Letošnji prehod v drugo leto je bolj skromen.

Voščil je bilo malo. Želja in blablabla še manj. Najbolj pa sem ponosen na - SMS: 0!

Če bi vsaj za polovico vseh izrečenih želja resno mislili, bi bil ta svet lepši, kot je. Zato nima kakega velikega smisla preveč želeti.

Helena je poslala lepo čestitko, jaz pa želim le

SREČNO!

Tebi, meni, njemu in vsem bitjem tega vesolja.

Čisto dovolj bo, anede?

Čeprav je že Helena vse opisala, moram še jaz svoje pisanje pristavit.

Ker je bilo res lepo. Luštno. Enkratno. Malo smo zbezali otroke iz vseh nas. In se šli noret na sneg.

Takale je bila cesta od Raka. Tja nekam do križišča oz. še malo naprej proti Kisovcu, smo čisto lepo prišli s tavelkim avtom. Me je kar malo čudilo, da ni čisto nič spodrsavalo in je šlo povsem ok. Zgleda se poznajo nove gume, pa še -10 je bilo, da je kar malo pikalo. Ah, mene je bilo pa prej kar malo strah, do kam bomo prišli.

Takale je bila pa potem pot. Vsega skupaj pravzaprav nič, še za kakšno ogrevanje je bolj malo. Je pa za otroke ravno pravšnja, ker je ravno ne-jamrajoča.

Seveda smo se vmes ustavljali kar naprej. Pa lačni, pa žejni, pa lulat, pa kakat. Pa... Ahhhh. Ampak vseeno si hitro gor, pri razpotju.

Malce drugače, kot je to v maju, kaj? Dve... ne, ne, tri! leta nazaj.

Bil je mraz, nekje minus 10 je moralo bit, ampak ni bilo hudo zdržat. Vseeno pa smo hitro zavili v prvo kočo, ki se nam je prikazala na poti. In se malo pogreli. No, veliko smo se pogreli. Se napili in se najedli. In nas je stalo, da me je kar vznak vrglo, ampak tako je, če nas pa je kot kobilic.

Nato pa se je odprlo nebo. Oblake je odpihalo v stran, nad nami se je pokazal sonček. Nad glavo nebo, nad njim pa nebesa.

Šele takrat smo pravzaprav začeli uživat.

Kar se je hitro pokazalo v neumnostih. Najprej zbodljaj, dva, v zadnji plati. Potem malce skakanja. No, na koncu že letiš z glavo navzdol!

Toliko o resnosti starejših občanov in bla, bla, ne morem, bla, bla... Japajade. Če je sila, magari z glavo dol leti! In ker seveda zgledi vlečejo, se vse skupaj zelo hitro razpase!

Tamauček pa seveda išče najvišje točke!

Je pa tamauček neverjeten. Na snegu mu odpovejo vsi centri za utrujenost in bolečine! Povsem neverjeten postane. Teka gor in dol, se meče, pri tem pa se kar naprej krohota. In če bi mogel, bi se metal z dvajsetih metrov v sneg.

Le naša Tadeja se je nekaj nazaj držala. Hudič je, ko te pri osemnajstih otrok v tebi zapusti. A če bo dovolj sreče, se ta otrok še zna vrniti. Nekaterim od nas je to uspelo.

Priznati moram, da se prav nobenemu zjutraj ni nikamor dalo in s(m)o vsi malo jamrali. Še sreča, da je Helena točno vedela, kako to gre in nas je malo priganjala. Seveda smo ji na koncu vsi hvaležni za to!

Takega izleta nikakor ni dobro spustiti!

Ja, presneto lepo je bilo!

Čas za zadnjo nafto letos.

Da ne bi slučajno kaj zmrzovali, medtem ko se bova valjala po kavču s knjigo v roki in uživala!

Se že veselim. Tole pa bo mir in veselje, skoraj nikogar doma. Blaženo.

Še to se moram spomnit, kaj naredit s tamaučkom, da ga ne bo povsem razgnalo, ko bo pet dni doma, mat pa fotr se pa s kavča ne bosta pustila pregnat... Hm.

Kolikor je predbožična zgodba napeta, bo tale prav lepo umirjena. Kot je tudi prav.

Da v novo leto krenemo od začetka, z nule.

Povsem jasno, da smo šli na novoletni tek tudi letos!

Borških 10k v vsem svojem sijaju! Sneg, mraz, rekord proge in ogromno veselja!

Tokrat smo bili vsi trije v pajkicah. Končno tudi jaz. Prinesel Dedek Mraz.

Start je bil tak, kot vedno - čisto nič zadržan! In takoj se vidi, kdo ima največje ambicije in kdo želi biti prvi, premagati vse ostale ipd. ipd. ipd.

Tokrat sta tekla z nami tudi Jasna in Samo, a sta bila za nas prehitra. No, jaz sem bil za njiju prepočasen. Kar pomeni, da ti zmrzne rit.

Na koncu smo ugotovili, da smo se vmes kar veliko slikali, hecali, lulali, ne vem več, kaj vsega boga počeli...

Pa smo vseeno podrli REKORD! Uro in sedemnajst minut v takih nečloveških razmerah je prav za v časopise!

Za v dobrobit človeštva sem sam sebe dokumentiral, da bodo lahko prihodnji rodovi videli, kakšni so ljudje, ki preživijo takšne napore Borških 10000!

Prej - po kakšnem kilometru, dveh - sijaj še vedno v očeh, celo nasmešek je nekako še viden:

Kasneje - po devetih km, ko ustnice ne zmorejo več držati skupaj in se celoten obraz dviga in spušča skladno s tempom:

Tokrat vsaj nismo zaledeneli.

Tole so zadnji metri, prihod v cilj s tempom pod 5km/h! Špriiiiiint.

Preden padem(o) skupaj, še ena gasilska. Wego je najbrž zeblo, se cel čas ni niti ogrel, tako počasi smo šli. Vreme je pa prejšnji dan naredil več kot dvajset km in je bil danes bolj na izteku. Zato jaz zgledam tako slabo, če se slučajno kdo sprašuje.

Tekmovalni del smo torej obdelali in nato smo imeli popoln izgovor za vse nadaljnje dejavnosti. Ki so bile tokrat - tako ko vedno - enkratne.

Eni so se sankali:

drugi pa so sredi noči iskali plažo na Havajih. In jo tudi našli.

Zmrznil tudi tokrat ni noben. Smo pa proslavljali naš uspeh!

Dekleta in fantje, tudi tokrat je bilo enkratno in lahko sem vam le hvaležen! Dogodka na Borštu se pravzaprav ne da povsem opisat. Treba ga je videt, še bolje pa doživet.

Pravzaprav sem ponosen, da sem lahko del te skupnosti.

Smo rekli, da bo letos malo bolj skromno. Pa ravno ne vem, ali je bilo, ali ni bilo.

Daril se je nabralo pod smrekico kar nekaj. Res pa je, da je tudi nas kar nekaj, anede?!

Pri nas nosi Dedek Mraz. Na Božič. Za novo leto se vsi raztepejo, ponavadi le trije ostanemo doma. To pa ni skoraj nič. Zato je Božič prav primeren, ko lahko vse še nekako zadržimo doma. Tudi tiste ta starejše, čeprav jim ponavadi že marca začnem šepetat, da smo za Božič skupaj.

Pravzaprav danes nisem počel prav nič pametnega. Le debelil sem se. Hm, najbrž je bil še kdo tak. Se mi zdi, da ja!

Ker smo ljudje pač takšni, kakršni smo, še posebej fantje in še posebej jaz, si rad kaj zakompliciram.

Pa vedno skušam vzgajat otroke, da to pa že ne gre. Ampak pri meni pa potem vse odpove.

Zadnji trenutek je zoprna zadeva. In potem skačeš naokrog kot v Last Adventure Hero. Zelo podobno.

In sem na vsak način moral skočiti v mesto. Parkiral pred maxijem in šel nekaj kupit. Mislim, da me ni bilo deset do petnajst minut. Nič kaj dlje ni trajalo.

Ampak me je pa stalo. O, ja!

Najprej je obvezen klošar, ki vedno stoji pred kišto za karte parkirišča. Ker sem v centru le parkrat letno, mu vedno dam kaj drobiža.

Potem me je ravno zadnji trenutek, preden sem se uspel skriti v avto, ujel še tisti, ki prodaja knjige. Pravzaprav mi je knjigo že kar v avto vrgel, da ja nisem mogel nič. Sem se ga hotel znebiti le z denarjem, pa ni šlo. Na vsak način mi je hotel prodat knjigo. Za deset evrov, madona!

Pa kaj sem jaz? Socialna služba?

Ampak na koncu sva scenkala na 6,24€, več drobiža pa res nisem imel. Dvajset mu pa tudi nisem hotel dat.

Ker je ravno... no, ta dan... ah, pa kaj. Bomo že preživel. Domov sem torej šel s knjigo pesmi. Super.

Samo še kakšen kralj ulice je manjkal.

Jebela cesta pa trg republike. A je to sploh še čemu podobno?

Ampak od vsega, od čist vsega, sta me še nabolj šokirala dva evra za parkirišče. Za petnajst minut. Dva evra.

Klošarjem dam rad, ljubljani pa čisto nič. A naj bo danes. Za praznike.

Vesele praznike vsem torej!

Tile solsticiji me vedno impresionirajo.

No, pravzaprav me impresionira le eden: zimski. Tega imam mnogo raje, kot tistega drugega, letnega.

Danes je namreč že daljši dan, kot je bil včeraj in obet, da bo vsak dan bolje, mi je dosti bolj pri srcu, kot pa obet, da bo vsak dan slabše.

Bolje, da je slabo in gre na bolje, kot da je dobro in bo le še slabše.

Zato sem ob temle datumu vedno vesel. Pomlad bo kmalu tu!

Ma, ne! Nimamo kolin! Tudi nikogar nisem...

In čeprav se mi srce trga, ker ga gre toliko mimo, se drugače preprosto ne da prelivat iz teh plastičnih kant. So pa dobre za prenašat.

Teranček je pa šel lepo v mali kovinski sod, tako kot je treba. Nekje do marca bo zdržal. Ubogih deset litrov.

A smo pivci, kaj?

Da ne povem, koliko sem moral drgnit! Tole je namreč še stara litoželezna banja. Teran se nanjo prime, kot da je noče zapustit. Ampak v plastično pa tega ne grem delat. Kaj, če se *tam* prime???