barcampa sva se seveda udeležila. Imela sva nekaj pomislekov, pa sva vendar zbrala dovolj poguma, da sva tudi midva predstavila svoje zadeve.
Pomisleki so bili predvsem v smeri - ali so najine predstavitve le brezsramna reklama ali ne? Kar nekaj časa sem - vsaj jaz - o tem premleval, a sem na koncu ugotovil, da temu ni tako. Konec koncev je potem čisto vse brezsramna reklama in potem nikamor ne pridemo. Pa še milijon drugih pomislekov je bilo - od tega, ali bo sploh koga zanimalo, pa do tega, ali se bodo noge preveč tresle... Ah.
Saj sva le predstavila tisto, kar delava, Pixno in geoStik. Brez kakšnih olepšav, le navdušena, da imava nekaj za pokazat, tako kot drugi.
Čeprav v veliki meri organizirano ljubiteljsko, so Miha, Jure in Bufo poskrbeli, da je vse teklo kot namazano. Res ni bila tisočglava množica, a tudi za 100+ ljudi je treba kar naprej skrbeti, skakati gor in dol in misliti na tisoč stvari. In to so počeli enkratno, vsaka jim čast! Prav ničesar ni manjkalo, nobenih zamud, nobenih... Skratka, bolje kot velika večina manjših konferenc, na katerih sem bil.
Včasih se sprašujem, kaj počnem med vsemi temi novimi generacijami in ali mi/nama je res mesto med njimi? Prvi slovenski barcamp mi je namreč dal tudi nekaj odgovorov na vprašanja, katera si že dalj časa zastavljam.
Že dolgo časa, slabih dvajset let se ukvarjam s ti. "corporate", "enterprise" računalništvom. To je računalništvo v velikih, bogatih in skrajno (predvsem organizacijsko) zapletenih ustanovah. Stvari se v takih ustanovah odvijajo popolnoma drugače, kot bi se kje drugje. Še posebej finančne ustanove se potem še dodatno razlikujejo. A v vsem tem času, čeprav včasih tudi uživam pri svojem delu (bolj pravilno bi bilo: sem užival), nekako nisem našel stika z večino ostalih računalničarjev. Z nekaterimi seveda da, vendar z večino ne. Kot, da ne bi spadal v ta svet. Pa ne samo zato, ker bi me ta svet zapiral ven, nikakor ne. Prej zaradi samega sebe. Prej zaradi umikanja, nestrinjanja.
Totalen razkorak se je pokazal pred letom/dvema, ko sem na tridnevni konferenci obiskal natanko eno predavanje! Pa sem vseeno lahko naredil popolno obnovo večine... Pa ni bilo to zaradi same obnove ali zaradi tega, da bi vse vedel, temveč iz povsem drugih razlogov. Enterprise zadevščine so posebnega tipa, temu pa se prilagajajo tudi podjetja, ki jim strežejo, ki z njimi služijo. Vsi skupaj pa se enim in drugim prilagajajo na način najmanjšega skupnega imenovalca. Kar daje posebne in neizmerno žalostne rezultate. Ne vedno, da se razumemo, velikokrat pa.
Tokrat je bilo vse povsem drugače.
Entuziazem, strast, volja in veselje se je zrcalilo v vsakem predavanju. Zadeve se počnejo zaradi sebe, ne (le) zaradi denarja. In to se kaže navzven v zelo navdušujoči obliki. Prav zato sva bila tudi sama zelo navdušena, celo vesela, da sva sodelovala. Tudi to, da sta bili najini predavanji precej slabo obiskani, nama ni ugasnilo veselja. V vsakem primeru je bil to za naju velik zalogaj, ki sva ga uspešno izpeljala.
Imela sva tudi precej dobrih razgovorov, dobila milijon idej, napotkov, usmeritev, spoznala zanimive ljudi, se kvalitetno pogovarjala, se imela pravzaprav povsem fino fajn.
Kaj pa bi si človek še želel drugega?
Skupnosti so zanimive stvari in svet je mnogo bolj prijazen skozi njihove oči. Mladi so danes polni idej, nek nov veter je zavel. Ali pa se samo meni tako zdi... Vendar je razlika očitna, očitna je želja po sodelovanju, ne po skrivanju in zafrkanciji, očitna je želja po deljenju in vzajemni rasti.
Ali pa sem samo naiven. Vendar ostajam romantik in se ne dam, v človeka verjamem. Upam pa le, da se ti, danes mladi, ne bodo spremenili v take, kot smo mi, ko bo prišel njihov čas. Ker tudi mi - starejši - smo nekoč bili drugačni. Mladi. Smo bili takšni kot so mladi danes ali ne? Tega na žalost ne znam (raz)ločit.
Slike pa tu.