Kar naenkrat je izginila. Tukaj, čisto pred nami. Kar tako, mimogrede, najbrž za vedno.

Islandska krona, RIP.

Pa se noben ne sekira. Niti članka nobenega nikjer. Ali pa je tako skrit, da je popolnoma vseeno, da sploh je. Meni se zdi, no... tako, vsaj malce čudno, če ne drugega.

Res je, da delam v Banki, ampak z denarjem in valutami imam opravka toliko kot s frtajler kapo v avtu (a to sploh še obstaja?) in zato sem na to naletel povsem nenamerno, nehoteno. Mimogrede, pravzaprav.

Pojma nisem imel. Pa bi se mi to zdela, no, nekako ena taka zanimiva novica... Ampak mi je ni nihče povedal. Ali pa je ni povedal dovolj naglas, da bi jo slišal. Ali bi pa moral biti finančni svetovalec vsaj v 23. nadstropju. Ali pa bi moral biti broker. Ali pa... Ah.

Zgleda je bolj važna kajža, kdo je s kom in ostali kretenizmi, kot pa kaj takega.

A ni to super?

Koga pa briga ena kriza? Koga pa briga nek tuj denar? Ena tuja valuta? Pha.

Vidim, da bom moral pripreti pipico tudi ostalim medijem. Če jih zaprem povsem, se lahko bojim le tega, da pač ne bom vedel, kdo je koga ubil in kdo nosi kake čevlje. Pa smo spet pri frtajler kapi...

Čaka se približno petnajst let. Ampak potem... potem...

Ja, življenje je lepo!

Če slučajno kdo ne razume: na sliki jaz NE kidam. In najbrž dolgo NE bom več kidal. HA! Pa sem prišel do te starosti, ko so otroci končno uporabni. Tralalala.

Ja, življenje je lepo... pa lahko še tako govorimo o lepoti, romantičnosti, ipd. kidanja snega... ne, ne, to govorijo le tisti, ki morajo kar naprej kidat. Meni od zdaj naprej pravzaprav ne bo več treba!

Dokler se otroci ne bodo odselili. Ampak to bo pa še dooooolga.

Ko sem bil majhen, smo neko poletje odkrili podzemeljsko življenje.

Kar tako, naenkrat. Pa so bili kanali tam in prej in kasneje, a mi smo jih odkrivali le tisto poletje. Prej ni bilo zanimivo, kaj pa je bilo potem, pa niti ne vem. Po mojem smo zrasli in je bilo premikanje po njih že preveč težko.

Kolikor se spomnim, je bilo vse prepredeno, vsaj pri nas na Viču. In potem smo lahko šetkali od Gradaščice pa čisto do Tržaške. Po kanalizaciji!

Mater, je bilo zanimivo. Če je kaj smrdelo, pa nimam pojma. Vem samo, da smo bili oboroženi s svetilkami, kaj več pa nismo potrebovali. Rovi so bili kar veliki in prostorni, vse je pa teklo po nekakšnih "vodilih".

Se mi zdi, da je šlo za meteorno kanalizacijo, saj je ob deževju kanal ob Gradaščici bruhal ogromne količine vode!

Trideset let - ali še več - kasneje, se ukvarjam z drugačno kanalizacijo. Hvala bogu, da sem jo našel iz prve in da je še vedno tam, kjer sem tudi mislil, da je. Odkopat tegale pač ni bilo težko.

Ampak tokrat pa smrdi. In vse se sliši iz nje. Vse sosede, kako točijo vodo, kdaj potegnejo stranišče, kako perejo posodo... Zanimivo (če te kaj takega zanima, seveda).

Ah, kaj. Tele slike sem našel in jih moram pač deliti. Da ne bo kdo mislil, da so v življenju le rožice in ne-smrdeče stvari. Japajade.

Pa še blog pride prav, da bom naslednjič, ko se vse skupaj zamaši, točno vedel kje kopati. Toliko pa le potrpite, saj vas ne bo konec, spletnih strani, ki bi oddajale vonj pa tudi še niso izumili.

Če že hodite na pevske vaje, nikar ne pozabite:

če pa greste pri tem še slučajno mimo skladovnice, pa morate predvsem paziti!

Takile listki so meni zelo pri srcu. Pravzaprav ne pomenijo ničesar velikega, a se mi vedno zdi, da je v njih skrito življenje.

Pa je šla mimo še štafeta. Moj zadnji - tekmovalni - tek letos!

E-kipa Srčnih se je spet izkazala! Izpolnili smo vse zadane cilje, jih pravzaprav še presegli in med približno 156 tekmovalci zasedli 39 mesto med ekipami (copyright Wega). Enkratno.

Svoj čas smo izboljšali kar za tri minute, kar je tudi dosežek. Z 1:19:28 lansko leto, smo letos tekli 1:16:34.

Osebno sem rezultat izboljšal za pol minute. Heh, nisem ravno najbolj zadovoljen, sem se pa matral kot hudir in dal vse od sebe! Pač hitreje ne gre, klanci so prav hudičevi...

Vsaj enkrat, da stojimo gor, na stopničkah!

Tako pa so nekateri začeli. Kot, da bi šlo za gajbe pira!

Kakšna tekmovalnost!!! Ma, ja, se člani različnih ekip takole nastavljajo fotografom. Krti, E-kipa, Koornk.

Takole pa se mi veselimo našega uspeha!!!

Kremšnit smo se najedli ko norci, nekam veliko jih je bilo...

Čestitke prav vsem, tako naši Srčni e-kipi, kot tudi vsem ostalim! Še posebej pa Krtom za doseženo 22 mesto, ter ekipi koornka za 25 mesto!

Najprej sem vsaj pet minut iskal.

A sem nas na koncu le našel.

Tako je to, če se stvari spreminjajo in potem pristaneš čisto nekje drugje.

Moram pa priznat, da mi je to še bolj všeč, kot prej.

Ja, le človek sem in take stvari ti znajo včasih prav polepšati dan. Mogoče pa zna biti, da delaš kdaj tudi kaj uporabnega.

Ma, ja. Popustil sem.

Sicer mi je bilo pa čisto povšeči. Vzeli smo si dan dopusta, malo hodili po trgovinah, se sprehajali po Celovcu, šli na fino kosilo... ja, kaj mi je pa bilo hudega?

Pravzaprav bi se to lahko dogajalo večkrat.

Smo kar šli. Pojma nismo imeli, kje ta nova Ikea je, le nekje sem prebral, da je blizu Kika in še bližje Metro. No, le enkrat smo kiksnili in se zapeljali kilometer predaleč. V drugem šusu smo pa našli. Glede na to, da nisem bil v Celovcu že kakih 17 let, kar ok. Ampak tako mi načrtujemo vse naše poti - kar gremo. V celoti smo pripadniki reka, da se v tem svetu pač ne moreš izgubit. Mogoče le kdaj ne prideš tja, kamor si si želel, ampak tudi drugod je ponavadi čisto ok.

Na Ljubelju je še čista zimska pravljica. Sreča, da ni zmrzovalo. Še celo nekaj se je jasnine kazalo, a le za kratek čas. Kmalu smo se potopili nazaj v meglo.

V Ikei smo potem kar bili nekaj časa. Pravzaprav kar dolgo. Zadeva nas ni kaj prida impresionirala, tako, da ne vem, kaj ljudje vidijo v tem. Res pa je tudi, da nismo kakšni veliki nakupovalci pohištva in podobnih prčkarij, čeprav je z nami odšel poln voziček.

Ampak smo dosti bolje prišli skozi, kot sem pričakoval! Neverjetno.

Kakšne velike gneče ni bilo, hvala bogu, čeprav smo potem na koncu kar nekaj časa čakali na blagajni. Večina slovencev, jasno. Drugače pa... kaj pa jaz vem... meni so bile le zanimive nekatere rešitve, ki jih v tem koncu centralno/južno/vzhodne evrope ponavadi ne vidiš in jih zgleda bolj izvajajo severnjaki. A le zanimive, kaj posebno drugačnega pa ne.

Potem smo pa le zavili še v Celovec in ga malo prehodili, ko je že tako lepo okrašen.

Malo smo se čudili celovškemu grbu, ki je presneto podoben... čemu že??? Z zmajem, gradom, barvami. Hja. Tega pa nisem vedel...

Zavili še na obvezno kavico.

In slikali še šalice, ki so v belem svetu povsem drugačne, kot pa doma...

Za zaključek smo skočili še na ene slastne krvavice, repo, žgance, palačinke, divjačinski golaž in se najedli kot nakupovalci, ki so ravnokar prišli iz Ikee.

Na naši strani alp, jasno. Še vedno smo gorenjci, več kot za kavo ne pustimo v tistem belem, širnem svetu...

Je bil že večer in Miklavž je že čakal, ko smo prileteli domov.

Včeraj sem kupil še štiri gume. V tej jeseni torej že osem. Neverjetni porabniki gumenih izdelkov smo postali.

Kar nikakor ni dobro.

Še posebno ne za naš žep. Čeprav so Sava stale še enkrat manj, kot tiste za Vitaro. K vragu pa 4x4 (ko je treba kupovat). Super 4x4 (ko je treba vozit po snegu).

Ene so zdržale šest (6)! let, druge "le" dve. Sava zdrži le dve leti.

Vsekakor bi moral letos še dobiti kaj za božička od gumi industrije. Pričakujem.

Če ne drugega, se je vsaj avto nehal obnašat kakor vlak: tum, tum tum, tum, tum tum, tum...