Res, počasi mi že vse diši po pomladi.

Saj ne vem zakaj, a zgleda, da je že čas, da se tale zima poslovi. Oziroma, vsaj kar se mene tiče, se je že poslovila. Pa čeprav bo še kaj belega in čeprav bom še celo leto dereze s sabo nosil, ko je toliko snega v hribih...

Pa čeprav je bilo -7 danes zjutraj.

Ampak jaz se ne dam. Pomlad. Skoraj. Tu.

Tisti tam zadaj pa naj kar ima kapo. Kolikor časa če. Prav briga me.

A kdo ve, katera cerkvica je spredaj in kateri hrib zadaj? Hm, za cerkvico v sredini pa še sam ne vem. Bom moral pogledat.

Priznam, da res rad jamram.

Vseeno mislim, da ne jamram toliko, da grem vsem na živce. Imam tudi le občasne napade jamranja, ampak zato takrat nadoknadim in jamram po pol ure skupaj. Jamram.

A vse skupaj ima nek namen. Ne jamram zaradi samega jamranja ali zaradi tega, da bi mi bilo to fino, ne! Jamram pravzaprav za vzpodbudo! Vzpodbudo samemu sebi - toliko časa jamram, dokler ne grem sam sebi presneto na živce in moram kaj narediti, da ne bi več jamral. Kar ponavadi pomeni, da se vzamem tako ali drugače v roke in kaj naredim.

Torej ima jamranje neko določeno pozitivno vrednost.

Zdaj, ko sem opravičil vse, kar sem včeraj pojamral, pa lahko grem naprej! Kakor je tudi Maša čisto pravilno ugotovila...

V soboto grem spet kam, petek nikoli ni časa, četrtek dajemo kri, sreda... sreda je bedna, torej ostane le torek! In sem moral it v torek, čeprav se mi res ni nikamor dalo. A me je kar držalo, bogve zakaj, na koncu sem se pa še malo presenetil, in sem kar spokal in šel.

Takoj po službi. Sončka je še nekaj bilo, ravno je zahajal.

Na Murovico sem prišel ravno v trenutku, da se je še nekaj malega videlo. Torej do gor sploh nisem več svetilke rabil.

Bilo je celo tako svetlo, da sem se lahko še vpisal. Nekaj časa sem premišljeval in na koncu le sklenil, da bi se pa lahko vpisoval, če že hodim naokoli, anede? Čemu so potem knjige, če jih niti ne povoham? Sicer sem zdaj že nekajkrat bil, a škode res ni prav nobene!

Za dol pa sem svetilko že rabil. Brez nje bi bilo pa težko. No, težko je tudi z njo, ker itak nič ne vidim. Mrak je zame še mnoooogo slabši, kot tema. Upam si celo trditi, da v temi mnogo bolje vidim, kot ravno v mraku! Takrat se mi izgubi vsa globinska ostrina, vse se nekako zamegli in nič več ne vidim. No, če temu dodam še solzenje oči, ko tako šibam dol... je pravo čudo, da nisem vsaj parkrat dobro pogrnil! Pa nisem!

In zakaj danes tole pišem, zakaj danes toliko boljše volje kot včeraj?

Rezultat, rezultat! Ah, to pa je bilo povsem nekaj drugega! And now something completely different, bi rekel Monty. No, da ne bom spet segal po zvezdah - rezultat je zame dooooober, za ostale ne, ampak najbolj me briga zame, saj je to jasno, anede?

Gor sem namreč rabil manj, kot sem včasih rabil dol! Ha! A vidiš, dvomljivec?! Tudi tebi se to lahko zgodi? Da sam sebe postaviš naokoli! In dan je bil rešen...

Res pa je, da sem se kar potrudil! Nič lenarjenja, sem kar dobro izkoristil vsako ravnino. Nič zabušavanja in oddihovanja! Go, Go, Go!

10,39km, 1:33:15, 876kCal, 165/178, 440vm, 0:54:48 gor, 0:38:27 dol. Kar za pol ure izboljšan rezultat! Za 14 minut gor in za 16 minut dol boljši! Huh. Sem pa res tekel in tekel, kjer se je le dalo. Dol sploh, skoraj celo pot, le en košček - čez Trojico - je ostal nepretečen.

Zdaj sem lahko pomirjen. Rezultata pa tudi ne bom napadal, ker sigurno nekaj časa ne bo imelo smisla. Preden bom od tegale hitrejši... huh, bo še minilo nekaj časa. Dober dan je bil torek, so doma kar gledali, ko sem stopil skozi vrata. So vsi mislili, da sem jo stegnil na pivo, Murovico pa pustil vnemar!

Japajade!

Ah, vedno več se nas zbere. Kar je dobro. Zelo dobro.

Tokrat so šli tudi otroci, zato so nekateri šli bolj počasi. Eni pa smo malo pošibali.

Ker je bil lep dan, nič ni pihalo, zgodnji pa smo še vedno bili, smo šli pa še malce naokrog. Kaj pa otroci vedo, kaj je utrujenost!

8,68km, 2:09:32, 623kCal, 138/181, 540vm, 0:40:44 gor na Primoža, 0:48:27 pa dol. Ostalo pa gor in dol, levo in desno. Trije (pravzaprav štirje) fantje smo kar pohiteli gor. Seveda nihče ni hotel rečt: dejmo jt bl počas. Pa smo šli kar hitro gor. Dol pa z otroci, bolj počasi, čeprav sva s tamaučkom na koncu letela čez korenine, da se je kar kadilo! Florenca fiorentinis je pa itak kar naprej po bližnjicah sekala...

Sem se pa danes malo zamislil.

Sem šel nekaj iskat. Pa sem seveda tudi našel. Naprimer, koliko rabijo ljudje do Primoža. Pa sem šel še naprej, pa videl koliko ljudje hodijo. Pa kje hodijo. Pa kam, kje, kako, koliko hodijo...

... in sem povsem zafrustriran...

Saj ne, da ne bi vedel, da se tega ne bi zavedal. Ampak... ena taka veeeeelika luknja je. Ogromna. Pre-ogromna, da bi jo lahko čisto enostavno požrl. Ker, tudi če nočem, začnem premišljevat: dol s Primoža tečem (t.e.č.e.m.!) deset (10) minut dlje, kot rabijo dobri tekači gor (GOR).

Kaj sploh, hudirja, delam?

Ma, naj danes ostane le pri vprašanju! Nisem ravno razpoložen, da bi sam sebe matral še bolj, kot se že. Saj človek ve, da je slab, le tista dokončnost in tisti presneto velik razkorak je prevelik, da bi sploh lahko doumel lastne okvirje te "slabosti". Hudič je tudi v tem, ker prav nič ne kaže, da bom kdaj sploh prestopil ta prag "slabosti"...

Ma ja, ena cela jeba.

Ne se prehitro veselit, še vedno je zima.

Morda bo celo še čas, da postavljamo kaj takega?

Kdo ve? No, že tega je pobralo kar takoj naslednji dan. Pa tamauček ni bil prav nič žalosten. Že ve, kako gre... Snežaki pridejo, pa grejo.

Ne smeš reč, da si šel na Veliko planino, če greš samo na Malo.

Do Jarškega. Ali do Domžalskega. Da se ve, kje si bil!

Najprej se je Stane vpisal na Primožu, potem sva jo pa mahnila zares.

No, ne še čisto zares, križa na vrhu še nisem nikoli videl, pa me je peljal še čez vrh, čeprav nama ne bi bilo treba.

Potem pa sva se začela malo bolje vzdigovat in prečiti pobočja. Kar naprej so nama pot zapirale plazovine, kaj je moralo to dol letet prejšnje dni! Toliko plazovin pa res še nikoli nisem videl! Vsake deset metrov. Kar začneš malo pogledovat naokrog, pa čeprav skrit med drevesi, v gozdu.

Seveda sva šla čez Pasje pečine, najbrž pa bi bilo bolj pametno, če bi jo mahnila čez vrh. Pa še derezic si nisem gor nataknil in me je bilo potem kar - povsem brezveze - strah. Ker zadeva ni niti tako nedolžna, kakor bi se morda lahko zdela. Sneg je sneg in mimogrede ti lahko spodrsne.

Seveda tam nisem slikal. Sem se tresel za lastno rit.

Sem pa potem slikal planoto nad Kisovcem, ko sva bila že skoraj pod robom Male Planine.

In, hop, pa sva gor!

Snega še vedno v izobilju, kakor se pač za Veliko/Malo planino spodobi!

Sonček in vse, kar v lepem dnevu paše zraven! Topel čaj, en rumček, slika, potem pa nazaj dol!

Dol sva zavila čez Kisovec, malo zato, ker jaz tam še nisem bil, malo pa zato, ker je brezveze hodit po isti poti, anede?

Tukajle mora biti tudi poleti prav prijetno! Velik dom, veliko prostora in zgleda tudi prijetno za otroke. Enkrat sredi poletja, ko ubežiš vročini doline? Hmmm.

Še eno dolgo prečenje naju je čakalo, spet prihod do Primoža in potem skoraj tek do doline. Ja, kar hitro sva jo mahala. Na žalost pa sem nekje sredi poti navzdol ugasnil svojega Garmina. Bogve zakaj... Grrr.

Zato pa so podatki le približni, ampak kaj čmo. Bo drugič bolje! Pa saj ne hodimo v hribe zaradi številk, anede?

16,40km, 4:30, 874kCal, 151/173, 1180vm, 2:31:16 gor, dol pa nihče ne ve, ene dve uri sigurno.

En presneto lep izlet in upam, da ga bom še ponovil. In to s Heleno. Kmalu. Kaj bo šele spomladi, to mora bit lepo! Mogoče kar razumem fante, ki to delajo skoraj vsak dan... In ne misliti, da ima Jarški dom malo dnevnih obiskovalcev! Kar precej gostov ima in to veliko stalnih. Ravno tako, kot vsaka gostilna, tukaj ni prav nič drugače, pa čeprav moraš do njega kar nekaj hoditi. Pravzaprav ne moreš verjet, koliko ljudi je gor vsak dan, ali pa vsaj trikrat na teden! Uff.

Ampak četrtek pa je bil tak dan. Dan za na kavč.

Zunaj pa prelepo sončno vreme. Jaz pa zabubljen pod deko na kavču, z bioritmom čisto v dolini... Kaj naredit?

Hodit bi moral, ampak sem se pripravljal na jutri, pa ni bilo ravno primerno. Zato sem se na koncu spokal vsaj na Limbarsko, pa še zverino sem vzel s seboj.

A mi fotke niso prav nič všeč! Če človek ne zna, pač ne zna, tudi zverine in dobri fotkiči ne pomagajo. Sem pa tudi sam butelj, sem kar mislil, da bo vse v najlepšem redu in se z nastavitvami sploh nisem igral. Samo slikal in slikal. Kot da bo pa potem vse ok. Ah.

Na koncu sva pa poslikala še morje fotk s kamniškega polja, tiste so bile malo boljše, čeprav še vedno nisem prav zadovoljen.

Snega je v hribih enormno! Neverjetno, po mojem bomo na Kamniškega prišli šele tam nekje julija!

Tudi Storžič ima kapo snega, ki mu je omehčala vse ostre robove. Spredaj ena mala pikica, Kališče. Hja, če veš, kje je...

Primoža sem seveda moral slikat in pot na Veliko, po kateri se bom vzpenjal "jutri".

Res je ogromno snega, hribi dobijo kar malce drugačne oblike.

Kakor jaz tisti dan nisem prav nič treniral, so pa drugi. Naprimer tale:

Pravi kasač, ki je moral malo raztegnit svoje dolge noge. In je bil kot kaka zvezda, na koncu se je prav nastavljal fotoaparatu! Voznik pa tudi ni imel prav nič proti.

Ko se ti nič ne da. Ko ne moreš prav nič. Ko najraje ne bi nikamor šel. Ko ne bi nikoli zapustil kavča.

Ko bi se le smilil samemu sebi. Ko bi jedel, spal, jedel, spal, jedel, jedel, spal. Ko bi prav NIČ.

No, danes NI bil tak dan!

Zato grem pa kar lepo spat, drugače me pobere.

Zadnjič sva bila s Heleno kar žilava.

Nič naju ni motilo. Kakšno grdo vreme! Kakšen dež, neki! Pfifff!

Zato sva bila dežju primerno oblečena - prvo planinka:

in drugo planinec z obvezno potohodniško opremo - marelo:

Saj ne vem, zakaj sva se kar nekaj sekirala in naju je bilo sram, tudi večina drugih je imela dežnike. Kot tak sprehod v dežju z dežniki smo imeli.

Ker ljudi ni bilo skoraj nič manj, kot prejšnjič, ko je bilo vreme še kar.

Dežja je bilo toliko, da je celo potoček postal slap, in to celo lep slap:

jaz sem pa do vrha tako zakuhal, da sem lahko slikal le še fotografije iz predprejšnjega stoletja.

Gor je bil kuhanček in topla peč (že ob pol devetih!), skupaj s svečko pa je vse skupaj dajalo pridih romantičnosti.

Ja, sva kar malo uživala, dokler nisva morala spet ven, na dež.

Bljaki.

7,35km, 1:18:59, 573kCal, 156/182, 425vm, 0:48:54 gor, 0:30:05 dol. Žmohtno in bljaki je najboljši opis. Dol sem polovico poti tekel. Tekel.

Ker sem pa te čase na dopustu, sem pa danes šel spet gor. Vreme je bilo neprimerno lepše!

in čisto lahko bi se že celo martinčkal ob cerkvi:

Pa se nisem. Ker so me bolele noge. Bolele! Bolele kot strela!

Že povsem v začetku -v prvem klancu - sem se (da bi me koklja...) zagnal, kot bi šlo za stavo. Po desetih minutah so me noge tako pekle, da skoraj nisem mogel nič več. Ampak sem bil seveda žilav, po domače trmast in se nisem dal. Sem gnal v klanec kot največji..., ma ja... kot največji kreten. Saj najbrž mi ni niti šlo, ker me je vse bolelo, ampak bog ne daj, da bi se ustavil! Ne, samo tega ne! Mi lahko kdo kaj ukrade ali pa se svet podre, kaj pa veš...

Skratka, trpljenja polno celo pot navzgor.

In prav tako navzdol. Zakaj pa bi bilo dol kaj lažje, kaj? Če so bile noge že navzgor čist preč, je težko pričakovati, da bodo pa potem za dol kot prerojene, anede?

Čeprav je bilo za en kanček - za en čink - boljše. Vsaj toliko boljše, da sem skoraj celo pot tekel. No, racal in koracal, a vseeno nekaj teku podobnega je bilo.

6,50km, 1:08:56, 528kCal, 161/177, 425vm, 0:42:14 gor, 0:26:40 dol. Bolečinaaaaaaaa, a vseeno zelo hitro dol! Nisem šel po cesti, se vidi, le 6,5km.

V nedeljo štartam dvakrat. Počasi bo treba podaljševat.