Ja, ja. Eni se regenerirajo s tistim, s čimer jaz treniram.

Ah. Še dolgo ne bo iz mene kakšen športnik. Sploh nič temu podobnega.

Brezveze, da kdaj sploh komu zaupam svojo skrito željo. Saj tako ali tako ne bo nič iz tega. (Pa tudi tako ali tako ni prav nič posebnega...)

Ampak, da se pa nisem trudil, pa ne bo nihče rekel. E, to pa ne.

Čeprav se mi včasih - ne, ne, pravzaprav se mi kar vedno zdi, da mi prav nič ne pomaga, tudi, ko se trudim. No... tam nekje zadaj vem, da je malce bolje, kot je bilo leto, dve nazaj. Ampak a ne gre to tako počaaaaasiiii???

Ker sem veliki organizator, sem jih seveda danes zbral malo več. Kar šest. Sedmega ni bilo, ker je zaspane. Nazaj grede smo pa Krte moral štet. Čeprav prav nihče ne vadi (japajade), so šli vsi gor. Na koncu sva jih naštela štirinajst. Krtov. Pravzaprav je bilo malo sreče, da smo šli že dol, drugače se je zelo težko odtrgati od šanka... Pa saj to vemo, kako gre.

Danes sem si rekel, da bom šibal. In sem. Šibal kot nor. Z Maretom sva šibala. No, on je šibal, jaz sem pa sopihal. Ampak res, dal sem od sebe skoraj vse. Mišice sem gnal do zategnjenosti, da so me kar pekle, dihanje pa je itak komaj še šlo...

In rezultat? Ma, hudirjaaaaaa, a se je splačal za štiri minute hitreje??? Hudiča, kako samo štiri minute, pa toliko sem se namatral? Grrr.

Res ne vem, kako je to mogoče, da je taka velika razlika v matrariji, pa tako mala v času? Od čisto finega sprehoda, pa do matrarije me ločijo le štiri minute? Mater imam velik razpon, anede? A s tem moram živet, se bom že navadil... Kaj pa čem drugega?

Sicer pa je bilo prav fino, cel čas je naletaval sneg, nekaj malega se ga je celo prijelo, kar je bilo predvsem dobro, da ni drselo do popolnosti... Jasno je, da sem v petek nabavil dereze, tiste ta enostavne, ampak bognedaj, da bi jih s seboj vzel! Ne, ne, se je bilo veliko bolje drsat celo pot dol. A to ni pokvarilo vzdušja, dan je bil povsem zimski, s snegom in bleščečo belino, pa čeprav v megli in oblačnosti.

Jasno, da je vse ok, ko pa te na vrhu pričaka cela družina:

7,44km, 1:34:07, 523kCal, 154/184 obratov, 470 višinskih m., 40:56 gor, 41:33 dol. Zgleda, da bom moral za pol ure vadit kako desetletje. Dol je šlo pa slabo danes, ampak to predvsem zaradi drsenja... Ni prav nič enostavno. Vmes sem pa še 11:34 afne guncal (gor pa dol tekal), ko sva čakala na ostale.

Jah, toliko. Kolikor je v petek grozno zgledalo, se je kar dobro izteklo. Zdaj čakam, da bom začel z dvakrat gor in dol. Tja do maja moram priti na 5-krat. Tisto bo pa že nekaj. Da bom potem lahko preživel, vse samo zaradi tega!

Januar je najdaljši mesec.

Kot kakšen ponedeljek se vleče. Čeprav ga, nekje na koncu, sploh ne opaziš. Ko pogledaš leto nazaj, je vedno v stilu: ja nov let, pol pa... pol pa, ja, pru maj... itd. Januar? Kakšen januar?

Zato sva za zadnjega skočila kar na Murovico. Oba s Heleno. In čeprav se je nekaj važila, da me bo pustila zadaj, se je izteklo povsem drugače. In se kar ni mogla načudit, ker sem kar poplesaval okrog nje.

Saj pravim, objesten sem postal. Dokler mi ne bo kake mišice odtrgal ali pa spet kaj podobnega. Čuk.

Sicer sva pa kar šla, tako kot smo šli zadnjič. Pravzaprav zelo v redu, za raven najine kondicije, seveda.

10,48km, 2:06:22, 725kCal, 137/178 obratov, 448 višinskih m. 1:12:29 gor, 53:52 dol. Skoraj popolnoma enako, kot zadnjič, ko smo šli trije fantje.

Zanimivo pa je, ko začneš takole:

Končaš pa na vrhu nekako bolj v belem:

Jutri pa na Primoža. Popoldne imamo potem praznovanje, nimamo prav veliko časa, je treba kmalu domov prit. Pa tako ali tako je mnogo bolje zgodaj vstat!

Kakor so bili prejšnji teden dobri obeti, se ta konec tedna vse obrača na slabše.

Saj vem, včasih pač mora tako prit. Ampak vseeno je zoprno. Depresivno, žalostno, jamrajoče in duha ubijajoče. Včasih se ti zdi, da je vse delo preprosto zaman. Čemu neki se sploh trudimo?

Najbrž se je začelo že z bedasto napovedjo, da bo sonček, vse, kar smo dobili, je pa... ma, da sploh niti ne začnem jamrat!

Najraj bi šel na pivo, dva, tri, potem pa direkt v posteljo. Do takrat, ko bi šel lahko v hribe.

Če mi bo ta vikend sploh kaj uspelo...

Jada, jada, jada, jada.

Ko ljudje dolgo živijo skupaj, postajajo vedno bolj podobni eni drugim.

Pa to ne velja le za ljudi, ampak tudi za navezo človek - žival.

Ampak v temle primeru to ne velja. Le obe telesi se podobno razvratno izležavata pred toplo pečjo.

Včasih pridejo pa prav, taki dolgiiiii zimski večeri...

Gadget vseh Gadgetov. Gizmo vseh Gizmotov. Mama Gizmo. Mama Gadget.

Neverjetno, smejal sem se, ko sem jo prvič dobil v roke. A od takrat se jo rad dotikam, rad tipkam po njenih tipkah in včasih se zalotim, da jo - preprosto - gledam.

Posebna plastika, ki ni tista "tapoceni" in ni tista "tadraga", tam nekje vmes mora biti, prav nekaj posebnega.

Ne drsi v rokah, ne maže se pretirano, ni ne preveč trda, ne preveč mehka. Povsod je nekje vmes, ko je ne moreš nikakor nikamor uvrstiti.

Barve nekega čudnega obdobja, ki pa vseeno čez nekaj časa začnejo pridobivati svojo težo. In kar naenkrat se zaveš, da teh barv ne bi nikoli zamenjal.

V svoji polni lepoti, čeprav na ogled malce sramežljiva, pa postane nekaj povsem drugega, ko jo primeš v roko.

Na akumulatorje, seveda. S preglednimim in osvetljenim ekranom. Ne preveč težka, ravno lepo sede v roko. Malo večjo roko, resnici na ljubo.

Tudi termalni tiskalnik se najde v njenem drobovju. Za izpisat vse tiste lepe reči, ki bi jih lahko!

Izpis na več možnih papirjev. Naenkrat. Še zate, ne samo za druge.

In tudi ekran pokaže tudi drugim, enkrat s točnim časom, drugič z zneskom.

Priključkov je še polno, za vse možne vrste uporabe. Kaj vsega se ne da priklopit gor!

In to je le njena bolj "trda" oblika! Kaj pa šele vsa programska oprema v njej sami! Neverjetno, kaj vse znajo take naprave! Neverjetno, kaj vse lahko naštimaš, prirediš, prilagodiš, nastaviš...! Artikli, oddelki, davčne stopnje... same neznane stvari, pa vendar čisto drugačne, ko začneš enkrat tipkati po njenih nežnih tipkah!

Euro 500 Handy blagajna. Nikoli si nisem mislil, da bi bila lahko ena taka... taka... nezanimiva, dolgočasna zadeva, kot je blagajna... lahko tako presneto zanimiva.

Nekaj je v/na njej, pa še sam ne vem, kaj. Hecna oblika? Hecna, trd(n)a plastika? Kombinacija nemogočih barv? Robustnost? Prenosljivost? Zilijon možnosti? Nekaj je. Edino to je sigurno.

Če je ne bi imel, bi si jo kupil!

Veliko ponosa, pa malo žalosti.

Ponos zato, ker je bilo njegovo umetniško delo razstavljeno v knjižnici, žalost pa zato, ker je moral ravno tisti dan k zdravniku in ni imel časa, da bi do konca narisal.

In je Parkeljnu res ena noga manjkala.

Ampak nič hudega, se mi zdi, da je bila žalost hitro pozabljena, ponos je pa ostal.

Pa sem končno le začel!

Sicer ne s tekom, ampak s hojo! Zaenkrat bolj v hribčke, kot v hribe, ampak za začetek bo kar v redu.

Kakor smo šli zadnjič s Krti na Murovico - Cicelj - Miklavž - Moravče, kjer so bili podatki natanko takile:

14,75km, 3:50:56, 1029kCal, 133/172 obratov, 667 višincev.

Za prvi letošnji izlet kar v redu. Skupina dvajsetih gre malo bolj počasi, a toliko počasi spet ne. Tokrat nisem nič zaviral. Se mi zdi...

Naslednji trening je bil v soboto zjutraj, ko smo šli trije na Murovico. Pravzaprav nam je Murovica povsem blizu, do gor je dobra urica in kot taka je enkratna za trenirat in nabirat kondicijo.

Največja zmaga je seveda bila, da sem sploh vstal in da se mi je dalo. Saj zato pa sem še dva napalil, da potem nisem smel zamudit. Čimbolj zgodaj je treba it, da si potem prej doma.

10,55km, 2:09:55, 740kCal, 137/171 obratov, 440 višincev. 1:12 gor, 0:57 dol (tole bo postalo pomembno!).

Luštno, malce sem sicer zaviral, ker sta fanta hitra, a upam, da ne preveč. Sem se kar trudil in mislim, da smo jo kar fino šibali. Zgoraj je bilo malo ledeno, še dobro, da je ponoči padal sneg, ni tako hudo drselo.

Oblekel sem se popolnoma bedasto, kot, da bi šel res v hribe, ne pa trenirat. V bundi, hlačah, gamašah (kar je bila sicer pametna ideja) in podobno... Eh, prvič pač in me je vedno strah, da me bo zeblo...

Je bilo pa vreme prav čudovito, s prehajanjem meglic med dolinama.

Pa še za dokaz:

Je pa kar hitro začelo zebst in smo jo kar prec stisnili navzdol.

No, naslednji trening je pa bil... kdaj?... v nedeljo! Ja, zjutraj! Neverjetno, kaj? Kako mi je uspelo vstat, je še danes uganka, a z vsem srcem upam, da mi bo tole uspevalo tudi vnaprej - morda bi si želel le še kanček bolj zgodaj odriniti...

Smo ljudje čudna bitja, kaj? Sam sebe moram prinašat naokrog, da sem potem zadovoljen... Jej, kam smo prišli...

Tokrat sva jo mahnila na Primoža, da vidimo kje smo prvič in zaradi česa se sploh pripravljamo! Vreme je bilo bolj slabo:

dokaz sva pa vseeno naredila:

Ker sva začela s hojo okoli osmih, je bilo še bolj malo ljudi, večina avtov je bila od tistih, ki so nadaljevali na Veliko planino. Ampak za nazaj je bilo pa povsem drugače! Primož je obljuden kot strela... Stari, mladi, vseh starosti pravzaprav, eni hodijo, drugi tečejo, tretji šibajo ko norci, vsi nekaj trenirajo. In tja do desetih ni bilo najbrž nobenega, ki bi šel gor samo zaradi lepšega... Meni je v nedeljo kar malo prehudo. Bo treba kak drug dan izbrat.

Tokrat sem se oblekel povsem drugače! Kar pomeni pajkice, vetrovka ipd. Mnogo lažje in enostavnejše. Ampak jaz ne bi bil jaz, če ne bi spet nekaj pozabil! Tokrat sem doma pustil Garmina.... Jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeoooooooooj!

45 minut gor. 25 minut dol. Sva kar veliko tekla. Sicer počasi, ampak vseeno tekla.

Sva malce razmišljala, da bi šla še enkrat gor in dol, ampak... Neverjetno, kako človek hitro pridobi nekaj kondicije. In kako se začne telo obnašati drugače, ko jo imaš. In kako si kar naenkrat vesel, ker lahko. Le zato, ker lahko. In kako si kar naenkrat preveč vesel, da lahko.

In kako kar naenkrat postaneš objesten, ker je cel svet tvoj in ker - enostavno - lahko.

Moram pazit, da ne pretiravam. Še posebno takrat, ko nimam ure! Počutje je sicer enkrat, a ravno zato. Pojma nimam, kje je moja meja, evforija zakrije vse in mimogrede lahko pride do neumnosti.

Ne gre vse z danes na jutri. Počasi fant, počasi. Pa bo. Že zdaj je mnoooogo bolje, kot je bilo. In še bolje bo.

V soboto, nekje daleč nad Tuhinjsko dolino, zelo blizu Črnivca.

Tam, kjer je lani ujma uničevala gozd in tam blizu, kjer se še danes in se še bodo kresale iskre, ali je bil tornado, ali ne.

Tam nekje smo se zbrali, ker za Srečanje pozimi pa potrebujemo sneg, saj to je povsem jasno! In ni nas razočaral, bilo ga je kar nekaj!

Najprej smo malo pojedli in se okrepčali, naloge za vnaprej so bile videti hude, pa še jaz sem izkoristil priliko in na hitro nekaj povedal. Mater, sem zgovoren, če je treba... sem se moral na koncu kar malce krotiti, saj bi kar govoril in govoril...

Takole pa se Zevsovci nastavljajo kameram:

Potem pa ven! Na zrak in na sneg! Saj ne moremo kar počivat, treba je nekaj počet!

Takole smo jo zapodili po hribu navzdol...

pa se je raztreščila prav hitro...

Na koncu pa so le vsi zmagovalci. Še naš tamauček, ki je povsod vtikal svoj nos in prav vsakega okepal. In se prav nič bal. Dokler ga ni Rok zakopal do kolen v sneg in je kar malo pojokcal. Ampak mu ni čisto nič pomagalo... še vedno je bil precejšnja brihtica. No, taka luštkana...

Mislim, da smo kar vsi uživali!

Eni še najbolj v snegu,

drugi pa za mizo...

Še nekaj zanimivih in smeha polnih večernih iger, potem je pa že za nas bil čas, da poberemo šila in kopita. Jih je pa še nekaj ostalo gor in so še naprej žurali, kar je popolnoma prav!

Ves čas je snežilo, kakor je tudi prav, če imajo vremenarji Srečanje! Če je zimsko srečanje, mora pač biti sneg, še bolje pa je, če tudi sneži! In tokrat se res nismo imeli kaj pritoževati.

Samega ZEVSa pa smo naredili skoraj iz ledu in ga zbili skupaj, zato pričakujemo, da bo gor vsaj do maja! Naj naš duh ostane še dolgo v tistih prelepih krajih!