Ker se dr. Wega že dolgo, dolgo ni oglasil z nobenim komentarjem in ker tega ne zdržim več, sem se odločil, da napišem prav poseben prispevek.

Prispevek, za katerega obljubim, da ne bo vseboval niti enega hriba, niti ene gore, niti enega griča, kaj šele kuclja! Sploh nič nad 10m višinske razlike! Tudi mosta čez avtocesto ne bo! Niti krtine! Obljubim!!!

S tem Wegi ne bom več delal slabe vesti in skoraj sigurno bo prispevek prebral! In potem tudi kaj komentiral.

Torej...

hm.

V teh časih je težko ne omenjat ......, sploh meni. Torej! Niti ...... ne smem omenit? Kaj pa sneg zadnjič na ......? Ne? Pa ........ res ni ne vem kakšen ....! Tudi ne? Huh!

Argh, potem pa nič! Najbolje, da prispevek ostane prazen, tako bo lahko povsem sam izbral temo komentarja! Nič sugeriranja, popolna svoboda komentatorju!

Če to ni inovativen pristop h komentiranju, pa tudi nič ne rečem.

Če se ne posreči, bom jezen in bom samo še o ...... pisal!

Pred-odprava povsem uspela.

Tiste izlete, ki jih ne poznamo najbolje, gremo vedno prej pogledat. Se pač radi pripravimo, ne moremo potem Krtov peljat kar tako nekam, v neznano. Je treba vedeti kje gor, kje dol, kje jest, koliko časa, zakaj, čemu, itd., itd., itd. Milijone vprašanj imajo ljudje.

In smo tokrat šli Dane, Stane in jest. Že kar zgodaj zjutraj. Toliko zgodaj, da še ni bilo sončka in - kar je mnogo bolj pomembno! - ni bilo še skoraj nobenega avta! Parkirali smo en ovinek pod Matizovcom, je bil še presneto leden, poleg tega pa so bili zgoraj že štirje avti.

Takoj se zazreš v višave, v sonce in v sneg, ki ga je letos res neverjetno veliko. Uau, tole bo nekaj lepega.

Na poti nas čaka celo nekaj ledu, sreča, da imamo s seboj dereze. Sicer se da tudi brez, a če jih že imaš...

Danes gremo počasi, smo bolj sprehajalci, a nič hudega. Pot je sicer od začetka strma, zato pa si gor en, dva, tri. Stran od poti ni niti za stopat. Takoj se ti zgodi, da potrebuješ pomoč. Iz tegale se sam res težko izvlečeš, ker toneš le še niže... Zgažena pot nič ne daje slutiti, da bi bilo naokrog dva metra snega...

Potem se ti pa že kaj kmalu razjasni pogled. In to neverjeten pogled! Cel greben Košute na eni strani, Kamniške od zadaj, Storžič od zadaj, Dobrča, bohinjske gore in Triglav kot na pladnju. Le Stola ni videti, ga skriva Begunjščica. Razgled res enkraten! A na žalost so pogoji, ki so prekrasni za oči, mnogo prehudi za telefonski fotoaparat... Kolikor se trudiš, lepot pogleda se ne da pričarat nikakor.

Se mi je tožilo, da nisem vzel Zverine, bi slikal ko nor!

Na Kofcah celo domujejo, zato te lahko pride žicat tudi takale gorska črna, neverjetno mehka in popolnoma prijazna zver, ki te kar preseneti, ko jo zagledaš sredi vseh kupov snega.

Na čajčka in košutnika (pozor - tega ne spiješ na eks!), potem pa kar v dolino! Je potrebno pogledat še ostale doline.

No, izkaže se, da bolj, kot si pozen, dlje moraš hodit! Toliko je že avtov, ko smo mi dol. Nedelje so pač pohodniško obarvane v tej deželi in avti se vlečejo vse do asfalta, kar pomeni vsaj še 30 minut več hoje.

Po poti navzdol vidimo še kekčevo deželo in same lesene stavbe. Tole moram prav pogledat, kaj je, saj je kot neka pravljična dežela, vse zgrajeno iz lesa, mostovži, prečnice, hiške... Ni, da ni.

Pogled moramo vržti še v Dovžanovo sotesko, predori prav dobro zgledajo!

Nekdo se je moral kar dobro namatrat. Še dobro, da je baron poskrbel za komunikacije in te stvari.

Vode je povsod veliko in kakor kaže, letos ne bi smelo biti pomanjkanja. Čeprav nikoli ne veš, kaj?

Ogledamo si vse doline, do kam bi nas lahko prišel iskat avtobus, vmes pridemo še do gradu Puterhof v Jelendolu. Grad je zanimiv, ampak vemo, kako in zakaj pri nas uporabljamo gradove, anede? Ponavadi jih kar na veliko zanemarjamo, ali pa so prepuščeni sebi in svojim najemnikom. Škoda.

Na koncu se prebijamo do Medvodja preko blatnih luž in kolesnic traktorjev in po mojem smo imeli kar precejšno srečo, da smo prišli sploh nazaj. Čisto lahko bi še danes čakali na kakšen presnet traktor, da nas potegne iz vsega tistega blata... Gozdarji so vse razrili, ravno se je sneg umaknil in je vse razmočeno!

Ogledamo si še letno rezidenco, ki je bil prehodni dom za begunce in zdaj sameva in propada, ogromno igrišče in bivšo kasarno. Polno nekih objektov, ki vsi propadajo. Propadajo. Propadajo. Tamle nekje naprej je vse skupaj skrito, v ozadju pa kraljuje Stegovnik, ki ga drugače sploh ni opaziti, s tele strani pa zgleda prav hud!

Potem se ustavimo še Pr'Krvin, kjer hočemo nekaj spit, pa potem kar planemo na telečje pečenke in kosilo. Polno zasedeno v nedeljo.

Pa se zapeljemo še čez Pristavo, pa na poti še na kavico in avto oprat, ker smo ga umazali do konca in še malo naprej, in čisto na koncu še na enega v domačo gostilno. Pogledat, kaj se je dogajalo čez dan, malo pa tudi poročat, kje smo bili mi.

In tako smo za dobri dve uri hoje porabili skupaj osem ur. Izkoristek sicer ni prav dober, je pa bilo luštno. Polno slik, podatkov in spominov nam je ostalo!

Te neverjetne količine snega, sonca in razgledov!

Evforija včasih pomaga.

Poudarek je na včasih.

Drugekrati pa lahko vse skupaj povsem zakomplicira.

Zadnjič sva šla po dolgem času tečt. Že po enem km in pol (1,5km!) naju je prijela neka evforija, ki je povzročila, da sva si obljubila, da greva letos na ljubljancu tečt na 21km.

Celo v roke sva si segla.

Na, pa mava...

Prejšnjo nedeljo sem se dvakrat spravil na Primoža. Sam.

Je bilo kar mal žalostno, takole samemu se pojat gor in dol. Sem srečeval še enega, ki je vadi, ampak je bil v povsem drugi kategoriji. V času, ko sem bil jaz dvakrat gor in dol, je on četrtič prišel gor.

Heh, pol se pa pejt.

En je šel na Kališče, drug na Malo planino, tretji na Primoža, mater, smo se dobro zmenili. Tako sem gor nekaj spil, ker sem bil žejen ko... in sem moral pol ure poslušat o avtomobilih. Eeeeee!

Seveda sem se spravil postavljat lasten rekord, kar mi je tudi uspelo. Uspelo mi je tudi, da sem se zmatral ko zverina. Pa vse skupaj nič ni bilo, doma sem se pa še celo nedeljo bolj vlekel. Takle mamo, če stari pretirava...

12,82km, 2:09:50, 1056kCal, 159/175, 850 vm. 38:41 gor, 22:20 dol, drugič pa: 43:40/24:58. Ta prvo sem res pohitel, a še vedno ne spravim gor/dol pod uro. 1:01:01, ah!

Po drugi strani pa čist ok. Zame je to vsekakor zelo dobro in tudi rezultati kažejo, da počasi napredujem in da prihaja pomlad.

Po kolikem času? Od zadnjih Borških 10k?

Uffff.

Od takrat nisem tekel. Tako, da bi šel le tečt. Nisem.

Nisem pa pika.

Saj sem tekel, vendar le kot dodatek med hojo v hrib, ponavadi torej dol. Kar je malo lažje, kot tečt po ravnem. No, lažje... niti ni toliko lažje... Je pa drugače. To pa sigurno.

Tokrat sva šla kar s Heleno skupaj. Čeprav je deževalo, naju ni prav nič motilo. Ona mi da poguma, da stopim ven, jaz jo pa potem med tekom polnim z energijo, ko pokam vice naokrog in se ne pustim utrujenosti.

Ugotovila sva, da vsakič, ko se tekač prepusti hoji, ena tekaška vila v vzporednem svetu spusti svojo dušo! Zato le glejmo, da se ne zdredčijo preveč...

Bistvo vsega je bilo, da tečeva počasi. Zelo počasi, da se nama slučajno ne bi tek priskutil po tolikem času. In mislim, da nama je kar uspelo. Kar naprej sem nazaj vlekel in tako je bil na koncu čas povsem porazen. Midva pa čisto zadovoljna. Zadovoljna zato, ker je bilo super, ker se nisva matrala brezveze in ker sva uspela pretečt sedem km.

Se mi pa malce dozdeva, da ne bi mogel hitreje tečt tudi, če bi se trudil. Torej je vse skupaj prišlo ravno prav.

7,07km, 54:11, 7:40/km, 643kCal,  155/172, ma, ja, prav super, čeprav super nad-počasi. Končno enkrat tako, kot je prav!

Če manj pišem o svojih kucljih, še ne pomeni, da se ne podim po njih. Le na vrsto še niso prišli.

Tokratni kucelj je bila Limbarska gora, družbo mi je delal Janez, gor pa sva jo mahnila kar iz Trnjave.

Malo previdno sem jo vzel, nikoli ne veš, kakšna je pot, Janez ima pa itak petkrat več kondicije od mene. Zato jaz ponavadi bremzam, da se slučajno ne zgodi, da bi kar naenkrat sredi vsega obstal in ne hotel/mogel naprej.

Ob petih je že bolj pozno, teme pa še ni. Sončni zahod dela svoje, obarvana (še zimska) polja pa dobijo neko svojo čarobnost.

In niso več tako žalostna kot prej, meni zgledajo, kot da bodo kar naenkrat vzklila. Kar seveda bodo, kar tudi pomeni, da so tudi občutki zelo odvisni od konteksta. Taki gozdovi bi bili nekje v jeseni lepi, a vseeno žalostni, ker bi bili ravno pred koncem, tokrat pa žarijo z nekim notranjim veseljem! Pa je slika skoraj popolnoma enaka, kot bi bila v jeseni.

12,24km, 2:02:20, 989kCal, 164/179, 628vm, 1:09:50 gor, 0:52:30 dol. Pot je zanimiva, mestoma strma ko hudir - še posebej na začetku! Parkrat greš kar fino dol in potem seveda spet gor. Z mosta v Trnjavi zgleda Limbarska tako daleč, se ti zdi, da boš hodil vsaj sedem ur. Pa je na koncu kar super! Dol sva kar večino tekla. Počasi, seveda. V temi mi ni šlo najbolje...

Sem se pa moral na vrhu slikat. Mar bi Janeza slikal, ne pa sebe... Eh. Spet ena taka, za v KdoSiUpa. Brez pačenja.

Skoraj sem jo pozabil, še sled poti do tja in nazaj.

Tale sploh ni težka.

Ker vemo, kje smo bili pred kratkim.

Ni pa nagradna uganka, ker nagradnih ne maram. Me imajo vedno za cepca. Še radio naj bi poslušal samo zaradi tega, ker so notri nagradne igre. Ah, radio poslušam zaradi dobre muzike, ne zato, da bom služil denar.

Zato ni na voljo niti čokolade. Naj bo tistemu, ki ve v veselje že samo to, da ve. In tistemu, ki ne ve, v opomin, da bi bilo morda dobro, da bi vedel. Ker prav nič ne škodi, le pripomore k splošnemu znanju. Anede?!

Tudi slik ni prav veliko - sedem. Rad bi le izvedel imena hribov, ki so na slikah. Če jih je več, potem tistih, ki so najbolj mogočni/pomembni/sredinski.

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

Ah, jaz bi jih gledal kar naprej...

Nazadnje sem bil tam s starši, nekje sto let nazaj. Toliko časa nazaj, da se le medlo spominjam, da sem tam že bil.

Kar pa ne pomeni, da sem res bil. Moj spomin včasih vijuga povsem po svoje, čisto enostavno ponotranji tudi tiste zadeve, o katerih se le govori, a nikoli ne naredi.

Zato je bilo treba it gor še enkrat. Pa smo šli.

Že takoj se je vse zakompliciralo s cesto. V Ratečah imajo namreč še ogroooomno snega, kar se kaže v tem, da so gozdne ceste kot bob steze. Ko enkrat zapelješ nanjo, ni šanse, da bi obrnil.

In sem bil tako slabe volje, ker sem se pustil napopat, da sem avto na prvem primernem mestu pustil kar ob cesti. Kak mali avto se bo že zgužval mimo... Peljal NE bom več naprej!

Potem pa sanke v roke in gremo peš, saj smo tamaučku obljubili snega, snega in še snega. No, te obljube nisva prelomila. Do konca dneva je imel snega čez glavo, pravzaprav je bil na koncu moker za ožet!

Od začetka je bil še navdušen nad troganjem... Ampak le na začetku.

Nekje na sredi, malce nad Domom na Tromeji, nas preseneti razpotje. Daljša in krajša pot. Pa smo raje vzeli daljšo - za sanke.

Mislim, da bi moralo pisati "daaaaaaaaaaljša pot". Ker je daaaaljša, pravzaprav je dolga ko kakšen ponedeljek, nikoli konca. Še midva sva jamrala, no, jaz sem še vedno klel (še od avta naprej) in se kar nisem mogel pomiriti. Res ne vem, zakaj na kažipote nihče ne more napisat, koliko časa je potrebno. Je to pretežko? Da bi človek vsaj približno vedel, kaj pomeni krajše/daljše.

Ko na vrhu stopimo iz samotnega gozda, nam v obraz direktno skoči turizem. Dreilandereck. Gostje pred gostilno so že glasni. Mogoče bi bilo bolje, da bi šli sem na čaj. Po mojem bi bil celo cenejši...

Ampak čakata nas še dva hribčka, kar seveda izvemo na lastni koži. Tamauček sploh ne jamra toliko, kolikor bi lahko. Pravzaprav je ob količinah snega povsem zadovoljen.

Midva imava pa počasi že vsega dovolj. Tista tromeja se kar odmika, noben nima pojma kje je, sanke so vedno težje, jaz še vedno siten, itd. itd. itd. Potem pa se le konča.

Na vrhu smo! In kar naenkrat tudi moja sitnoba zgine!

Poseka, hišica na 1502m in oddajnik so edine stvari na naši strani. Oddajnik je že star, a se še kar dobro drži. Gor ima le par anten, pa še te so obrnjene v povsem drugo smer, kot bi človek pričakoval. Meni bolj zgleda kot zadeva, ki posluša...

Aja, pa na spomenik ne smem pozabit! Kako si hitro iz Slo v Ita čez Avs! En, dva, tri. Pravzaprav je tam Slo velika le za dolžino roke. No, pa Ita tudi. Le Avs je malo bolj raztegnjena. Lahko pa si v treh minutah stokrat v eni ali drugi državi. Če čš. sem pa vedno mislil, da bo meja čisto na vrhu hriba. Eh, pa ni, se tudi s slike vidi. Kar tam, nekje vmes. Bogve, kdo je spet kataster risal... Čeprav je najbrž jasno, da je bila tale meja zelo natančno določena. Vzhod-zahod.

Je pa gor zanimiv spomenik Gora miru Šri Čimnoja. Razumem že, kaj pomeni, ne razumem pa najbolj, kaj dela tam hindujska zadeva. No, ja, res pa je, da je tale tromeja vsekakor zanimiva - slovani, germani in romani se stikajo tukaj. Kolikor si je kdo priboril in uspel prilastiti skozi stoletja bojev in vojn. Civilizacija, kaj?

Potem sem se usedel in slikal in slikal in slikal in slikal in slikal. Pa še malo slikal. Ja, veliko sem slikal. Zakaj pa sem Nikona gor vlekel?

Tudi zato, da sva potem s tamaučkom slikala in rekla, da bova doma pogledala, če je bil kdo gor v hribih! In kolikor sem mogoče tole tudi tamaučku malo naložil, se je potem doma pokazalo, da sva imela čisto prav! Mang(a)rt ni bil prav nič osamljen. Tole na daleč:

Na italijanski poti pa je nekdo bil - ah, kako smo ga ujeli, 300mm dela (skoraj) čudeže:

Upam, da je imel dereze in cepin. Pod njim je vsaj 700m stene, če ne še več... Upam tudi, da je šel že dol in ne gor. Malce pozabljamo na plazove v teh spomladanskih temperaturah, kaj?

Dol smo šli pa po ta kratki poti. Kar je bilo lažje reč, kot pa naredit. Pozni smo že bili, sonček nas je res lepo že grel, a ne le nas, tudi sneg:

Izven poti je bilo skoraj popolnoma nemogoče hodit brez krpelj. Le tamaučku je bilo žal, njega je pa držalo in mu je letelo. A ga nisva pustila, ker je prav tako pameten, da bi v enem šubu zletel do dol. No, nekaj časa smo pa le uživali in pozabljali noge za seboj, dokler ni postalo tako hudo, da sva se že komaj zvlekla ven. Potem smo šli raje na pot.

In pogledat še Dom na Tromeji. Kjer je luštno in prekrasen razgled! Ampak 1.8€ dat za en kozarec čaja... dajte no!

Dol je potem po cesti letelo! LETELO! Dva na sankah, tretji pa v dir. Malo jaz, malo Helena. A, če se hočete res dobro sankat, je treba it tja zjutraj! Takrat je še ledeno, zaprmej bo letel, čelada obvezna.

Na koncu je bilo le še avto nekak ven spravit. Iz takele ceste.

Izkazalo se je, da je popoldan vse povsem žmohtno. Nikamor sploh nisem več prišel in če bi bilo kje le malo, malo klančka, bi moral čakat na noč, ali pa na traktor.

Pa smo izkoristili ves ta žmoht. In glej ga, zlomka, obrniti mi je uspelo na šestih metrih. Ker je fino drselo in se obračalo pravzaprav na mestu. Malo sem moral le blatnik poravnat...

Moram priznat, da sem si oddahnil. Precej oddahnil. Povsem sem si pa oddahnil šele, ko smo prišli dol, nikol ne veš, kdaj bi nas lahko postavilo počez.

Takale je bila naša pot, slabih 13km in slabe štiri ure hoda. Bravo Leander! Sicer pa ni čudno, da je zdržal, saj je užival kot nor!

Ostala nam je le še hrana. Hraaaaaana. Cel dan brez vsega, pa smo zavili v prvo gostilno - Šurc. In čeprav nismo imeli rezervirano cel teden vnaprej(!), smo se utaborili zraven šanka in se nismo dali pregnat. Da smo lačni!!!

Pa smo dobili. Tole je pol piščanca. Za enega. Ker smo bili lačni, so bile oči velike.

Ampak na koncu smo vse pojedli. Vse! Mnenja o tem, ali je bilo dobro, ali ne, ne morem podat. Ker sem bil lačen kot volk, je bilo prav vse enkratno! Je pa res, da so bili vsi zelo prijazni in da sem po dolgem času (res dooolgem) pustil celo nekaj napitnine. Vohrnemu gorencu se to zgodi le v redkih gostilnah...

Tamauček je spal še preden sva midva pojedla.