Naša popol familijarna štorija s plezanjem se je zavlekla še v 2017, zadnjo v 2016 smo naredili na Mojstrovko, potem nas je pa jesenski monsun pregnal s hribov.

S Heleno sva vedela, da v letu 2017 nikakor ne bomo našli več toliko skupnega časa, vsakič je malo težje, otroci pač odraščajo, začenjajo svoja življenja. A cilj je ostal, se prestavil na to jesen, zato sem vseeno težil, da bi bilo dobro vsaj enkrat it še skupaj, vsaj malo preverit ali še znamo hodit, pretikat zajle in se v hribih pametno obnašat.

Nisem hotel izbrati česa težjega, Storžič čez Žrelo bo za tak namen povsem dovolj. Konec julija pa čas tudi primeren, čeprav kar naprej kak dež teži.

Sem se spraševal kakšna je cesta in se bal, da sploh pridem gor, pa sploh ne vem čemu. Nazaj grede je bil itak pred domom avtobus in milijon avtov. Ha, še dobro, da smo bili zgodnji!

Prav nesramno zgodnji, točno ob šestih zjutraj smo že začeli hodit. Kot da bi bili sredi noči, vsaj zame.

Je pa nakazovalo, da bo dan kar lep in vsaj zjutraj še ne ne tako soparen, kot so radi taki dnevi sredi poletja. Kljub temu pa je bilo za popoldne napovedano slabo vreme. Običajno popoldne v teh poletjih.

Tjale gor se bomo zapodili!

Ja, je kar bilo treba par stvari prestavit, popravit, zategnit, naštimat, preverit. 

Prav kakšnega zapletenega plezanja skozi Žrelo seveda ni, največ jeklenic je v začetku, ko je strmina kar dobra, in potem še povsem na koncu, pri izstopu na greben. Tako ali tako se pot vodi le kot zahtevna in sploh ni zelo zahtevna. Pa smo vseeno v polni opremi pretikali tisti zajle in komplete in delali gnečo. No, gnečo - k sreči smo bili tako zgodnji, da gneče seveda še zdaleč ni bilo.

Je pa seveda zanimiv kontrast, ko nekateri v polni bojni opremi hodijo po isti poti kot kak pohodnik, ki ima palice v eni roki, prijeti jeklenico pa mu je pod častjo. Jah, vsega boga jih imaš na takih poteh.

Izhod iz Žrela na greben.

Greben je prijeten, malce za poprijet, pa ne preveč.

Vrh je bil povsem prazen, kar se nam je hecno zdelo, a potem smo hitro spoznali zakaj je temu tako! Sva že pozabila...

Vse, do zadnjega kotička, je namreč posrano od ovc. Vse! Ni šans, da bi tam kje v bližini sedel. Vsi smo se borili za prostore dosti nižje spodaj.

Kar nekaj nižje spodaj. Heleni tokrat ni in ni šlo, le s težavo se je prebla do vrha.

Pri postanku smo naleteli na familijo kavk, kjer je bila najmlajša povsem enaka človeškim otrokom. Ta stara dva sta žicala, pobirala hrano, tamala je pa kar naprej le zahtevala in se drla. Na njiju, seveda. Ufff, kako zoprno dete... Seveda jima je prav vse pobrala, kdo pa ji ne bi dal, glasni tečnobi!

Ker smo sedeli na drugi strani, smo bolj opazovali greben in v daljavi... no, nič, poletni dnevi ne nosijo lepih razgledov.

Pa v drugo smer, čez Škarjev rob tja nekam proti Jezerskem. Stegovnik povsem levo naju še čaka...

Za dol se nismo polno opremili, a vsaj čelade smo si pa le nataknili. Bedasto jo je imeti v nahrbtniku, pa se ti kaj zgodi, kajne?

V dolino je bil čez Škarjev rob doooolg sestop. Kdo bi vedel, zakaj, a če greš počasi, se vse skupaj še bolj vleče. Ko smo bili pa že skoraj pri koči, se je pa tudi gor že vreme sfižilo in kakih razgledov ni več bilo. Saj tudi prej niso bili ne vem kako dobri, a vseeno je razlika, če si v megli ali ne.

Pri Domu pod Storžičem smo si privoščili še pivo po 2,50 €, za nekim tretjim ovinkom pa smo se le spomnili, da si je treba še noge malo osvežit. Ooooo, kako pa to paše, juhuhu!

Potem pa... kdo ve, kaj nas je prijelo, najbrž lakota - da smo se ustavili še v Mostah pri kitajcu. In eto, pa je šlo še 50+ €.

Ampak kaj čmo, dan je bil krasen, fino smo se imeli, lepo hodili, se je treba še malo okrepčat in naredit še kak načrt za naprej. Pa čeprav v kitajski restavraciji.

Končno smo spet vsi skupaj za plezanje!

Najprej samo s Flori na V. Babo, nato z Leandrom na Stol, zdaj pa smo se znašli spet vsi štirje na Vršiču! 

Spet ne prav zgodaj, če bi hoteli konec avgusta v steni več miru, bi morala biti ob tej sliki še trda tema.

Pa ne gre, jaz nikakor ne morem prej vstat...

Tako pa nam je na poti do sedla že sonce žgalo telesa. A smo vedeli, da ne bo dolgo hudo, severne stene so še kar nekaj časa v senci.

Luštna je tale plezalna pot, dostop je namreč presneto kratek. Do Prevala vratca imaš slabih 20 minut, potem pa že lahko občuduješ steno, po kateri boš šel. Ali pa gledaš v tla in se miriš, da pa tole itak ni nič hudega. 

Ali pa - kakor je v navadi pri nas - delaš malo tega, malo onega. Si navdušen in te je strah. Kakor je po mojem tudi prav, malce strahu te dela pozornega, previdnega. In v steni je polno objektivnih nevarnosti. Sploh konec avgusta, ob vsej tisti gneči!

To seveda počnem jaz, otroka počneta nekaj povsem drugega in sta večinoma navdušena! Juhuhu, gremo plezat! A ti otroc res nimajo nobenga strahu, al kaj?! 

Sam sem tule sicer že hodil, a vedno je vmes kakih deset, petnajst, dvajset let in spomin obledi. Veš le to, da si nekoč tule čez prišel in da ni bilo tako hudo, saj si še vedno živ, a kaj več ne. Kot da bi šel na novo!

 

Še ovce so se nam čudile, za nami so hodile, v steno pa le niso hotele. No, tudi prehitet se nas niso upale, takrat so raje pod pot zavile.

Pod steno je bilo spet veselo, sicer (še) ni bilo gneče, a ljudje se tako radi opremljajo direktno pod steno. Pri tem, da celo vedo, da pot poteka direktno nad njihovimi glavami. In da včasih kaj leti dol. Pa ne samo včasih...

Ja, tudi Mojstrovka je luštna, takoj direktno gor. Najprej po taki izraziti rampi, kjer je Tamauček še pilil svoje igralske sposobnosti

nato pa vedno bolj direktno navzgor!

Pravzaprav mi je slabo postalo šele takrat, ko sem slike gledal. Tole namreč zgleda nadvse hudo, sploh tistile ljudje sredi stene, kaj neki tam počnejo?! A smo res tudi mi šli tam?

V sami steni pa niti ni bilo tako hudo. Ali pa sem samo pozabil. Ali pa samo nisem imel časa mislit na prepade.

Smo se moral slikat. 

Pot je res kar dobro izpostavljena, a tudi dobro varovana. Vem, da sem se prvič, ko sem bil še majhen, pritoževal, da je bil mojster Hanza precej visok človek in je pot nadelal po svoje, jaz sem takrat komaj dosegel varovala. A tokrat ni bilo nič takega, najbrž je eno, da sem zrasel in da sem tam nekje kot mojster Hanza, drugo pa je, da se je pot v vseh teh letih še dodobra spremenila, se bolje in več nadelala in zavarovala.

No, nekateri pa itak... kakor smo v Stolu zadnjič videli, da se avstrijci znajo zavarovat in da jim ni težko opreme s seboj vlačit, je bila tule drugačna slika. Bližina Vršiča pač naredi svoje in na poti najdeš neverjetno veliko pogumnežev, ki opravijo s potjo z levo roko in desno nogo. Brez samovaroval in brez čelade. V gručah po tri do pet, večinoma družine. Spredaj šef, ki zna v hribe hodit, zadaj pa - malo starejši - otroci. Da jim pokaže, kako se to dela. In ne nekaj počasi, zanesljivo, če se le da hitro, čim hitreje!

In ne, niso Čehi, niti Poljaki, vsi ti so danes mnogo bolje opremljeni. Najmanj opremljeni in najhitrejši, najbolj - lahko bi rekel celo objestni - so naših gora listi. Kaj pa bo Mojstrovka, gor in dol si v urci, dveh in to je to! Čudo je, da ni več nesreč, čudo.

Ta huda stena se potem hitro konča in kmalu preideš v poplezavanje.

Od tam pa ni več daleč do vrha. Do polno zasedenega vrha.

Je kar težko najt kakšen pameten prostor, kjer bi lahko malo uživali v razgledih.

In kjer bi jaz spet lahko kaj iskal, na primer kočo na Doliču.

Ali pa bi preštel ljudi na Prisanku.

Ali pa pogledal, če Aljažev stolp še stoji na Triglavu. Ali pa gledal ali je na Škrlatici križ ali ne. K sreči vse slike ne uspejo.

In čeprav smo se obirali, dan je bil prekrasen, brez možnosti neviht in se nam ni nikamor mudilo, pa je slej ko prej nastopil čas, da se spustimo proti Vršiču.

Ojej, prejoj! 

Kot vedno pravijo, ko si gor, si šele na pol poti! In tu, na Mali Mojstrovki, to še posebej velja! Večina težav se tule pravzaprav šele začne!

Kot prvo je pot tako slabo označena, da je kar hudo. Saj tudi po Hanzovi poti ni bilo nič bolje, a tam pač s poti ne moreš zavit, te klini in zajle peljejo. Tule, po meliščih in drsalnicah pa je to nekaj povsem drugega. In če markacije niso vidne, dobiš pač tisto, kar naredi taka količina ljudi - en milijon poti. Vse je nekako shojeno, a nič ni dobro uhojeno. Vse drsi, vse frči. Še najbolje se je prebijat direktno po robu.

Ljudje pa - kot pač ljudje, ki jih pre-blizu pripelje prelaz, v supergah, šlapah, v vsem, v čemer se da hodit in tudi v vsem, v čemer se ne da hodit. In to čez vratca, ki so pravi primer zanemarjanja poti. Če bi bil markacist v društvu, ki skrbi za tole, bi me bilo precej sram. Tako bedne poti pa že dolgo ne... 

Sploh glede na klientelo. Pa ne vem, kako to gre, najbrž si odgovorni mislijo: kaj pa hodijo v hribe, če ne zmorejo, kajne? Superge resda niso za v hribe, a bližina Vršiča je preveč mamljiva in namesto, da bi se markacisti potrudili in pot naredili varno in zanesljivo, je tole pač tako, kot je. Najbrž en milijon izgovorov in nič odgovorov.

Dokler res ne bo kake nesreče, takrat bomo pa spet vsi pametni in ne-odgovorni. Juhej.

In tako smo se dričali po tisti drsalnici, padali in se lovili in naravnavali hrbtenice in komaj čakali, kdaj se bo začelo melišče. Tole je namreč tudi eno boljših!

Dva avstrijca sta začela prezgodaj in sta šla v melišče previsoko. Ojej, seveda je šlo še trikrat bolj počasi, ženska se je vmes kar naprej ustavljala in kar ni mogla več naprej. Kompletna drsalnica. Nista pa opazila oziroma se sploh nista zavedala, da sta direktno v vpadnici melišča, nad njima pa je šla pot. In kar naenkrat se nam je - seveda ponesreči, saj drugače sploh ni šlo - izpod nog utrgal kamen in odletel direktno proti njima!

Jaz sem tulil kot nor, onadva pa nič. Tista skala ni šla dlje kot pet metrov mimo tipa v višini njegove glave, padla ene deset metrov za njim na tla in naredila cel rafal manjših razbitin. Ona dva pa nič! Jaz sem se gor tresel, bil čisto presunjen, ona dva pa nič. Še vedno sta "počivala". Stala sredi melišča. Brez čelad, jasno. 

Res, včasih je ljudi težko razumet. Eh.

Ker pa smo zjutraj parkirali malce pod prelazom, na gorenjski strani, si jaz zjutraj melišča nisem dobro ogledal. Če bi si ga, bi namreč vedel: po melišču dol je šlo že super in hitro in uživali smo kot vedno, ampak... kar naenkrat je bilo vse ožje in ožje in ožje in na koncu je ostal le še jezik... Kaj, kako pa to, kam pa je melišče izginilo, hudirja?!

In se je bilo treba prebijat čez ruševje. K sreči nismo bili edini in se je že fino videlo, kje so se prebijali ostali. Težjim (meni) je bilo dosti lažje kot ostalim, lažjim. 

Ajejej, kakšen kiks. Ko bi moral zavit skozi majhen prehod tamle gor na desni, sem pametno zavil levo in se znašel v ozkem jeziku. No, ruševje nam je dalo še malce veselja in smole, melišča pa je k sreči še nekaj ostalo.

Pri koči smo nato komaj dobili prostor taka gneča je bila. A nam je bilo popolnoma vseeno, žeja je naredila svoje, čeprav je pivo po 3€. Ko bi vsaj kaj od tega zneska šlo v markiranje in nadelavo poti...

Izleta pa poleti ne gre zaključiti brez namakanja nog, preprosto ne gre!

Vsa ta naša plezanja so imela nek cilj. Ki pa ga je na žalost v letu 2016 potem odneslo slabo vreme. Najprej ni bilo časa, da bi se spet vsi štirje zbrali, kar naprej nekdo nekaj ima, nato pa je postalo kar naenkrat mrzlo, v gorah je padel sneg in bilo je že pod ničlo. V žledu pa ne gremo plezat po skalah, se ni za hecat. In tako bo cilj počakal.

Ture so bile torej priprave, nekakšno testiranje, kako se vsi skupaj obnesemo. In obnesli smo se dobro, zato sem precej ponosen na vse nas. Dobro nam je šlo, v stenah smo se pametno obnašali, prevelika navdušenja in preveč hrabrosti smo sproti lahko krotili, strah in skrbi pa imeli na povodcu. Zaupanje smo pridobili, vase in v druge. 

Tako, kot je treba.

Na našem naslednjem plezanju smo otroka zamenjali. Na Babi sva bila le s Flori, tokrat pa le z Leandrom. Poletje je hudir, težko je vse skupaj nabrat.

Sploh 14.8.

Tokrat je bil izbran Stol. Stol z avstrijske strani, tam, kjer je ena lepših zavarovanih poti, vsaj tako piše v vodnikih. In je res, lepa!

Parkrat sem tu že hodil, davna leta nazaj z Očetom in Mamo, a se - po svoji stari navadi - nič več ne spomnim. Res, da je tega že kar lepa kopica let, a vseeno. Lahko bi se česa spomnil.

Pa sem se spomnil le tega, da moraš prit v Medvedji dol in kje greš gor in dol. No, tudi to je nekaj, načrtovanje je potem precej enostavno.

Spet nismo bili prav posebej zgodnji, do tja je kar daleč, vleče se. A severna stran še ni bila v soncu, kar nam je dalo kako urico, dve prednosti pred vročino.

Na koncu Medvedjega dola je lepo urejeno parkirišče, spomnil se ga nisem, najbrž je to vseeno nekaj novega, se mi zdi, da smo se včasih pripeljali višje in dlje.

In spet, kot vedno - parkirišče ni bilo povsem polno, je pa bilo avtov že več kot preveč. Sicer pa smo vedeli - danes bo gneča, avstrijci imajo tole precej radi.

Pot po dolini je bila tudi tokrat dolgočasna. Da se malo ogreješ, razgibaš, da vklopiš vse zaloge potrpljenja, ker je že tam kazalo, da bo pa res gneča!

Sicer pa... en, dva, tri, pa si že blizu stene, pod steno. V prijetnem, a vseeno napetem pričakovanju!

Če preveč hitro stopaš, te lahko še odnese naprej. O, ne, mi tule zavijemo desno, nazaj grede pa bomo prišli po drugi poti.

Pred nekaj leti je staro pot v začetku nekoliko podrlo, zato so avstrijci začetek prestavili nižje in speljali pot direktno gor v stilu ferate. Pa pejmo direkt čez steno! No, malo me je to plašilo, priznam, nekateri so o teh začetnih metrih kar preveč pisali. 

In tudi od spodaj ne zgleda prav nič enostavno, vsem tamle na sredi rit dol visi. Presneto, kako bo pa meni tole šlo?!

A tam spodaj, ko smo bili tik pred tem, da gre zares, se je v meni kar naenkrat vse umirilo. Kaj pa češ drugega, saj ni izhoda. Če izhoda do zdaj nisem našel, je pa najbolje, da grem čez tole steno čimbolj miren, kajne? Sploh, ko imaš otroka s seboj, ki takoj začuti, če je kaj narobe in se začne sekirat ali pa še huje: bat.

Sva spustila Heleno naprej, ki je bila nenavadno tiho, sem videl, da tudi njej ni najbolj prijetno.

In res, takoj na začetku začneš direkt gor. Kakor me je bilo prej strah, je bilo potem povsem nekaj drugega! Se mi zdi, da je tudi Tamauček, ki je prej deloval precej živčno, kar naenkrat začel uživat.

Je pa hecno videt, kako se ljudje opremljajo direkt pod steno, meter, dva od vstopa. Pa ravno tam je najbolj nevarno, opremit se moraš vsaj pet minut prej! Eh, ne razumem, a nihče niti ne pomisli, al kako? A imamo čelade zato, da si glave ne podrgnemo ob skali ali zaradi česa drugega?! Jej, jej...

Sicer pa smo hodili v eni sami, bolj ali manj razvlečeni, koloni, lepo počasi in sigurno. Varovala res super narejena, še stopi so bili sem in tja betonirani, da ti še na kamenčke in krušljivost ni bilo treba pazit. Neverjetno.

Prehitevali seveda nismo, nismo tako hitri, smo pa tiste ta hitre spuščali naprej. Pohodniki večinoma avstrijci, nekaj tudi slovencev, vsi pa zgledno opremljeni.

Ko prideš čez prvo direktno steno, se potem več ali manj držiš grebena, vijugaš levo, desno, sem in tja tudi strmo navzgor. Precej divje, razbrazdano, vsak meter drugače, prav nič dolgočasno. Predvsem pa lepo.

Včasih pa tudi dol.

Tu smo si morali vzet malo pavze, dolga je že bila, padli pa smo tudi v neko luknjo in ljudi kar nekaj časa ni bilo za nami. Pa še senca je bila, na soncu je že pošteno pripekalo!

Celovška koča nasproti, tam mimo gremo pa nazaj. Neko zabavo imajo avstrijci, vse nekaj odmeva od pesmi! Kakšen praznik, pa ne da že praznujejo 15.8.?

Še kar nekaj poplezavanja, vendar nič več hujšega, hitro nam gre in že smo na grebenu, na drugi strani!

Potem pa so se začele naše težave s slikanjem. Ojej, najstniki so pač najstniki in tudi sam nisem bil prav nič drugačen (o, ja, tega se pa spomnim!). A takole sliko - naprimer - je bilo že težko narest.

Sploh pa je bilo še težje narest sliko, ki si jo je zamislila Helena! Leta 2009 smo šli namreč prvič skupaj na Stol in takrat sva se slikala Oče in Sin v taki pozi, ki je značilna za oba in kjer se seveda povsem enako drživa.

Heleni je padlo na misel, da bi pa zdaj, sedem let kasneje, to sliko še enkrat naredili. In smo poskušali, Helena je pritiskala, Leander se je skrival (ker je bilo res veliko ljudi!) in to je šlo sem in tja in sem in tja. Jah, kar nekaj časa smo porabili za to. Dokler nam le ni uspelo vsaj nekaj narest. Evo, tole:

Je pa bil tu en manjši problemček - seveda doma nismo pogledali, kje in kako smo se mi takrat slikali. Seveda da ne, zakaj pa bi?! Kaj pa mi to rabimo!?, saj vse vemo kako in kaj. In tako je rezultat pač tak, kot je lahko, če prej ne pogledaš in si ne osvežiš spomina:

Jah, druga poza, drug plac, drug... jeeeej, ta pravi smo mi! Vsaj rutka je še vedno ista, majica pa na srečo ne več. 

Čisto na vrh sploh nismo šli - se že od daleč vidi zakaj ne.

Potem pa hrana iz nahrbtnika in pivce po 4€ pri Prešernovi koči in rezultat je:

Čisto zares sta dremnila, ej! Kar pa ni čudno, sonce, vročina, zadovoljstvo s prehojeno potjo... kako ne bi?!

Mudilo se nam sicer ni, a tako počasni, kot smo bili zadnjič na Babi, pa le nismo bili. Še dolga je do dol, polovica.

Tokrat je šlo po melišču še mnogo hitreje, kot leta 2009. Zdaj fant ne potrebuje več roke, mogoče bi jo prej potreboval jaz.

Letelo je pa super, Helena pa spet naokoli, po tistem strmem, zlizanem pesku.

Je pa res, Helena je imela pa svoja veselja!

Pa še čevlje sva umazala.

Čeprav tudi njeni niso bili prav veliko boljši!

Tam med sedelcema je pa en tak lep travnik, da smo kar posedli.

In težko nas je bilo spravit naprej. Vsak meter navzdol se je poznal na vročini. Pred nami pa že Mačenska planina.

Muzika pri Celovški koči je počasi ponehavala, še vedno se je nekaj slišalo, a vedno manj. Mene je že fejst firbec matral, kaj neki se dogaja?!

Pogled na prehojeno pot s sedla, ki mu še zdaj ne vem imena (nekje piše Rupa, večinoma pa je v nemščini), leva pa je Svačica.

O, tamle čez, po tistem grebenu smo šli, čisto do vrha!

In, hej, žur se je ravno končal! Sem pa le izvedel, za kaj je šlo - Celovško kočo so obnovili in jo prav ta dan na novo odprli! Juhej. Pivo po 3,60€ (ceneje, kot v Prešernovi koči!) je padlo na super plodna tla!

Pod steno, kjer se srečamo s potjo navzgor, je bilo seveda treba narest zaključek - klobaso zašpilit!

Potem nas je bilo pa samo še eno samo veselje!

Za kosilo še maline

ter ledena voda medvedjega dola so vrnili ravno prav energije, da smo se navdušeni pripeljali še do doma.

Tokrat se nismo ustavili še dvaindvajsetkrat. Najbrž pa smo se vsaj enkrat, se ne spomnim več. Je bilo navdušenje nad prekrasno turo večje.

In to kljub vsem tisočem ljudi.

V hribih k sreči ni težko, zaviješ s prometnice in vse izgine. Ne vidiš več, ne slišiš, mir, spokoj, mimogrede.

Pejmo še, pejmo še! Kam naslednjič? Mala Mojstrovka? Ok, ok!

U, tole je bil pa en tak dolg izlet. Dolg kot izlet in dolg po tem, koliko smo se obirali. Obirali, obiral in še malo obirali. Ker obirali smo se pa res kar naprej.

Kljub temu, da smo vstali že navsezgodaj in da sem zjutraj komaj odprl oči, toliko navsezgodnji smo bili! Tokrat le trije, Tamauček je bil konec julija na taboru, mi pa nismo hoteli spustit lepega vremena in prostega vikenda. Sva pa tudi že vedela, da se bosta otroka naslednjič zamenjala in bomo takrat vzeli Tamaučka, Flori pa bo tistikrat vandrala po svetu.

Za tretjo zavarovano pot smo določili Veliko Babo v Kamniških, napadli jo bomo z Jezerskega prek Ledin. Pravzaprav kar dvojno plezanje in kar dolga tura. Kar je na koncu tudi bila!

Kdo ve, kaj je bilo zjutraj, sem bil preveč zaspan, le bežno se spominjam dolge vožnje skozi najdaljšo dolino v teh krajih in kako nikjer ni bilo nobenega, ne avta ne človeka. Pa smo si vsak pri sebi mislili, super, danes bo res super, nikjer nikogar.

Ha!

Takole je bilo, ko smo prišli do parkirišča v Ravenski Kočni. Ha! Od kje neki so se vzeli, hudirja?! V celi dolini Kokre nismo srečali niti enega avta...

Ja, seveda, prvi, ja. Komaj, da smo dobili parkplac. Brihta, še prej bo treba naslednjič vstat!

No, resnici na ljubo je treba priznat, da smo bili na parkirišču ob 6:40h, kar sploh ni zgodaj. Le meni te zgodnje ure ne gredo najbolje pa se kar naprej nekaj pritožujem. Te (kvazi) jutranje misli je treba torej vzet z rezervo.

Eni seveda ne zmorejo in parkirajo čim dlje morejo. Ker... hm, zakaj že?

Mi pa smo se ravno dobro ogreli do nove spodnje postaje tovorne žičnice. Jutra so vedno hladna, ogrevanje pa pride prav.

Slovenska pot na Ledine je vedno super, tu sem in sva šla res že velikokrat, kratka ampak sladka. Pa z res malo dostopa, slaba urica pa si v steni. 

Ta prva markacija je res velika, ni Flori majhna!

Naša opremljenost je bila kar dobra, ob taki gneči brez čelade seveda nikamor. Povsod so bili ljudje, pred nami, za nami, nad nami, ob nami...

Večino spuščamo naprej, ne maram gneče in ne maram, da mi kdo diha za ovratnik. Ker ljudje to radi počnejo, sploh pa povsod samo še tečejo in šibajo. Ker lahko. Ker morejo. Ker morajo. Ker se je treba pokazat.

Mi pa... ja, komu neki se pa mudi?!

Že na vrhu Slovenske smo bili precej navdušeni, plezarija je luštna, dan pa je bil prekrasen! Pa še koča je blizu, juhuhu!

Še prej smo pogledali v Žrelo in v grozoto novo našpičene poti. Prej tole ni bilo prav nič hujšega, zdaj pa... no, ne vem, nekateri imajo pač radi železje. Koliko pa bo to pripomoglo k manj dela in popravljanja na poti, bomo pa šele videli.

Na pomolu je takole slikanje obvezno! Obvezno! Kako tudi ne, v takem okolju!

Češka koča na drugi strani. Kdaj drugič, ko bomo delali Frischaufovo in Kremžarjevo pot!

Na Ledinah smo se seveda prvič ustavili in ker je bil vroč dan, sem si privoščil pivce. In, hej, imeli so Kozla! Kozla, juhej! Ja, težko me je bilo spravt stran, ampak je bilo treba hčerki povedat ene par resnic. In kaj pokazat. Ker očetje pač to lahko in tudi moramo počet, ne?

Potem pa smo spet navesili nase vso opremo (ki smo jo prej po Slovenski dali dol) in se zapodili v prečenje sten Ledinskega vrha. Precej objektivno nevarna pot zapadlemu kamenju. Itak je vse razbito, povsod sam grušč. Drugače pa super speljano, nikjer kakšnih hudih prepadov, čeprav se ti prej zdi, da bo to težko.

Tako vmes nismo prav veliko slikali, šele na pomolu, preden smo se spustili v zadnjo grapo, ki zgleda precej grozeče, a je strah spet precej brezzob. Je pa okolje... no, prekrasno, kaj pa drugega!

Rudijeva vertikala je pa... no, precej strma. Vsaj meni se je tako zdela, čeprav sta punci vztrajno zatrjevali, da je tole skoraj walk in the park. Ampak se nisem dal. 

Kakorkoli obrneš je precej strma, žica je sicer dobro napeta, ne veš pa prav dobro, kje bi hodil. Levo, desno, ob, nad, včasih imaš zajlo tudi vmes. Varovanje ti pa včasih tudi narobe hodi. In potem se toliko ukvarjaš sam s sabo, da si hitro gor.

Vsekakor zanimivo.

Je pa res, da sem potem ob kamnu, kjer se Rudijeva vertikala konča in se poti združijo, povsem omagal. Do vrha Babe sem se potem vlekel, kot že dolgo ne. Ni pa ni šlo, nikamor ni šlo. Je samo padla vznemirjenost ali me je že pobralo? Po teh parih urah? Ok, štirih urah?

Tako, da sem kar dobro počival. In občudoval. Ker je kaj za občudovat, o ja, je!

Poslikal sem še steno Križa, v njej se pri povečavi seveda najdejo tudi ljudje - tako doma potem pogledam, kje gre pot in koliko me mora bit strah, ko bomo enkrat šli čez tole. Na žalost je prav ta pot še isti dan vzela življenje. To leto že premnogo življenje v gorah preveč.

Še eno skupinsko, da se ve, kje smo bili!

In gremo dol. Punci sta seveda navijali za vertikalo v nasprotni smeri, ampak saj res nismo nori, ne? Bo pa treba malce gor ob Ledinskem vrhu do Jezerskega sedla. Malce. Pa saj imamo cel dan smo govorili še vedno, pa je bila ura že poldne...

Tam nekje pri sedlu se mi je zazdelo, da bi morala biti tule nekje ferata na Storžek. Storžek? Ubogi Storžek, z večino strani je sploh neviden, z ene strani pa kipi v nebo kot kak največji steber v KSA. Večinoma je pa neviden, še na karti ga ni, ni dovolj pomemben. 

Ampak vstop v ferato sem pa le našel. Seveda doma, ob dobri povečavi, se tamle spodaj nekje vidijo zajle čez gladke plošče. No, tule pa skoraj gotovo ne bom šel, a obljubil pa le ne bom... Pa slika je postrani slikana, saj je strmo, ne pa toliko!

Ljudi je bil cel kup, zgoraj, dol, v steni, pod steno, skratka vikend je bil enkraten, ljudi polno, a se gamsi (gamsi!) niso prav nič sekirali in so bili tokrat celo z družinami toliko pogumni, da niso pobegnili že ob prvem človeku. Tako pa smo lahko opazovali mladino, ki se na snegu ni obnašala prav nič drugače kot človeška mladina. Gor, dol, levo, desno, v par minutah opazovanja se ti je že kar rolalo v glavi, toliko so mladički preskakali. In ko jim je bilo vroče, so lepo pritisnili trebuščke na sneg. 

Spodnji del Ledenika pod Skuto, ki je bil to leto kar presenetljivo velik, pravzaprav je celo zrasel.

Na Ledinah je spet zapasal Kozel, vzdušje pa je pokvaril helikopter, ki smo ga gledali, kako je pobiral ponesrečenca v stenah Dolgega hrbta. K sreči (no, sreči) samo zlomljen gleženj. Je pa zgledalo, kot da se bo helikopter vsak čas zaletel v steno, od daleč je še huje vse opazovat.

Dol je šlo potem počasi, vročina je bila že huda. Smo si večkrat ogledali, kje vse smo hodili.

Seveda po lovski dol. Je tudi kar za pazit, sem in tja je strmo in prepadno.

V dolino, do Karničarjev, smo se priklatili po desetih urah, kar je bil kar rekord v obiranju in počasnosti. Saj nismo toliko hodili, bolj smo se zatikali. Vročina pač naredi svoje.

Je pa zato tole dvoje tako pasaloooooo... O, tole bo treba še prit probat!

Je pa res, da smo pojedli premalo in nas je vse skupaj le presneto razdražilo. Pa še vroče je bilo, sem to že povedal? In tako...

je padla še pica v Lahovčah. S prekrasnimi razgledi. 

Kar nekako nismo in nismo hoteli domov in smo res izkoristili vsako možnost, da smo se ustavljali, nekaj prčkali, jedli, pili, se razgledovali.

Ampak... saj tako mora bit, ne? Kam se nam pa naj mudi? 

 

Naslednjič pa na Stol!

Dolgo je trajalo, odkar smo prvič plezali, kar malo predolgo. A je tako presneto težko uskladit vse urnike, otroka sta v določeni meri še bolj zasedena kot midva. Tako nam je ostal le še konec šole oziroma prvi dan počitnic!

Od začetka maja pa do 25. junija, ko smo se odločili za Veliki vrh, je bilo res presneto dolgo. Me je kar malo skrbelo ali bomo sploh še znali pretikat vse tisto železje. Imamo še dovolj kondicije? Ja?

Nekako sem načrtoval štiri take plezarije, potem pa glavni vzpon - glede na to se je pač vse prerazporedilo. Pa usklajevanje urnikov in sneg v visokih hribih - evo, pa mamo takole, kaj čmo. V začetku bolj poredko, potem pa bolj na gosto.

No, po severni steni na Veliki vrh še nisem šel in malo me je bilo strah. Tako kot vedno torej, nič novega. Zadnjič sem si sicer ogledoval steno in si govoril, da pa tole že ne more biti nič hudega, a vseeno. Otroka sta bila navdušena - tako, kot vedno -, končno gremo spet nekam v skale, juhuhuhu!

Smo pa zjutraj malo težje vstali. Napoved ni bila ravno najboljša, popoldan naj bi se skisalo in smo bili zato res bolj zgodnji, ob temi smo šli že od doma, torej še pred peto. Zaspani, a vseeno že kar malo navdušeni in v pričakovanju! No, Tamauček ne spi, Tamauček je imel tokrat dan nagajanja fotoaparatu. Kakor bomo videli v nadaljevanju, mu je to dobro uspevalo!

Do planine Korošice vodi cesta, moraš kar po njej, ni druge. Zoprno in kar precej daleč, do planine uro in pol. Včasih je pot kar strma.

Seveda sem vedel, da bo tole pohajanje po dolini vsem odveč in sem jih že prej dodobra pripravil, da se je pač treba ogret in da so dolgi pristopi tudi del priprav. Ne samo plezanje, tudi kondicijo moramo imet. In kaj je potem dve uri ali pa še več do izhodišča?

"Če imaš kondicijo, je to ravno prav!", sem kar naprej govoril. Ha, saj me poslušajo, a ne vem, če me slišijo...

Tule smo že mislili, da smo blizu, pa smo potem še kar nekaj časa hodili do planine.

Gamsi so se pod stenami počasi umikali iz doline, ljudje pa smo jo počasi zavzemali. Najbrž vsak dan isti ples.

Potem pa pot zavije precej v levo in sili še kar v levo in levo, čeprav bi šli lahko lepo naravnost. Se prepustimo poti, a vseeno se mi zdi hecno, kaže, da nas hočejo na vsak način speljati mimo Korošice.

Korošico smo našli še v spanju, v totalnem kontrastu, na eni strani tema, na drugi slepeče sonce! Dan je zgledal lep in upal sem, da tak ostane čim dlje!

Pa še slabe pol urice in smo na Hajnževem sedlu, na eni strani Košutica, na drugi Veliki vrh. Precej izrazito sedlo, junija polno trave in cvetočih rožic.

Najprej malica, potem pa železje in plastiko nase!

Precej sem si ogledoval steno, zgledala je kratka, a vseeno kar strma. Saj vemo, kako se to vidi od daleč - precej strašno. 

Počakali smo še enega, ki je že plezal navzdol - najbrž ni mogel spat! - potem smo se pa pogumno zaleteli navzgor. Jaz seveda prvi - da ne morem ostalim preveč težit.

Čeprav se velikokrat vseeno zgodi, da komu težim. Pa stopi sem, pa pazi tu, pa glej tole, pa pejmo zdaj previdno, pa... ah, še sebi grem na živce. K sreči so me otroci navajeni in tako dobim le kakšen pogled izpod čela...

Ampak... ampak... saj hočem le dobro!

Stena je luštna, a je res presneto kratka. V začetku malce strmejša, a nikjer ni kakšne velike izpostavljenosti. Edini problem v steni je tista črna zemlja, ki je v severni legi več ali manj vedno mokra in presneto spolzka. Tam je bilo sem in tja precej drsljivo in sitno. Najbolj še izstop iz stene na trave, kjer je naštimana kar vrv, ker drugače zgleda ne gre. Za gor še nekako gre, za dol bi se pa najbrž že bolj pritoževal. Tam je erozija kar velika in zemljo kar naprej odnaša, morda bi bilo bolje speljat pot kak meter ali več mimo.

A Velikega vrha še ni kar tako pred nami. Sledi še dolga pot poplezavanja, kar nam je super. Seveda nezavarovano, a ni potrebe, nikjer ni izpostavljeno. Daje pa vsaj nek občutek plezanja, ko prijemlješ za skale.

Srečamo le par ljudi, eni gredo že gor in tudi dol, mi pa samo gor.

Do vrha tako potrebujemo kar 3:40h, kar me kar malo preseneti. Kaj smo res tako počasni?! Ok, pol ure na sedlu smo res jedli, se štimali, a vseeno. Vse kaže, da je pretikanje res super počasno...

No, izkazalo se je, da smo hodili ravno kake pol ure preveč - vreme se je že kisalo in Veliki vrh je že dobil svojo kapo. Pa tudi če je ne bi - so jo tudi že vsi ostali vrhovi okoli njega in na kakšne razglede ni bilo več za računat!

Takole pa je šlo potem naše slikanje:

poskušam prvič. Kje so zdaj vsi, noben ne gleda. Heeeej!

Drugič. Tamauček skače čim višje, da ja ne bi bil na sliki. Uspeva mu. Aaaaarghhh!

Tretjič. Oh, Tamauček! Je imel srečo, da sem tole opazil šele doma, na tistem malem ekrančku ne vidim prav veliko... Lump, bi moral stisnit še četrtič, ne? A ne verjamem, da bi mi danes uspelo, je bil bolj prefrigan!

Čakal nas je še dooooolg spust, k sreči Kofce vmes, pa na koncu bo treba še nekako prit do avta nazaj. Pejmo!

Adijo Veliki vrh!

Z vsakim metrom je ljudi vse več, že na vrhu jih je bilo kar nekaj, nato pa se vse samo še gosti. Kljub temu, da je na vrhu megla, a vseeno se vsake toliko časa razjasni. Mi pa kar malo pihamo - a ko smo pa mi gor, je pa samo megla, a?!

Na Kofcah se ustavimo, spijemo enega, dva, vročina dobro pritiska. Komaj najdemo prosto klop, ljudi je ogromno! Seveda, Kofce so dobro obiskane, pa še praznik je danes. In počitnice so se začele!

Ko se končno dvignemo, so oblaki že težji in mene že ne bi v tem spravil kam na greben.

Navzdol grede še vedno srečujemo trume ljudi, Tamauček pa se trudi uničit plastenko kokakole polno vode. A se izkaže, da je to skoraj nemogoče! Pa jo meče visoko ali pa direkt v skale, zadeva ne popusti in ne popusti. Me je kar malo strah, ker to najbrž nakazuje kakšen ogromen pritisk mora biti v sami flaški, ko je polna pijače. Zakaj pa bi drugače delali tako trdno ogrodje?

Tamaučku seveda uspe, je le dovolj žilav, a smo že skoraj čisto spodaj, skoraj bi mu že zmanjkalo časa. Končno mu je uspelo: luknjica, razpoka!

Vmes najdemo še kačo, skoraj sigurno je bila belouška, a je nikakor ne moremo slikat. Tako je hitra, da vsi štirje tečemo za njo, a je hitrejša od nas! Kar ne moremo verjet, kako hitro se to premika! Še dobro, da se nas boji, če bi letela za nami, mi ne bi mogli tako hitro teči! 

Tukajle nekje je, z veliko povečave in nekaj domišljije. No, mogoče malo več domišljije...

Mimo Matizovca gremo po prstih, da ja ne razkurimo gospodarja, kdo ve, kaj nam lahko še reče! Nimam pa še pojma, kako bomo prišli do avta. Sicer imam plan, a ni bogve kakšen - odtekel bom pač do doline in potem ob cesti nazaj do avta. Hud plan, kajne? Ostali bodo lepo prišli do Podljubelja, se tam namestili v gostilni in me počakali. Njim ne bo hudega, meni pa tudi ne! Kako uro, če ne uro in pol, pravzaprav si ne znam predstavljat koliko časa bom potreboval.

In tako malce pod parkiriščem vzamem zalet in začnem tečt, da bom ja čimprej nazaj. Tečt dol po cesti mi še gre. 

A po dobrih sto metrih pride za mano avto in seveda dvignem palec, kaj ne bi! Hopla in mi ustavi mlad par! Tile hribovci so pa res dobre duše! Sta pa fant in dekle še boljši duši in ob nadvse veliko klepetanja - hribovci smo tudi zgovorni! - me odpeljeta prav gor do avta! Za to sem jima seveda hudo hvaležen, najlepša hvala!

Tako priletim z avtom izza ovinka še preden so ostali naredili dober kilometer. Prav nič jim ni bilo jasno. Ha!

Ja, človek se ne bi smel sekirat za take zaključke. Ljudje radi ustavijo, drugače pa tudi kakšna dodatna ura hoje ne bi bila prav odveč. Veliko raje in bolje je narediti krožno pot, kakor pa hoditi gor in dol po isti poti. Vsaj meni je to precej bližje.

Jah, bolj malo plezanja je bilo, a smo bili vseeno super zadovoljni. Bilo je lepo, predvsem pa smo bili veseli, da smo relativno dolg izlet prestali brez kakšnih kondicijskih težav. Otroka sta hodila super, oba imata kondicijo, kar se jima vidi in to me navdaja z zaupanjem. Kar pa je seveda skoraj najbolj pomembno od vsega!

Kam pa naslednjič? Velika Baba?

 

 

 

Letos mi je končno kapnilo, kako ta mlajša dva otroka prepričat, da bi še kaj hodila z nama.

Kakšni gozdovi neki, kakšne položne poti, ha! Strmine, skale, klini, stene, zajle! To je tisto pravo, to!

Pa sem naredil en tak letni plan, da bomo vsi vedeli vnaprej, pa da ne bo potem kaj motoviljenja. Predvsem pa sem naredil plan zato, da mi ne bi potem skakali vmes s kakšnimi drugimi plezarijami, hudimi hribi in podobnim. Kdo ve, kaj jih še piči, ko enkrat okusijo skalo! Ni za zaupat.

Jaz sem previden, bomo šli počasi, vsaka tura bo dodala nekaj posebnosti, nekaj svojih lastnosti. Vsi trije - pa še najbolj jaz sam! - se moramo privaditi na zajle, na kline, na strmine in globočine. Izleti bi morali imeti vsega po malem, v letnem času bi naredili neke štiri ture. Je treba vadit pripenjanje, da nisi prepočasen, pa še na kondiciji bomo zraven delali, kajne?!

Nekatere stene so kratke in sladke, druge dolge in naporne, tretje imajo dolge pristope, pri četrtih pa si kar naprej izpostavljen. Je bilo treba pametno izbrat. Za to, ta prvo leto. Mogoče pa v naslednjih letih spet ponovimo...

In katero turo sem izbral za prvo? V začetku maja, ko je v tistih ta visokih hribih še sneg? Eno kratko, s kratkim dostopom, z enostavnim spustom, z lepo skalo, super lepo zavarovano, z lepo tehnično zahtevno plezarijo, z nekaj izpostavljenosti, a nič hujšega. Eno tako lepo turo.

Ja, Gradiško turo seveda.

V začetku maja še niti vseh samovarovalnih kompletov nismo imeli. En pas smo si sposodili, en komplet pa naredili. Hja. Bolj za silo skoraj.

S Heleno sva tukaj že bila, pot sva poznala, a sva bila vseeno malce nervozna. Otroci pa to. Le kako se bosta izkazala, bo njun korak zanesljiv, plezanje dobro, pripenjanje ok? Tisoč skrbi, ampak nekako bo že šlo.

In smo šli. Enkrat dopoldan, sploh ne zgodaj, hodit smo začeli šele malo pred deveto! Tura je k sreči kratka.

Pet, deset minut hoje, pa se moraš že pripravit, navesit nase pasove, komplete, čelade. Še zadihal se nisem do semle.

Potem pa vstop, malo poplezat potem pa zajla, kar naravnost gor bo treba.

O, ja, tukajle smo bili vsi navdušeni! No, starša malo živčna, v skrbeh, a tega nisva hotela kazat, lahko še koga prestrašiva! Najprej grem jaz, da ne gledam otrokom pod noge in jim kar naprej solim pamet, nato otroka, od zadaj pa nas čuva Helena. Bomo videli, kako bo s tako postavitvijo šlo.

Prvi metri so kar dobri, se kar fino raztegneš, globočina pa tudi hitro naraste. 

Sem pa le našel prostor za slikat in to celo jaz! Kar pomeni, da sem tudi sam že žel navdušenje in da me ni bilo več (veliko) strah. 

Takole pa se starejši najstniki radi slikajo. Nepripravljeni.

In pripravljeni. Hehe, dobro sem jo ujel, sigurno je najprej mislila, da ji bom kaj težil, ha!

Pot je tehnično kar zahtevna, roke delajo, a vseeno prav ne vem koliko zahtevna pa le ni.

Vmesno postajališče je super za malico, čeprav je res ne bi potrebovali, a vseeno. So vsaj razgledi visoko nad Vipavsko dolino vredni počitka!

Še eno skupinsko, še vedno vsi z nasmeški, najbrž celo že z večjimi. Sam vem, da prihaja še bolj zahtevni del, a vidim, da gre otrokoma super in da bi bilo veliko bolje, da pazim sam nase, ne pa (preveč) na otroka.

In gre nam prav super!

Čeprav je pod nami kar nekaj prostega pada. Pa se tudi meni ne zdi tako hudo, kar mi je precej hecno. Me je strah velikih sten, me je strah kipenja gora? V letošnjem letu bom torej te strahove dodobra raziskal, malce bo naporno, a nekako bomo že, kajne?!

Potem pa je kar naenkrat stene že konec, otroka sta kar žalostna: prekratko!

Malica je zaslužena, potrudili smo se. Jaz sem se tako dobro potrudil, da sem dobil kar šparglje z jajčki za nagrado! Še nikoli kaj takega, zato sem moral tako malico kar slikat. Pa še prav dobro je bilo, o, ja!

Dol smo jo mahnili po krožni na planoto in nato proti zahodu ter spet nazaj na Gradišče. Da se vsaj malo nahodimo.

Observatorij Gradišče?

Kapelica na križišču.

Nas vse spominja na Slavnik, vegetacija in pot, vse je zelo podobno. Toliko skal na poti, da nam gre kar malo na živce!

So pa markacije tudi tu nekaj posebnega. Da ja ne bi zgrešili. No, najbrž tudi kakšnih manj vpadljivih ne bi spregledali...

Na Plaz grem najprej sam pogledat, drugim se sploh ne da. Pa pridem nazaj ves navdušen: "kak presneto lep razgled!", da ostalim ne preostane drugega, kot da gredo še oni. Vejo, da bi jim drugače še celo dolgo pot do doma težil.

In ker je pot že skoraj neuradna trim steza, se je treba zadev lotit resno. V gojzarjih in s polnim nahrbtnikom! Nisem še za v staro šaro.

Ah, če bi imel toliko kil kot tale mulec!

Pa smo že dol. Ena lepa krožna pot!

In stena, ki ji lahko očitamo le to, da je malce prekratka. Super zavarovana pot! Prepenjanje nam je kar lepo uspevalo, morda smo res počasni, a nam je šlo čisto lepo. 

Seveda smo bili na koncu vsi totalno navdušeni, še starša sta se rešila skrbi, kaj ne bi bili!

Zato pa smo si v Budanjah privoščili še nekaj za pojest, če manj hodiš, moraš pač več pojest. Pa smo naleteli še na Tejo in dobili še polno vrečo češenj za poobedek. Ja, kako nam ne bi bil tak dan všeč?!

Ni čudno, da je potem na vprašanje: "A to pomeni, da gremo še?", v trenutku izletel enoglasen odgovor: ""Šeeeeeeeeeeeeeeeeee!". 

Prav, pa pejmo še. Naslednjič pa na Veliki vrh v Košuti.