Nikon D90

by piskec 13. januar 2009 14:23

Nova igračka.

Navdušenje je ogromno, nikoli še kaj takega pri nas. Zato nisem zdržal in sem moral slikat vsak korak. Sem skoraj naredil eno tako, unboxing zadevo. No, skoraj.

Seveda pa ne pričakovati, da je to kak profesionalen pregled. Je le zapis amaterja, navdušenega amaterja.

Pa pojdimo po vrsti. Najprej sem dal en kup denarja. Cel kup denarja, ampak skupaj s Heleno sva imela veliko željo že dolgo, število izgovorov pa se je počasi manjšalo, dokler se ni vse skupaj prevesilo v to, da sva nekega lepega popoldneva domov pritrogala kar dve škatli.

Čeprav sva šla najprej le po eno škatlo, pa potem tiste niso imeli in sva zato dodala še kupček cekinov. Sicer so bili cekini zabeljeni s popustom, ki je šel od 5 pa do 8%, v sorazmerju z dolžino najinega premišljevanja. Na koncu seveda nisva mogla reči ne. Ah.

Skratka, dve škatli. Takšni, pravzaprav enaki:

Najprej odprimo prvo škatlo, tisto, za katero sumimo, da ni glavna - glavne dobrote puščamo za konec:

Ah, torbica, zavita bolj, kot karkoli drugega. V take, zanimive, napihljive reči. Nikonova torbica.

Pa še nekaj pade ven - dvakrat po dva giga. Zakaj dve, mi ni ravno jasno, ampak ok, ne bo škodilo:

Prva škatla je tako prazna, prav veliko ni v njej, kajne? Je pa zato zastonj!

Druga škatla ni zastonj. Zato naj bo v njej malce več. Prosim?!

Ah, Babuške! Škatlici v škatli. Le koliko me jih še čaka? Ampak vsebina pa bo že bolj prava, čeprav le dve škatli!

Grem na ta večjo, prsti me srbijo, malce neučakanosti se kaže tukaj okrog.

Odprem ta večjo:

in ven padejo tokrat kar tri škatlice! Tri!

V prvi ni nobene škatlice več. Le polno robe - kabel za napajalnik, usb kabel, baterija, a/v kabel, napajalnik, pašček, pokrov za okular:

Opala, počasi bo šlo zares! Druga škatlica - vrečka (težko je reči torbica) za objektiv in tisto proti soncu (kako se sploh temu reče?):

In še gospodi objektiv, Nikon 18-105mm VR + polno drugih oznak. Moj prvi objektiv, ojej. Heh:

In kaj nam da tretja škatlica? Ja, seveda, tokrat je to glavna stvar! Končno, roke se že kar malo tresejo...

In še od zadaj, še z zaščitnim pokrovčkom, ki najbrž še dolgo ne bo šel dol. Da se ja ne bi kaj umazalo.

Na koncu ostane še ena - zlata - škatlica, za tisti ta-dolgi objektiv! Nikon 70-300mm VR. Verjamem, da tole fotografom ni nič posebnega, ampak jaz pa že gledam za orožnim listom...

Eh, zadeve so zdaj zunaj, radovednost je potešena, ročice se malo manj tresejo, bitje srca se umirja. Na mizi pa ostane razdejanje:

Najprej je seveda treba dat baterijo polnit. Grrrrr. Zato pa ostane nekaj časa, da si lahko bolj podrobno ogledamo tudi kaj manj zanimivega, naprimer papirje.

Cel kup njih, v roke pa vzamem ta najdebelejšo knjigico, mater, koliko navodil, toliko, da jih grem pomerit:

Debelina me kar malo impresionira, tisto, kar pa piše na prvi strani pa niti ne. Ejej, kaka neumnost, najbrž povsem po nepotrebnem! Kako tega ni nihče opazil, preden je šlo v tisk? Ali pa je le to množinska zadeva od Navodila, ker jih je pač toliko?

Dodatkom se tudi tokrat ni možno izogniti. Da kupu cekinov dodaš še eno majčkeno cekinov, ampak nikakor ni ne predstavljam, da s tako makineto nekam prideš, potem ti pa baterija crkne. Blamaže.

Saj sem bil goren'c pa sem kupil ponaredek. Najbrž ni najbolj pametna ideja, ampak cekini, cekini!

Dobro sem se držal skoraj do konca, le čisto na koncu me je zjezilo tole:

Pri vsem tem denarju? Trial verzija? Super ideja. Toliko super, da sem šel takoj na astalavisto. Grrr.

Malo sem bil že izmučen, ne fizično, psihično, od vsega novega! Možnosti in načini uporabe so se sprehajali po moji glavi, predvsem pa vprašanje: kdo, hudiča, bo ta cegu nesu gor u hribe???

Odgovor je seveda kot na dlani: jaz! In to z nasmeškom na obrazu! Za ta denar tudi po vseh štirih, če je treba.

Zdajle, po parih dneh uporabe, sva še vedno zadovoljna. Res pa je, da ga nisva še niti dobro uporabila, saj ne pomolimo nosu iz hiše. Brrrrr.

Saj se bo našel čas, ko ga pretestirava po dolgem in počez. Prepričan pa sem, da nama bo prišel še presneto prav, saj našega starega Sony-a počasi jemlje vrag. Zato tudi ne bo povsem veljal prvi stavek tega zapisa. Ne bo samo igračka.

Dobrodošla doma, zverina.

Tags:

tehnika

Prav poseben praznik!

by piskec 12. januar 2009 10:06

Prisežem, da sem jih vzel!

S police, tam, kjer so vedno! V voziček sem jih dal in jih potem še nekajkrat prekladal, da se ja ne bi pomečkali.

Oblati namreč. Vzel sem jih, res!

Ampak v nedeljo zjutraj jih ni bilo nikjer. Ne v špajzi, ne v kuhinji, ne v dnevni sobi, ne v kleti, ne v garderobi, ne v spalnici. Niti na računu jih ni bilo. Nikjer.

Ojej. TO pa je nerodno! Kako pa naj zdaj naredim torto?

Pa smo se znašli. Še sreča, da je slavljenka prizanesljiva in da je vedno za nove ideje... In da nas je bilo ravno prav, sedem.

Končno smo lahko jedli samo kremo, pa še vsak je dobil natanko enak delež. In čeprav smo se vsi pritoževali o nasitnosti in koliko je tega veliko, do večera ni ostalo prav nič. Nič.

Vse najboljše, ljubezen moja!

Tags:

Načrtovanje

by piskec 11. januar 2009 09:00

Sicer tale slika ni ravno primerna za ta letni čas, a vseeno.

Takole zgleda pravilno načrtovanje in arhitektura:

Za vsako sobo svoja. Da ne bo kdo slučajno prikrajšan.

Upam, da znajo zdaj - v teh mrzlih časih - tudi greti!

Tags:

Vinjeta

by piskec 6. januar 2009 19:58

Pravzaprav tega nikakor nisem hotel počet. Sem hotel komu drugemu prepustit.

Sem kar na vodi čutil, da se bo vse skupaj zakompliciralo.

Pa je na koncu tako prišlo, da sem se moral jaz je*at. Grrrrrr.

Seveda nič ni šlo tako, kot bi moralo. Bebasta vinjeta ni in ni hotela dol. Ne z WD40 (od kje sploh ta ideja???), ne s tistim, ne z onim. Dokler nisem na koncu obupal, ko sem že cel avto nasmetil z malimi koščki, bebavi vinjeti se pa še nič ni poznalo.

Ko sem naslednji dan objokoval svojo usodo, sem potem v službi malo pogledal po parkirišču. Ojej, še dolgo nisem spravil nasmeška z obraza! Ma, kje so vse vinjete nalepljene, ej! Vsak ta drugi je imel težav in potem jih ima še dve tretjini nalepljeno še tazeleno! Ene so napol spraskane, druge cele, kakor pride. Ampak točno se vidi, kdo in kdaj je izgubil živce in potrpljenje z bebavo vinjeto. Ah, še danes se režimo...

Čez dva dni sem se oborožil z nasveti s spleta in šel še enkrat delat. Fen, WD40 (ja, spet?!), klinca in krpa so tokrat opravili svoje. Dve sta šli dol po kratkotrajni borbi. Nista zdržali, tokrat sem jih porazil na celotni črti.

Ampak imam pa en drug problem:

takole najbrž nič ne nucajo, če te ustavijo tisti možiclji, anede? Celo če imaš dve, ne?

Bogve koliko časa bo trajal, da jih zdaj nalepim!

Na koncu koncev pa kaj tako hudo bebavega, kot je vinjeta (morda še tista bebava nalepka za registracijo), že dolgo nisem videl! V vsej tej dobi komunikacij, elektronike, blablablabla razvoja in ne vem še česa, se mi jebemo z nalepkami! In to s takimi, pri katerih se je nekdo največ časa trudil ravno s tem, da jih ne bo mogoče ponaredit/dol vzet/prestavit.

Ma, a je ta svet res že čist za luno? A se res noben ne more spomnit nič bolj bebavega??? Saj je fino, da denar kroži, me nič ne moti, naj jih kdo natiska, naredi, ampak dajmo jih potem spravit nekam v trezor, v tretjo klet, mi pa raje uporabljajmo kaj manj bebavega!

Bi se to dalo?

Tags:

Odpiralni čas

by piskec 6. januar 2009 09:22

Pa me res prav zanima, kaj počnejo tiste pol ure zjutraj?

Tags:

Skoraj

by piskec 5. januar 2009 13:25

Danes zjutraj, takoj, ko sem vstal.

99,2.

Jebemti. Še malo, pa bo stotka.

Zdaj gledam v nebo, vijem roke in tulim. Čakam, da prime HUI-SHI metoda. Pa še nič od nje.

Ma ja, nekaj bo treba narest, anede?!

Tags:

osebno

Sonce in mraz

by piskec 4. januar 2009 19:42

Tudi, če je mraz ni nobenega problema, le da je sonček!

Če je šla Helena lahko tečt zjutraj, ko je bilo -12,7°C, potem gremo pa res lahko kam ven. Čeprav se mi ni nikakor dalo in čisto, čisto majčkeno je manjkalo, da bi vsi skupaj ostali doma in spustili tak prekrasen dan.

Pa je razum premagal leno rit in smo šli. Na Sv. Jakoba. Nekam, kamor lahko prileze tudi tamauček, sam od sebe.

Pa še le -8 je bilo, ko smo parkirali v Preddvoru. Kakšen mraz neki!

Prav kmalu smo si prebirali cel kup navodil. Ene par sem si jih zapomnil, nekaj jih vem že od prej, itak sem pa vse skupaj slikal, da ne pozabim.

Še par fotk za začetek in smo jo mahnili v hrib.

Nismo ravno med najhitrejšimi, vendar se nama zdi, da je mnogo bolje, da gremo počasi in da nekam tudi pridemo. Otroci so pač otroci, lezti na nek hrib ni prav nič zanimivo. Je pa zato zanimivih mnogo drugih reči, kar seveda s pridom uporabljava. Morda pa nama uspe in bo še dolgo rad lezel z nama!

Nekje na sredi hribov je bila celo dopoldne meglica,

kar je rezultiralo v prekrasnem ivju, ki ga ni bilo ne spodaj, ne zgoraj, le tam vmes:

Cerkvica Sv. Jakoba in planinski dom Iskra sta skupaj na prekrasni razgledni točki.

Malce nižje pa je še ena planinska koča, pri Franciju:

kjer je malo manjkalo, da bi ptičem sunil tiste slastne krvavice! Pa koliko so jih imeli, ej, ej!

Mater, res je bilo lepo! Res je bilo kar malo mraz, a smo se dobro oblekli in res, čim je sonček, vsak mraz povsem drugače zgleda! Na koncu smo bili seveda presrečni, da nismo riti pustili doma in da smo se spravili malo ven. Saj sta bila že prva dva metra hoje povsem dovolj, da smo vsi trije vedeli, da bomo še presneto uživali.

In kakor sta mene Oče in Mama nekoč navdušila nad hribi, tako midva zdaj prenašava znanje na mlajšo generacijo. Samo upam lahko, da se jih bo kaj prijelo.

Helena pa je naredila še album!

Tags:

domači kraji

Statistika 2008

by piskec 3. januar 2009 08:57

Ne, s statistiko ne težim preveč. Sem in tja moram, je medij tak, da je treba malce pregledovat številke.

Zaradi tega in zaradi onega. Včasih se mi zdi, da bi jih moral pregledovati večkrat. In kaj narediti glede tega. Ampak se mi potem na koncu ne da. No, ne čisto ne da, bolj tako... kako bi rekel... ni ravno v interesu. Ko nekaj kar nočeš in nočeš narediti, čeprav bi ti odneslo malo časa in truda. Pa ne narediš.

Ja, to so take stvari.

Lanskoletna želja se mi je povsem izpolnila, čeprav ni optike, je pa 10/10. Zdaj pa pojma nimam, kaj naj si zaželim do drugega leta? Več obiska? Hm...

Letos sem že kmalu opustil awstats, zadeva je postala preveč glomazna, na koncu so obdelave delale že po par ur. Brez veze. Tako, da vse skupaj zdaj temelji na Analyticsu. So pa zaradi tega primerjave povsem brez pomena, nikakor ne pašejo skupaj...

Sicer pa je tole bolj zaradi mene samega. Si potem primerjam leta. Sicer ne vem čisto dobro zakaj, ampak dobro je videti kakšen graf, ki gre navzgor, ne samo navzdol.

www.krtina.com

4.646.645 Visits
723.713 AUV
9.295.311 Pageviews
2.00 Average Pageviews
4:24 Time on Site
66.81%  Bounce Rate
14.77% New Visits

helium.krtina.com

48.371 Visits
17.470 AUV
69.330 Pageviews
1.43 Average Pageviews
1:20 Time on Site
82.96% Bounce Rate
34.54% New Visits

krti.krtina.com

6.215 Visits
2.107 AUV
8.792 Pageviews
1.41 Average Pageviews
1:04 Time on Site
76,96% Bounce Rate
32,07% New Visits

automation.krtina.com

1.172 Visits
1.040 AUV
1.638 Pageviews
1.40 Average pageviews
0:36 Time on Site
77,73% Bounce Rate
88,14% New Visits

weather.krtina.com

4.161 Visits
2.697 AUV
6.406 Pageviews
1.54 Average Pageviews
0:34 Time on Site
66,47% Bounce Rate
63,23% New Visits

www.kermauner.net

2.276 Visits
1.910 AUV
2.993 Pageviews
1.32 Average Pageviews
1:11 Time on Site
78,16% Bounce Rate
81,99% New Visits

www.pixna.net

948 Visits
681 AUV
1.474 Pageviews
1.55 Average Pageviews
1:19 Time on Site
80,91% Bounce Rate
71,84% New Visits

www.simbiont.si

2.028 Visits
1.272 AUV
5.640 Pageviews
2.78 Average Pageviews
2:20 Time on Site
53,75% Bounce Rate
62,72% New Visits

Takole gre torej to. Vedno več jih je, anede? Eni so namenjeni nečemu, drugi drugemu. Pravzaprav sem povsem zadovoljen.

Pa srečno do naslednjega leta!

Tags:

tehnika

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS