Res je velika.

Tokrat je bilo prvič, da sem šel čisto do gor. Vedno sem jo gledal le od spodaj...

Tokrat pa smo jo na prijazno povabilo Grege mahnili kar na vrh. Seveda sem jaz zdaj v tem, ko povsod hodim peš in tako sem jo tudi tokrat moral mahnit peš. Helena in tamauček pa sta šla kar s sedežnico.

Ker povsod trogam Garmina s sabo, sem ga seveda tudi tokrat!

Samo tele štenge so ubijalske. Pa koliko jih je!!!

Ne končajo se nikakor.

Ta prvi postanek smo imeli na mizi... jej, zanimiva zadeva, kar hladilnike imajo spodaj.

Ko pa si na vrhu... ma, ja, to ni zame. To moraš bit pa res mal nor, no. Saj niti ne vidiš, kam boš odletel!

Preden pa smo prišli do tja, je bilo tam še ene par stopnic. Par. Štejem jih raje ne, da jih slučajno ne bi bilo premalo.

0,6km, 18:01, 177 vm, traku/modrčka nisem imel s sabo, smo šli na izlet, ne na trening. Super, ravno toliko, da se premočiš. Sploh v tem pomladanskem sončku!

Drugače pa vse vrvi od dela, vse se že pripravlja. In tudi midva se bova morala pripravljati, saj bova s Pixno aktivno sodelovala na skokih!

Človek se čist vsega loti. Tudi takihle stvari.

Kom imaš orodje, ni težko. Pa ga itak ne potrebuješ prav veliko. Podloga je tudi čisto prava.

Pa tako lepo mi je uspelo! Novo, ko v trgovini! Ampak mnogo bolj poceni... pa še dolžina je po moji volji.

Ne vem pa, kako mi je ratalo s treh faz lepo spravit na eno. Ponavadi se kaj zabliska, no, tokrat se ni in je delalo iz prve.

Sicer pa ne vem, kaj se tukajle delam za enega norca??? Če dobro pobrskam po spominu, je tole pravzaprav moj poklic. Brrrr...

Je svet kriv za vse, ali smo si sami?

Jaz se še vedno prav dobro spominjam filma Falling Down, čeprav je od takrat že dobrih 15 let. In še vedno obstaja neverjetno veliko podobnih stvari, zaradi katerih je Douglas takrat čisto skrenil...

Pravzaprav danes ni prav nič drugače. Morda je celo hujše, le mi smo se navadili, pa še vse nam mnogo lepše zapakirajo.

Če ostanemo pri prej omenjenem filmu, se mnogokrat spomnim prav scene iz hitre prehrane ter razlike med reklamo in tistim, kar je potem bilo res. Človek bi res kar ponorel. 

Ampak sem tudi sam zadnjič to našel! Le poglejmo razliko med pitama - ena je bila na reklami, druga pa na krožniku.

Po pravici povedano, jabolčna pita meni sploh ni bila slaba. Pa tudi razlika med reklamo in dobljenim me ni motila. Ker me v večini primerov ne moti. Iz enega preprostega razloga - reklami že v njenem bistvu NE zaupam. In zato nimam težav. A to na drugi strani pomeni, da samega pojma reklamiranja ne razumem najbolje.

Sem se pa seveda takoj spomnil na film in na to, kako bi William reagiral. In sem kar malo obračal glavo, kdaj se bo kdo začel razburjat. Pa se ni prav nihče, čeprav je razlika med reklamirano in dobljeno jabolčno filo res precejšnja.

Pa da ne bi kritiki avstrijskih trgovin preveč skočili! Tudi drugod ni prav nič drugače! Ne v tem sosedu, ne v onem. Lažnivi oz. olepševalni marketing je nadnacionalen in brez meja, vsi se ga poslužujejo, kolikor le morejo! Na reklamici bi prav lepo pasal tudi napis mercator ali pa leclerc ali pa 24ur ali pa delo ali pa krka ali pa ljubljanske mlekarne ali pa nestle ali pa nokia ali pa apple ali pa garmin ali pa... v malo prenesenem smislu, seveda.

Mene predvsem zanima, zakaj se pustimo? Kako to, da se sploh pustimo? Strašansko čudno mi je, ker se mi zdi, da v tem celo uživamo! Da prav iščemo, kdo nas bo bolj nategnil?! Da podpiramo le tiste, ki so najbolj brezobzirni?!

Ker to, da vsak dan gledamo en ogromen kup bebastih reklam za pralne praške in druga po/u-mivalna sredstva, je pa že prav preveč! Take reklame bi morale biti prepovedane vsaj s kakšno mednarodno konvencijo, saj žalijo človeka in njegovo dostojanstvo v celi črti... Ampak nič! NIČ! Prav nihče ne naredi nič, zdolgočaseno se pustimo še naprej nategovat. Vsi vemo, da so reklame nategunske, vsi vemo, da skoraj nikoli niso resnične, vsi vemo vse to... a "realnih" reklam sploh ne bi hoteli gledat! Prav hočemo gledat retuširane in dodelane stvari, ljudi, objekte! Pojma nimam, zakaj.

Ne, res. O marketingu nimam prav nič dobrega mnenja.

Super svet smo si zgradili, še boljšega si gradimo.

Za kakšen mesec pa bo že?!

Domač. Dober. Slasten. Alkoholennnnnnn.

A glede na to, da se zima počasi končuje in da zato potreba po takihle stvareh počasi jenjuje, se bo treba še kaj drugega spomnit. Kakšne borovničke. Jagodke. Brusničke. Maline. Smrekovi vršički pa ne pridejo (še) v poštev? Ali pač, če še malo počakamo?!

Pa makar zmrznjene. V šnopsu se itak ne pozna.

Ja, ja, nekaj bo, ne se bat.

Saj ne morem reči, da ni bilo fino.

Ampak toliko fino pa spet ni bilo. Na žalost ne vidim prav nobenega smisla v čimhitrejšem letenju s hriba navzdol. Nobenega.

Evo, sem probal. Po dvajset+ letih sem ponovno stal na smučkah in poskušal znova. Morda pa me zagrabi? Morda mi bo všeč? Morda bo kako drugače?

(Mater, nisem vedel, da ima tamauček toliko odriva!!!)

No, pa ni bilo. Tudi tokrat ni nič potegnilo. Prvič je bilo še najbolje, petič pa že popoln dolgčas, po petnajstih vožnjah pa sem raje zavil za šank. Tam je bilo mnogo bolj veselo. In še s časom je veselje naraščalo...

Pa carving gor in dol in vsi samo še letijo k norci. Meni je bilo že davno nazaj prehitro in mi je tudi danes še vedno prehitro. Otroške proge so zame, tam bi morda celo užival. Če ne bi bilo treba stodvanajstkrat gor in dol... Na začetku sem se sicer malo bal, ker sem carving spustil v teh dvajsetih letih nesmučanja, ampak sem si oddahnil, ko sem videl, da gre tudi po starem načinu. Malo oddrsavanja, ampak drugače gre pa čist lepo. Kot da bi imel sulice.

Sulic seveda nisem nikjer dobil, sposodit sem si moral kar novejše smuče. In pancarje. Le palice sem imel kar svoje, pohodne, zložljive. Saj so se čisto dobro izkazale! Hvala prijateljem za posodo... drugače najbrž še dvajset let ne bi poskusil!

Pa tudi Helena je poskusila tokrat, da sva se lahko še parkrat spustila skupaj. A je skoraj prehitra zame... Je pa res, da mnogo bolje zgleda na smučah, kakor jaz. No, pa tudi brez smuč...

Otroci so se pa nasankali in namokrili do konca. Naša dva tamaučka nista dala niti pet minut miru, kepanje, metanje, kepanje, metanje... skupaj sta popolnoma podivjana. Se že pozna, da sta kar velika in jih že lahko malo bolj same puščava. No, sama... saj sta imela polno družbe Krtov!

Seveda pa smo na koncu koncev prav vsi uživali, tudi jaz! Prav luštno je bilo in čeprav ni bilo ravno takega sončka, kakor je bil lansko leto, pa je bilo vseeno prijetno. Sicer pa je s Krti to vedno!

Ja, noge so tudi kar fino bolele. Med samim smučanjem še najbolj, ko sem robil kot zmešan. Tam sem se moral kar pogosto ustavljati, ker nisem zdržal. Zanimivo pa je, da nisem imel naslednje dni prav nič musklfibra. Zvečer so noge sicer bile utrujene, a nič hujšega, nič bolečin. Zanimivo.

Tokrat sva šla po poti Modrega moža.

Mnogo bolj modro. Pa tudi toliko dlje ni. Mimogrede si čez hrib, razgledi pa so prav tako lepi, saj greš le malo nad pečmi. Le pred nevarnimi strminami imaš mir, ko je sneg.

Ker snega je še vedno dovolj. In ga še bo.

Ker me je Helena tokrat prehitela, ne bom še enkrat pogreval štorij o izgubljenih derezicah in jokal naokrog. Ne vem zakaj se mi dogajajo take neumnosti... Eh. Po drugi strani pa imam srečo, da nosim s seboj ravno dvoje...

Dan je bil spet prekrasen, topel, snežen, zadihan in vesel.

Prehodila sva podobno pot - LD, Primož, Jarški dom, Kisovec, Primož, LD.

Začenjamo z lovskega doma, bogve zakaj, tistih sto metrov nam pa res ne bi čisto nič škodilo. Zdaj pa ne morem rezultata štet za vzpon na Primoža. Eh, sama štala. Mogoče naslednjič začnem kar lepo od spodaj. Če grem hodit, pa res ni treba šparat in se čimvišje pripeljat, anede?

15,42km, 4:17:50, 1146kCal, 154/177, 1230 vm. 40:58 do Primoža, 27:55 dol. 1:41 od Primoža do Jarškega, 2:22:35 v celoti do Jarškega, kar je bolje, kot sva šla zadnjič s Stanetom. Pa še čez hrib sva šla, kar pomeni, da sva kar dobro hodila!

Gor je šlo kot pesmica, prav lepo je bilo, Helena je imela malce krize tam čez hrib, jaz pa sem šel potem zadnji vzpon res počasi. Je strmo in se potem skoraj povsem ustavim. Ni problem, če lahko lepo enakomerno hodim, tam pa je bilo strmo, cela pot razrita od podrsavanja navzdol, pa še vse zavito sem in tja. Potem pa enakomernost odpove.

Že za gor sva si nataknila derezice, so zelo pomagale! Mnogo bolje na nogi kot v nahrbtniku. Za dol pa so bile sploh obvezne. Spodnja pot čez Kisovec je bila zeeeelo zoprna in z mojimi drsečimi čevlji bi se najbrž plazil po vseh štirih, če ne bi imel derezic. Toliko zaupanja v čevlje...

Na Primožu pa, kot da ne bi bilo dovolj, je začela Helena letet dol kot sneta sekira! Po štirih urah se je končno ogrela in potem sva še kar lepo tekla do avta.

Super.

Kaj pa vem, enkrat se bom najbrž naveličal opisovat vedno ene in iste vzpone. Do takrat pa... bo treba potrpet.

Nič ni treba, da so počitnice, da imaš podaljšan vikend. Prav nič.

Že običajna dva dni se ti lahko zdita kot dolge počitnice. Če se prav organiziraš oziroma v vikend natlačiš čimveč.

Zaradi tega gre čas vedno mnogo prehitro! Če ti je dolgčas, gre namreč presneto počasi. In bi se starali mnogo bolj počasi, anede?

No, midva greva proti zrelim letom (če že nisva tam) presneto hitro. Ker nama preprosto ni dolgčas.

Začeli smo s petkom zvečer in telovadnico, po rekreaciji pa gremo še kam.

Nadaljevala v soboto zjutraj. Za soboto kar presneto zjutraj.

Popoldan je bilo treba kaj skuhat, pospravit in se zrihtat za večerni koncert.

Terrafolk v kulturnem domu Kamnik. Nisem slikal. Koncert odličen. Pravzaprav cel performans.

Spat smo šli jutri.

V nedeljo smo vstali še bolj presneto zgodaj. Prav nesramno presneto zgodaj. Zato, da sva lahko po 20-25 letih spet stala na smučah. Norca.

Je bilo naporno. Cel dan. Otroci, smučanje in šank.

Spat nismo šli tako pozno, sem pa zato kar glasno žagal. Kar počnem le takrat, ko sem fajn utrujen.

Ampak imam pa vsaj zdaj gradiva za napisat... cel teden lahko morim. Ha!

Spet smo nekaj naredili dobrega.

Dali smo kri. Po sicer kar dolge času, ampak vseeno. Saj vsi vemo, kako težko se je organizirat in dobit.

Huh, zdajle sem šel pogledat... Opa. Kar nekaj časa naaaaazaj je bilo zadnje. Bolj bi morali biti pridni. Pa še dobro, da smo bili, ker smo bili le štirje.

Ja, štirje. Eh. Sanja, Roni, Valentin in jaz.

Kategorija "ne imeti časa" v nobenem primeru ni ni absolutna kategorija. Obveščeno je bilo dovolj časa prej, vedeli so (skoraj) vsi. Zakaj na koncu le štirje?

Pa ne bom preveč razmišljal, saj vsak sam zase ve, anede?

Tokrat nas je zabaval Roni, ki je imel cel kažin s sestro, ki mu je jemala kri, mi smo pa zraven cepali od smeha! Tako, da na koncu sploh nismo opazili, da smo že fertik...

Takele slikice so najlepše. Je pa šit, ker mi je pa tokrat ostal en lep hematomček. Zgleda, da nisem dovolj pritiskal.

Sem pa v zavodu opazil kar nekaj sprememb!

Ni več zaščitnih plaščev, ni več rokavic, le še dve barvi povojev, še dobro, da je malica pa še vedno dobra!

Še pivce na koncu ob ljubljanici, ampak za kaj več s takih dogodkov pa se je najbolje zadeve sam udeležit. Ker jasno, da opravljamo vse tiste, ki jih ni poleg. In tokrat smo imeli res veliko dela!