Tokrat sva šla po poti Modrega moža.
Mnogo bolj modro. Pa tudi toliko dlje ni. Mimogrede si čez hrib, razgledi pa so prav tako lepi, saj greš le malo nad pečmi. Le pred nevarnimi strminami imaš mir, ko je sneg.
Ker snega je še vedno dovolj. In ga še bo.
Ker me je Helena tokrat prehitela, ne bom še enkrat pogreval štorij o izgubljenih derezicah in jokal naokrog. Ne vem zakaj se mi dogajajo take neumnosti... Eh. Po drugi strani pa imam srečo, da nosim s seboj ravno dvoje...
Dan je bil spet prekrasen, topel, snežen, zadihan in vesel.
Prehodila sva podobno pot - LD, Primož, Jarški dom, Kisovec, Primož, LD.
Začenjamo z lovskega doma, bogve zakaj, tistih sto metrov nam pa res ne bi čisto nič škodilo. Zdaj pa ne morem rezultata štet za vzpon na Primoža. Eh, sama štala. Mogoče naslednjič začnem kar lepo od spodaj. Če grem hodit, pa res ni treba šparat in se čimvišje pripeljat, anede?
15,42km, 4:17:50, 1146kCal, 154/177, 1230 vm. 40:58 do Primoža, 27:55 dol. 1:41 od Primoža do Jarškega, 2:22:35 v celoti do Jarškega, kar je bolje, kot sva šla zadnjič s Stanetom. Pa še čez hrib sva šla, kar pomeni, da sva kar dobro hodila!
Gor je šlo kot pesmica, prav lepo je bilo, Helena je imela malce krize tam čez hrib, jaz pa sem šel potem zadnji vzpon res počasi. Je strmo in se potem skoraj povsem ustavim. Ni problem, če lahko lepo enakomerno hodim, tam pa je bilo strmo, cela pot razrita od podrsavanja navzdol, pa še vse zavito sem in tja. Potem pa enakomernost odpove.
Že za gor sva si nataknila derezice, so zelo pomagale! Mnogo bolje na nogi kot v nahrbtniku. Za dol pa so bile sploh obvezne. Spodnja pot čez Kisovec je bila zeeeelo zoprna in z mojimi drsečimi čevlji bi se najbrž plazil po vseh štirih, če ne bi imel derezic. Toliko zaupanja v čevlje...
Na Primožu pa, kot da ne bi bilo dovolj, je začela Helena letet dol kot sneta sekira! Po štirih urah se je končno ogrela in potem sva še kar lepo tekla do avta.
Super.
Kaj pa vem, enkrat se bom najbrž naveličal opisovat vedno ene in iste vzpone. Do takrat pa... bo treba potrpet.
Vpiši se