4. TBSP

by piskec 3. avgust 2017 15:05

Ah, letos tudi TBSP

Ampak šele sredi oktobra! Sredi oktobra!!!

Prej nikakor nismo uspeli uskladiti urnikov. Najbolj zasedena familija, saj ne moreš verjet. Bolj stari, bolj zasedeni, vedno več dela.

Naš fotr bi bil vsekakor vesel.

A nam je vseeno uspelo. Se domenit, sicer par planov zamenjat, a na koncu se le spravit od doma. Tokrat ne v hribe, tam je bil že mraz pa tudi nismo vsi več mladi (ane? ane?). Bolje torej, da gremo proti morjuuuuuuu!

Enajsti oktober, jesen je lahko še presneto lepa!

Oglej je bil prva postaja. Vse smo pretaknili.

Pa še nikjer skoraj nikogar.

No, nismo pretaknili prav vsega, smo pa kar veliko. Še čez pristanišče smo šli.

Pa že naslednja postaja - Gradež! 

Malo smo raziskovali, iskali stranišča in se na koncu greli na obali in malicali. Nekaj je pihalo, pa ni bilo najbolj prijetno.

Naslednja postaja do končnega cilja - Palmanova!

Smo pa bili ta pravi stezosledci v iskanju (spet!) stranišča. Kako je Ajda tole (čisto pravi wc) naciljala, nam še danes ni jasno.

Lahko bi uporabili tudi kolesa, a jih raje nismo. Če že mamo avto...

A je to soja? A je? Dej ustavvvvvvvv! In sem moral ustavit. Da preverimo ali Furlani res gojijo sojo. Hja, pa jo res.

Pozno popoldan smo se čekirali v našem majhnem hotelu v Lignanu. Gremo gledat to presneto zlato mivko! Mi smo sicer tule že enkrat daleč nazaj bili...

Hotel Elvia za 73€ prek bookinga je bil kar ok za takle letni čas. Skrit nekje med ulicami, z malo terasico, a eden redkih cenejših, ki je bil še odprt. Sicer pa ga nismo prav veliko potrebovali, gremo mi to rajsko plažo raziskovat.

Namočit noge. Huh, oktobra ni več tako topla. Brrrr.

In ker Helene ni bilo zraven, sem se kar malo raznežil in poslal pozdrave nazaj domov.

Takole pa sta se raznežili sestri. Ena je delala, druga podirala. Kot to počnejo v vseh resnih familijah.

Plaže pa ni in ni hotelo biti konec. 

Dokler le nismo našli sledov civilizacije, ki so nas usmerili nazaj proti mestu.

Do enega izmed redkih še odprtih bifejev, kjer smo končno lahko pogreli prepihane kosti.

Potem se je dogajalo še polno stvari, o katerih pa se ne govori. Lahko le rečem, da še dobro, da smo bili v hotelu sami. Ne, spat pa res nismo šli kmalu, vsaj prej ne, dokler nismo obdelali vseh pesmi, ki jih znamo. In tega ni malo. Sploh ni malo!

Smo pa zato vstali precej zgodaj (no, relativno...) in ne, sploh nismo zgledali slabo! Juhej!

Nekatere stvari smo šli pogledat še enkrat, ponoči so zadeve namreč povsem drugačne kot podnevi!

Vse se nekam maje...

Pa še nismo imeli dovolj. Gremo še v hrib!

Do Devina in po Rilkejevi poti tokrat v drugo smer do opazovalnice.

Daleč smo prišli. Precej zmatrani.

Nato pa je le bilo treba it proti domu, obveznosti so že čakale.

Ob slovesu smo si svečano zagotovili: "naslednjič gremo prej, junija v hribe!"

Japajade.

Ker tole pišem naslednje leto avgusta, lahko povem, da smo vmes parkrat odpovedali in se nato domenili spet za oktobra. Vse tako kaže, da bo treba spet na morje!

Kakorkoli že, tudi oktobra nam je super in prav nič manj se nismo zabavali kot junija ali pa marca ali pa ob kakšnem drugem času. Še par dni me je od smeha bolela prepona, ledvice pa so tudi še nekaj časa delale na polno.

Prijatelj Rado bi rekel: kumi čakam na naslednjič!

Tags: ,

po svetu

Do Ikee in še malo naokrog

by piskec 1. junij 2016 17:10

Nič nimam za obleeeeeeečt! 

Saj vsi vemo, kako to gre, kajne? Vendar pa sem bil tokrat v tej vlogi jaz sam. Neverjetno!

Ja, res je, tudi meni kdaj zmanjka in takrat je res nuja. Ker ni ravno nekega zaledja cunj tam zadaj v omari. V trenirki pa vseeno še ne hodim naokrog, če nisem ravno s hribov.

Kakor je v navadi, sva s Heleno to zelo na hitro spremenila v izlet. Pejmo v Italijo, tam je še vedno bolj poceni. Gremo v tiste trgovine pri Ikei, pa še Ikeo gremo pogledat. Samo malo, čisto malo. Samo eno malo mizico, stolček, _____ vstavi poljubno. Samo nekaj malega!

Oujea, Ikea pa nekaj malega, ja. K sreči imamo mali avto in kaj res večjega itak ne gre notri. Ha!

Tako smo vzeli en petek konec februarja dopust in se prav počasi odpeljali v Vileš. 

Skoraj nikogar, super!

Tisto, kar sem jaz potreboval, je šlo hitro. Zelo hitro. Pa še tega sem si nakupil za par let - vsaj jaz tako mislim, zakaj pa Helena ni bila tega mnenja, pa ne bi vedel. Kakorkoli se ne spoznam na cene oblek, pa se mi je vseeno spet zdelo, da sem dobro skozi prišel. Tudi, če nisem - občutek je pomemben, ne? Pa vseeno mislim, da sem, ha!

Potem smo pa le navalili na Ikeo. Priznam, da je tudi meni všeč. če ne drugega, so tam včasih kakšne prčkarije, ki navdušijo tako telo kot duha. Če ne drugače pa po načinu pakiranja, v tem so kakšni izdelki prave mojstrovine. Tokrat smo se posvetili tudi posodi in... ojej, je tega!

Sem skušal od začetka nekaj slikat, da bo lažje, pa se je izkazalo, da je še vedno najbolje imet tisti svinčnik in listek. Mnogo lažje kot pa telefon in fotoaparat in ... eh, pa ti novi pristopi, brez veze.

No, prav veliko res nismo nakupili (se še vedno tolažim), avto smo pa vseeno dodobra napolnili. Drugače se ne bi splačalo, anede? Brez veze hodit v take velike nakupovalne centre, če nič ne kupiš...

Na koncu smo šli še kar tam v menzi na kosilo in smo bili prav zadovoljni. Cene ok, porcije ok, izbira dobra, gneče pa nobene. Kot da ne bi bili v Italiji.

A domov se nam še ni šlo. Saj dan je res kratek konec februarja, ampak nekaj ga pa vseeno še ostane. Gremo malo naokrog. Če smo že zadnjič pravzaprav kiksnili pravo plažo in pristali na Devinski, se pa tokrat nisem dal zmest in smo prišli tja, kamor smo hoteli, na Sesljansko plažo. 

Hja, konec februarja je tole hecno, ampak vseeno. Kar sem bil zadnjič tule, je kar nekaj sprememb, pol hriba so skopali za naselje, nekaj podrtij pa še vedno vztraja. Je pa plaža zato lepše urejena.

Ker je bilo vse tako mirno in tiho in zapuščeno, smo se kar počasi sprehajali.

No, galebi že niso bili nič tihi in mirni. Ostalo pa.

Svetloba je bila prav zanimiva, saj je sonce počasi zahajalo, zgoraj pa je bilo oblačno. Vse je dobilo prav hecne, malce nestvarne barve. Seveda so se te barve telefonu fučkale.

Brez metanja žabic ni šlo. Temu se pa na plaži ne da izognit. Pa ni vedno le Tamauček kriv tega, včasih je tudi tastar.

"Pa še na Rilkejevo pot pejmo pogledat, če smo že kle", sem se končno le spomnil! Nekaj sem enkrat slišal, da je zaprta, a nič ni zgledalo zaprto. Nas je pa že malo preganjala tema, počasi se je že mračilo.

Pa sva s Tamaučkom kar pohitela in pot pretekla, vsaj kolikor se je dalo. Saj sva se kar naprej ustavljala. Je treba slikat.

Prišla sva do opazovalnih bunkerjev prve svetovne vojne. Dobre luknje!

Malo sva se razgledala naokoli, se pridušala, da tule pa ne bi bilo za skakat, sploh pa ne midva...

Je pa polno opisnih tabel naokrog in človek se lahko dobro pozanima o flori, favni, utrdbah in sami pokrajini. Zanimivo.

Naprej potem nisva šla, potko do Devinskega gradu smo si prišparali za naslednjič. Tako ali tako bo treba še enkrat prit na lepše razglede, ne pa na februarske...

Še en objem in nas izlet(ek) se je končal in že gremo nazaj proti domu... 

Da lahko rečemo, da nismo šli samo po cunje in pohištvo. Da smo tudi kaj videli, kaj počeli.

Tags: , , , ,

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS