Velikokrat smo bili veseli, kako dobro smo skoz prišli, ko nas ni opralo ali kaj podobnega. Velikokrat.

Ampak vedno pa ne more biti tako, kajne? Enkrat moraš pa dobit nazaj, da se malce izravna, da se svet poravna.

Pravzaprav ne vem, kako to, da nismo izleta odpovedali. Najbrž kar zato, da bomo enkrat karmi pač vrnili tisto, kar ji gre. Naj nas pa opere, saj sredi maja ni več tako mrzlo, bomo že nekako!

In je res že zjutraj lilo kot iz škafa. Pa smo začeli počasi. Zelo počasi. Najprej kar s Trojanskimi krofi. Pa smo jedli krofe, pa kremšnite, pa pili kavico in se nasploh obiralo, kolikor se je le dalo.

Ampak lilo je pa še vedno.

Pa smo prišlo do izhodišča, tja, od koder smo potem hoteli začet naš pohod - na bregu Savinje. Pa je še vedno lilo. Hm... Jah, nič, pa smo se odpeljali z avtobusom prav do Celjske koče. Pa smo tam ponovili vajo s Trojan. In spili še kak čaj in dodatno pivce. In čakali. In še malo čakali.

Potem pa smo imeli le vsega dovolj, kaj nam pa bo en dež! In smo šli: "bomo prišli z marelami vsaj do Grmade!".

In glej ga, zlomka, pogumni imajo srečo. Ali pa le dobro vremensko napoved, ki je obljubljala neko vmesno okno brez dežja. In tokrat so vremenarji celo zadeli, mi pa izkoristili!

Na Grmadi dežja ni bilo več! Kakih velikih razgledov sicer tudi ne, a kdo bi podarjenemu vremenu gledal v zobe...

Kakšen dež neki! Ha!

A smo se vseeno še malce zamudili v Pečovniški koči - za vsak slučaj, da bo dež ja dodobra ponehal!

In da nam bo dal mir, ko bomo hodili vsaj do grebena.

Malo je bilo mokro, malo spolzko, a nihče ni sedel na ta zadnjo, kar je kar lep uspeh. Še celo na Vipoto smo prišli (končno!), čeprav je imela Helena pomisleke, bilo je namreč strmo, midva pa nisva vedela (pri ogledni turi sva Vipoto namreč izpustila!), kakšna je sploh pot. A k sreči se je vse dobro izteklo, prav veliko slik pa nisva naredila. Le ena se je ohranila z Vipote, kljub temu, da je bila tam ena super skrivnostna markacija... to pa za naslednjič!

Še malo dričanja po mokrem, mimo ta velikih Duglazij, smrek, in smo že dol. Kaj nam pa more ta dež, a ne!

Krog je bil na koncu malce čuden, a tako je, če ti dež precej nagaja. 

Sicer pa nihče ni bil prav veliko žalosten, nekaj smo se le nahodili, tudi v deževnem zna biti luštno!

V dolini smo šli še nekaj malega spit, veselje pa je naraslo v trenutku, ko je avtobus speljal in je na šipo padla prva kaplja! Dolgo smo čakali na to vremensko okno brez dežja, a smo ga le dočakali in ga tudi s pridom in v celoti izkoristili! 

Težko torej rečem, da je bilo to uravnoteženje in da smo karmi kaj vrnili. Mi kar malce smrdi, da bomo morali enkrat še bolj hudo nasankat, tukajle nismo prav veliko trpeli...

To so ti marci. Vsako leto je nekako podobno. Vsaj začetki leta.

Najprej se podiva po Moravških koncih, potem jo pa večkrat mahneva okoli Črnega grabna. Golčaj, Reber, Trojane, Špilk, to so ti kraji, kjer si ravno v začetku pomladi lahko fino raztegneš nožice za začetek leta in se ti ni treba ukvarjati s snegom v višjih legah.

Začneva v Blagovici, pod avtocesto in kmalu je tista strmina na Golčaj, kjer vedno raste še polno teloha. Včasih ravno začenja, včasih v razcvetu, včasih ga pa že pobira. Vsako leto malce drugače.

Pod Golčajem raste že cela soseska, pravi Betlehem. Mora pa človek priznat, da se je nekdo dobro potrudil tudi z obliko kamnov. Kaj pa sploh rabiš figurice?!

Do Golčaja ravno dobro zakuhaš in kakšnega mraza ni več.

Treba pa je malo povadit, ker na Špilku je treba priredit mehak pristanek v nulo! Če bi imel dvajset kil manj, bi bilo tole malce lažje, hm...

Detalji, detalji. Helena jih vidi, jaz pa samo šibam naprej! Kje so Trojane, kje so kremšnite?!

Tisti del pot od Borij do Dolin je res eden lepših. Srce nama igra.

Stolp na Rebri mi je že blizu in na njem se lahko že celo hecam. Uau, neverjetno.

Na takšnega pa le ne bi splezal. V nobenem primeru. Me prav zanima ali bo naslednje leto še stal.

Še cel breg zvončkov okrog Trojan, pa slastne kremšnite, da se ti kar ne da več naprej...

Od Lipovca greva po stari, markirani poti. Večinoma je zvožena od drvarjev, zato je povsod samo blato. Na grebenu pa vse nekaj posekano, povoženo, še celo nekaj snega. Starih markacij že tako ni, tule pa sploh ne več. Se pa vseeno znajdeva, tokrat pa le bova našla znamenje, kajne, da bova?

Naletiva še na jezero, tisti dan je res veliko vode.

Pa nikoli ne veš: se je kdo igral, je kdo to naštimal, ali je to le plod naključij? Sicer je pa vseeno, dobro zgleda v vsakem primeru.

Znamenje - znamejne - Na Kočni, 873m, seveda najdeva. Končno ga lahko pokažem tudi Heleni, da mi bo le verjela, ne pa mislila, da sem bil kje v gostilni in potem nakladam o znamenjih (ko sva ga zadnjič tako za malo zgrešila).

Špilk je le še za vogalom, mehak pristanek pa tudi tokrat kar dobro uspe. Tako je to, če pa ljudje postavljajo mejne kamne na vrhove hribov. Kaj pa naj drugega človek na njih počne, kot vadi mehak pristanek?

Ker je zunaj kar hladno in nekaj piha, imava malico tokrat kar znotraj bivaka. Da ga vsaj enkrat sprobava. En listek prispevava še sama:

"Iskala sva stare markacije. Nekaj sva jih našla, nekaj tudi ne. Prišla pa sva le. Blagovica-Golčaj-Trojane-Špilk-Blagovica. 12.3.2016 Helena & Aleš"

Bomo videli, koliko časa se obdrži.

Takole faco pa naredim, ko se pojam preko brezpotij, da bom sekal in prišparal pot, pa je potem Helena po poti naokrog toliko hitrejša, da me lahko celo slika. Niso vse bližnjice bliž(n)je al kako že?

Je res, tole je en tak železnorepertoarni izlet in mogoče se res ponavlja in ponavlja. Ampak nekatere stvari so dobre ravno v ponovitvah. Vsako posamezno leto je tako ali tako popolnoma drugačno, midva starejša, izkušnja pa tako vedno povsem nekaj drugega. Zato se ni za bat in zato tudi že vnaprej vem - če bo šlo, se bova tudi drugo leto tukaj naokrog potikala.

En tak čas, marca najbrž.

Takle krog čez Špilk je primeren za vse starosti letne čase.

Večinoma se potikamo tam okrog pozimi, a tudi spomladi je super. Predvsem zaradi pomladanske rese!

Letos sva se odločila za zgodnje pomladanski obisk, sredi marca, natančneje 14.3. Iz Blagovice do Blagovice torej!

Začne se, kot pritiče Črnemu grabnu, direkt navzgor na Golčaj, kratko, a sladko. Se vsaj dobro ogreješ za začetek. Sicer pa je severna stran še vedno polna teloha, zato je najin vzpon malce počasnejši, je treba občudovat, slikat!

Tokrat bova obredla vse vrhove, špičke. Tudi Golčaj s spomenikom na vrhu.

Okrog cerkvice pelje mala potka, ki je še nisva odkrila in že sva kot dva majhna otroka, vpeljana v skrivnosti narave! Ko pa se pot spusti na južno stran hriba, pa itak samo še vzdihujeva.

Pomladanska resa je enkratna in prav vsako leto naju pošteno prebudi!

Helena celo nekaj pleza, da bi bolje slikala, jaz pa seveda... čakam lepo spodaj in upam, da se mi ne prikotali v naročje.

Čez Borje malo asfalta, potem pa lepši del celotne poti. Se že pozna pomladansko prebujanje!

Vedno pa me preseneti prehod z južne na severno stran, ko se malce višje prekobališ na drugo stran. Spomladi je to kot noč in dan, na južni strani se slačiš od vročine, na severni leži še sneg. Pa smo tam nekje na 700m višine, prehod med letnimi časi pa oster kot sam greben!

Spet jo zavijeva mimo (skozi?) hiško, se nama ne da okrog, a na Reber se pa vseeno povzpneva! Mimogrede skočim tudi na vrh stolpa. Tokrat niti ne diham prav hitro in na kratko. Bo letos z mojim strahom kaj bolje?

Z Rebri jo mahneva kar direktno dol, kot to pač počnemo v snegu, a zgleda to počnejo tudi vsi drugi ljubitelji strmin, je že kar nekaj shojeno.

Še malo sem in tja in sekanje ovinkov, da se nama domačin začudi: "a vidva pa kar iz moje štale?". Nekaj časa traja, da mu razloživa, da nisva bila v njegovi štali, ampak sva se podila čez gozd *za* njegovo štalo.

Na Trojanah naju po dolgem času spet presenetijo rokovnjači in Francozi. 

Nato pa že z velikim veseljem pospravljam kremšnito. Že samo zaradi tega se splača delat tale krog! Juhuhuuuu, trojanske kremšnite! Sanjal bi jih!

Tista cesta po dolini za Šipkom je sicer lepa, a včasih malo dolgočasna. In se zato seveda vleče in vleče. Do Lipovca prideš že ves naveličan,

zato si skušaš z vsem ostalim popestriti hojo. Od kje, naprimer, taka velika luknja? Človek? Žival? Čemu?

Potem sem imel pa dosti in sem hotel Heleni pokazat tisto znamejne (ne, ni znamenje, temveč znamejne!) na Kočni, ki sem ga enkrat že našel. Pa še tiste stare markacije. In sva zato zavila kar direkt gor v gozd, kjer se mi je pač zdelo, da bo prav.

Pa pri plazenju čez podrt gozd slišiva sovo in Helena začne pravit neke strašne zgodbe o Sovah, kako napadajo ljudi in tako naprej. Seveda se nama ustavi korak in se potem kar naprej ozirava naokoli in gor, če je ta presneta sova kje v bližini. In, hej, na koncu jo res zagledava, madonca, je to veliko! Uau! 

K sreči ni bila nobena napadalna sova, je bila čisto normalna sova, ki so ji ljudje odveč in preveč in je raje hitro odletela v varno razdaljo. Še dolgo sva bila začudena, kako je to velika žival! Ko je razprostrla krila, huh, res je ne bi rad srečal prav od blizu!

A v preganjanju sove oz. naju sva prišla na greben malce preveč desno, v levo do znamejna se nama pa ni dalo več. Bo moralo pač počakat, hja.

Stare markacije sva vseeno našla, Špilk pa potem tudi ni več daleč.

Ne vem pa zakaj sem bil spet tako presneto pameten. Vedno nekaj iščem, tudi tiste stvari, ki so že davno najdene.

Le pogledat bi moral, pa bi lepo zadel tisto staro potko! Bo pa vsaj od zdaj naprej cesta občutno krajša in se bo manj vlekla. Po grebenu in poteh se nič ne vleče...

Na Špilku nama uspe mehak pristanek

in celo Heleno mi rata slikat! Jej!

Spustiva se malo po svoje, a posebno tablo SAMO PEŠ ne moreva spregledat.

Potrebujem vsaj deset minut, da mi vžge, da je to najbrž zaradi biciklov. Hja, počasnež.

Potem sva pa že v vasi brez gostilne, Blagovici. Hm, nekje jih je petnajst, drugje pa jih zapirajo. Meni se to zdi kar malce hecno, je vas sploh še vas, če nima vsaj majčkenega bifeja? Blagovico sem si vedno predstavljal kot nekaj večjega, ne pa manjšega. In še vedno si jo tako predstavljam, čeprav sem že večkrat iskal gostilno...

Klobaso pa le lepo zaključiva. Lep krogec je to, res primeren za vse letne čase. Malce vsega, lepih potk, asfalta, makadama, prekrasne narave, iskanja izgubljenih znamenj in poti, trojanskih krofov in kremšnit, ostrih vrhov in lepih pristajalnih stez. 

Za en tak lep in mehak pristanek.

P.S.

Pripis enkrat kasneje - da bom sam vedel: 20,5km, 1100 višincev, 6:20h.

Ne moreš pomagat, včasih me prehiti.

Ponavadi takrat, ko je navdušena. Kar je povsem prav. 

Ker je bilo res luštno. Kljub takim razmeram in vsem snegu in vetru in mrazu navkljub. Ja, luštno.

Še Janeza sva tokrat spravila na pohod, je bil čist kontent in se prav nič ni pritoževal. Imam ga na sumu, da je celo prav na veliko užival.

Smo rekli, da gremo od Blagovice do Blagovice, čez Trojane seveda. Da se bo vsaj malce poznalo in da bi bili vsaj malce utrujeni.

Zase niti ne vem, kaj mi je bilo. Vzel sem nizke superge, nizke gamaše, še dobro, da sem sploh vzel dereze. Sploh ne vem zakaj, a meni se je zdelo, da snega ni. Kot da sem z drugega sveta, še dobro, da nisem šel v kratkih rokavih. Kdo bi pa še mislil na sneg! Mogoče ga v Krtini res ni bilo, ampak... povsod drugod je bila povsem druga pesem!

Začelo se je v Blagovici. Vsaj minus 9, veter in polno snega!

Malo že cincava, a Janez je že tam - takole si pa zasiguraš, da se ja ne moreš umaknit!

In zagrizemo že takoj v Golčajski hrib! Strmo!!!

Po Golčaju pa se zaćne zimska idila - povsem na novo zasneženo, nikjer niti malo sledi! Le naša sled se vije za nami...

Malo postankov, malo čaja, mraz kar dobro pritiska

pa jo vseeno kar dobro mahamo, snega vedno več,

mi pa vedno bolj razposajeni! Tudi počez gre!

Trojanska cesta je lepo zasnežena, ampak piha in je prav zoprno. Čimprej se je treba prebit do bifeja!

Krofi so fajn in še par jih vzamemo za otroke. Upajmo, da ostanejo kolikor toliko celi do doma!

Ampak snega je tam zadaj za Špilkom vedno več!

Hodimo in hodimo in vse skupaj se že prav vleče...

a na koncu pa le ta presneti Špilk. 

Ki se je prav za nas postavil čisto pokonci.

Seveda to zdaj ne zgleda nič kaj hudega, a Janez je tale kucelj vzel direktno naravnost. Midva pa za njim, jasno! In, ja, res, bilo je presneto strmo. Še sam sem moral dat tamle zraven tistega drevesa dereze gor, ker ni šlo več brez...

Malo smo bentili, malo jamrali, ampak gor smo bili pa hitro!

In potem se je vse zarotilo - bilo je mraz ko pes, najmanj! - vsaj -10 je kazalo v hišici, jaz sem imel telefon, vse je bilo nekaj narobe, tako da smo se le slikali in se kar hitro pobrali z vrha. Pa smo hoteli nekaj praznovat, a na žalost ni šlo... Je bilo preveč mraz!

Čez pet minut pa...

ne, v takem ti pa ni več mraz, ne!

Janez je pa kar vriskal! Sicer ni priznal, ampak jaz vem, da mu je bilo tole všeč!

Norc.

Dol je bil potem večji hudir, ker smo šli čez odprt teren. Je pihalo in nosilo sneg, ti se pa ne moreš ogret.

V trenutku vse pomrzne, jakna, ruta, kapa, rokavice, vse. Bognedaj, da bi šel lulat!

Letiš dol in skušaš ne past v kakšno past. Ker spodaj je še vse, kamenje, les, palce, vse! Čez pa dvajset, trideset cm čistega povsem suhega pršiča. Prav nič snega vmes. Luštno, a mrzloooooooooo in zelo neugodno!

Potem smo pa že dol. 

Še višinski graf pripopam:

19,5km, 5:15h za 1050 višincev, V snegu in presnetem mrazu. V supergah, mater, sem čurimuri, od kje mi ideja, da snega ni?! Včasih me skrbi tole moje povsem zgrešeno načrtovanje poti. Ni prvič, da sem zgrešil in ga biksnil sto na uro. Prav neverjetno, da sem imel dereze in prave hlače... Ob tem, da so imeli drugi vse dvojno!

Skratka, čisto tako, mimogrede, smo odleteli eno tako lepo pot, ki se je izkazala pravzaprav kar za avanturo.

O, ja, tudi v zimskih dneh se najde kaj zanimivega! Meni se zdi pa čudno, da nekam veliko hodim naokrog v snegu, ki ga nikakor ne maram, a ni res?