkrat. 

Tokrat sva šla sredi novembra, na dan, ko se je začenjala tista prekrasna jesen 2015 počasi fižiti. Prihajala je sprememba in jasno je bilo, da tako lepega vremena naprej ne bo več. Sploh ne tako toplega.

V zraku se je sicer čutila sprememba, nebo ni bilo več čisto, je pa vseeno toplota še vztrajala, nekaj sončka pa tudi.

Napoved je bila sicer slabša, kot je potem vse skupaj izpadlo. A zaradi napovedi nisva začela čisto spodaj, sva bila lena in sva se odpeljala dva ovinka višje. Kar dobro skrajšaš...

Najprej sva preverila, kako se bo tole kaj obraslo. Težka bo, rana bo ostala, a vsako leto manjša.

PD Gornji grad je postavil vse nove table in to na čisto nove kole. Lepo. Tista mala tablica pa je tam še zavoljo starih časov...

Teloh v cvetovih. Sredi novembra. Hm.

Tudi na vrhu sami novi koli. Bomo videli, kako in če se bodo obdržali preko zime, tole bi znalo biti zanimivo. Vsekakor bolje/lepše/primernejše kot železni drogovi, res pa je, da rabijo več vzdrževanja.

Ja, razgledi niso bili več tako popolni kot prejšnje dni, pa vseeno. Ni se bilo za sekirat.

In tudi stolp na vrhu se še ni podrl, jaz pa sem spet zbral dovolj poguma, da zlezem gor na škripajočo zadevščino. Se že morava skupaj slikat, ne?

Do koče sva seveda šla, malo na čaj, malo pogledat, kako in kaj. Od naju sicer ne bodo obogateli, nekaj pa je le, sva podpornika koč.

Menina...

Hm... nekaj tako mirnega, tihega, samotnega. Z Golic je tale pot res enkratna, ne bova se ji kmalu odpovedala.

Vsekakor obvezno vsaj enkrat na leto! 

Vedno pravim, da se v hribe hodi zjutraj.

Ne samo, da pravim tako, tudi težim kar naprej s tem. Kot da popoldan ni več dneva, kot da... Mah, kdo ve, zakaj.

Pa vse to ravno jaz, ki komaj zjutraj vstajam, ko samo o tem razmišljam, kako bi jo stisnil nazaj spat in da noben hrib ni vreden spanja. Jah, ravno jaz.

Zakaj pa ne bi šel popoldan, po službi, a?

Sva torej šla zadnjič s Heleno kar lepo popoldan proti Menini. Nekaj sva morala opraviti, neka markacijska posla, pa sva šla lahko šele popoldan. Zakaj pa ne? 

Malce višje sva se le zapeljala, a ne previsoko, orodje v nahrbtnike in greva. Potem sva delala kar dobri dve uri, preden sem vse orodje polomil in nisva več mogla nadaljevat. Vedno vse polomim, tak močan fant!

Sicer se je dan že prevesil krepko v popoldan, a bil je lep sončen dan. Pejva midva na vrh, sva si rekla! Najprej okoli Vivodnika do Doma, da nama ga ne zaprejo, sva bila že kar pozna.

No, konec maja so dolgi dnevi, za temo se ni tako hitro za bat.

Je pa zanimivo, da so krave že ravno prispele. Po mojem celo malce prezgodaj, saj kakšne trave še niti ni...

Kdaj smo bili nazadnje tule, a?

Prav luštno je bilo, popoldanski sonček je prav fino grel, nama pa se je kar smejalo!

Madonca, če bi imela spalke s seboj, bi kar tam gor ostala do naslednjega jutra!

Stolpu se tudi tokrat ni bilo mogoče izogniti, ni šans! A strah je bil tokrat le še polovičen!

Je bila pa Helena še mnogo bolj razigrana!

Ona si več upa! Mogoče si bom tudi jaz kdaj tole upal. Ali pa ne...

No, *oba* sva bila razigrana in se nama je smejalo in smejalo. Hribi vsekakor dobrodejno vplivajo na naju. In na takšne slike:

Nove ceste pa malo manj dobrodejno vplivajo na naravo, a domačini pravijo, da je tale povezovalna res manjkala.

Dol sva prišla še dolgo pred temo. Čisto lahko bi si vzela kdaj po službi čas in jo kam mahnila, ne pa da vedno čakamo vikende.

Na izhodišču sva imela še dober pogovor z domačinom o okolju, dogajanju, stanju poti in podobno. Vsekakor je super kdaj kaj izvedet iz prve roke!

Ker pa sem polomil orodje, sva morala priti še naslednji dan. A tokrat sva se čisto do mesta odpeljala z avtom, je bilo kar nekaj več orodja potrebnega. 

Sva pa s pravim orodjem uspela zadevo sanirat in uredit. Tako, da je bil velik žulj na moji ubogi pisarniški ročici povsem zaslužen!

Tale pot z Golic na Menino nama je super všeč. Še bova šla, o, ja!

 

 

Na Menino se je spomnila Helena. Kako ji je to uspelo, še danes ne vem.

Kaj takega - planina polna hoste - se namreč po njeni glavi ne plete velikokrat. Zato pa sem ji bil zelo hvaležen. Ker meni pa se take hoste velikokrat pletejo po glavi.

Gozd je seveda moj teritorij, pa še pot bom pregledal, malce posledil in poslikal kako in kaj je z žledom. Več muh na en mah torej, juhuhu!

Dnevi prej so bili eni najlepših v tem času, ko pa sva se odločila za Menino, se je pa že vse počasi kisalo. 22.3. je bilo za pričakovati spodaj toplo, zgoraj pa megleno, vetrovno, ležal bo še sneg. To vse sva vedela, a jaz vseeno nisem vzel gojzarjev. "Na planine pa ja ne bom hodil v visokih čevljih!", sem se pridušal.

No, kdo je bil moker?!

Začela sva čisto spodaj, kot se spodobi. Pri pumpi. Kjer so table kar od PD Gornji Grad, čeprav za pot uradno skrbi PD Domžale.

Začela sva kar po cesti. Kot je zdaj na novo markirano, čeprav je pot speljana nekje drugje, a ni označena in se je ne vidi več. Tista rdeča črta počez pa je najina pot navzdol. Seveda sva jo ubrala čez travnik, ne bova še enkrat rintala po cesti...

Največ podrtega je ravno v začetku, ko se prebijaš med pašniki. Mislila sva, da je kolovoz neprehoden, zato sva jo zavila kar direktno gor na cesto in se potem prebijala čez ograje. Zoprno. Dol grede je bilo potem mnogo bolje.

 

Ampak gozd je gozd, vedno me navdušuje. Jesenski, pomladanski, zimski, poletni, vmesni, katerikoli!

Tudi, če je sem in tja kaj podrtega

čeprav tale podrtija pa ni posledica žledu

temveč gradnje nove ceste.

Novo razritje, nova cesta, nova planina, najbrž pa potem še par hišic in tri krave. Pa bo upravičeno. Res, gradnja cest je v teh časih poceni in hitra. Se takšne ceste množijo hitreje, kot jih uspeš šteti.

Potem pa se je počasi začel pojavljati sneg. In vse tisto, kar spada zraven, ko sneg kopni!

Malce višje pa - na žalost - megla. Ta pa ni prav prijetna. Ali pa tudi ne.

Težko je reči, da gozd tudi v megli ni prekrasen!

V zgornjem delu poti se potem najde še kar nekaj podrtih smrek, tole ni bil več žled, prej kakšen snego ali vetrolom.

Snega pa vedno več. In to takega, zoprnega, vdirajočega, mokrega. Helena lepo v gojzarjih in gamašah, jaz pa... Eh, moker.

Pa sva le prišla na vrh Vivodnika.

in tam jaz meni nič, Heleni nič, kar zakorakam proti stolpu.

Proti majavemu, mokremu, spolzkemu, visokemu, trhlemu stolpu.

In kar začnem plezat gor nanj.

Sicer grem po vseh štirih, ampak se ne ustavim na prvi ploščadi, ampak jo rinem kar gor. V višave! Gor! Na vrh! In tam se celo spustim! Spustim, ej!!!

Ja, pa še Heleno moram čakat, da me slika. Oh, dolgih sekund brez držanja za trhli les visoko nad prijaznimi, trdnimi tlemi!

Evo, še danes nimam pojma, kaj se je zgodilo. A mi je pokazalo ključni del uspeha - o zadevi ne smeš nič razmišljat. Nič. Kar greš, nič ne razmišljaš, nič ne govoriš, kar splezaš gor in dol. In to je to.

Ko smo bili nazadnje tukajle gor, bi mi lahko kdo dal tudi milijon, pa me ne bi spravli gor. Zdaj pa... no, morda pa bo še kaj iz mene, morda.

(Kdor tega ne razume kot podvig, seveda nima strahu pred višino in je lahko vesel, da se mu ni treba borit s povsem nepotrebnimi zadevami.)

Zaradi megle sva potem kar hitro obrnila, do koče se meni tokrat ni dalo, ker sem bil moker, sva pa potem raje malicala malo nižje, ven iz megle. Kjer je tisti, ki se je nespametno obul, sušil svoje štumfke...

Ker je ravno tak čas in takšna nadmorska višina, se nama je kmalu prikazalo polje čemaža!

Dovolj visoko in dovolj zgodaj, da je nahajališče polno le nežnega mladega čemaža in ne kakšnih vmesnih podleskov. Tega pa res ne bi.

Evo, če izdam plac - je natanko tule:

Navzdol grede pa le vidiva, da je tisto, kar je navzgor zgledalo neprehodno, pravzaprav prehodno, nekdo je debele veje kar lepo požagal.

Je pa malih vej toliko, da od daleč ne vidiš ali boš prišel skozi ali ne. 

Na koncu jo torej mahneva še čez travnik, kjer pa... o, ne, mimo tega pa ne gre! Če najdeš regrat, ne moreš kar mimo njega, kajne?

In domov prineseva kar nekaj stvari za napast se. Ampak manj kot kilo, kolikor lahko človek zelenja v teh časih sploh nabere!

Tale narava in hribi in planine in... zdi se, da je čisto vseeno, kakšno je vreme. Zadnjič je bilo super luštno, ko je bilo toplo in sonce in... ampak a je bilo tole kaj manj luštno? Je bilo zaradi megle, mraza in pihanja, kar manj luštno? Ne, čisto nič manj luštno ni bilo, čisto nič manj luštno!