Res je velika.
Tokrat je bilo prvič, da sem šel čisto do gor. Vedno sem jo gledal le od spodaj...
Tokrat pa smo jo na prijazno povabilo Grege mahnili kar na vrh. Seveda sem jaz zdaj v tem, ko povsod hodim peš in tako sem jo tudi tokrat moral mahnit peš. Helena in tamauček pa sta šla kar s sedežnico.
Ker povsod trogam Garmina s sabo, sem ga seveda tudi tokrat!
Samo tele štenge so ubijalske. Pa koliko jih je!!!
Ne končajo se nikakor.
Ta prvi postanek smo imeli na mizi... jej, zanimiva zadeva, kar hladilnike imajo spodaj.
Ko pa si na vrhu... ma, ja, to ni zame. To moraš bit pa res mal nor, no. Saj niti ne vidiš, kam boš odletel!
Preden pa smo prišli do tja, je bilo tam še ene par stopnic. Par. Štejem jih raje ne, da jih slučajno ne bi bilo premalo.
0,6km, 18:01, 177 vm, traku/modrčka nisem imel s sabo, smo šli na izlet, ne na trening. Super, ravno toliko, da se premočiš. Sploh v tem pomladanskem sončku!
Drugače pa vse vrvi od dela, vse se že pripravlja. In tudi midva se bova morala pripravljati, saj bova s Pixno aktivno sodelovala na skokih!
Vpiši se