Slikamo kot nori. Bog ve, kaj bomo naredili z vsemi slikami...

Zadnja runda odpovedana. Zdaj pa se začenja žur.

Res je, da je v Planici veliko alkohola, vendar pa pri nas spet radi pretiravamo. Najbolj pa je zanimivo, da sami sebi zelo radi pljuvamo v skledo. Je morda v Italiji kaj drugače? Na poljskem, avstriji? Je kakšna druga prireditev kaj drugačna? Temu težko rečeš folklora, edino, če rečeš, da je to kar evropska folklora.

Dobro so skakali fantje, vsaka jim čast!

Danes malo slikovnega kolaža. Zanimivo je slikat v množici. Se vse izgubi, a vse tudi najde.

Po pravici povedano imaš na koncu kar malce slabo vest. V množici namreč do konca izostruješ posamezna življenja. Ki v tistem trenutku, vsaj zate, izstopajo. Verjamem, da so novinarji na to navajeni.

Jaz nisem, zato se ne počutim najbolje, sem jih le par naredil, ostale pa naj drugi.

Tole so punce, ki vedno ostajajo na drugi strani ograje. A so povsod tam, kjer so vsi ti mladi skakalci. Preprosto potujejo z njimi in potem tukajle stojijo šest, sedem ur in slikajo. Slikajo, slikajo, slikajo. Grupiji.

Danes je vse veliko bolj resno, tudi mnogo več ljudi. Tekmovalci so resni, trenerji sitni. Smuče se lišpajo in mažejo tako, da nihče ne vidi, kako. In pa polno obiskovalcev, ki hočejo do njih...

Pa se še začelo ni!

Go Planica, Go!

Najprej sem mislil, da bom imel v Planici veliko časa. Bom lahko pisal, delal.

Japajade.

Nič časa ni. Vsi tukaj smo namreč kot ena velika srečna družina. Kreganja med izvedbo ni, vsi se trudijo in vsi se trudimo. Je povsod dovolj drugih, ki iščejo in iščejo, kaj bi bilo lahko narobe. Pa je povsem brezveze.

Ker, vsaj kakor jaz vidim, so ljudje predani in nikomur ni vseeno.

Skratka, zadeva je in bo naporna, a vseeno gre vsa zahvala najbolj samim tekmovalcem. Brez njih... Dobri so, pravi orli. Od prvega do zadnjega.

Včeraj je šlo vse ok, pripeljala sva Pixno, vse uredila. No, danes najvsezgodaj se je pa vse začelo precej zoprno. Nič ni namreč delalo.

Argggghhhh.

Pa smo - povsem jasno, anede? - vse zrihtal. So zrihtal in smo zrihtal. Evo, zdajle vsi mladi fantje stojijo pred Pixno in gledajo TV, kako drugi skačejo. Ko bi le vedeli, koliko živcev me je koštalo najti presneti lokalni program...

Ljudi je danes že kar nekaj. Taka super fina barvasta gmota so.

Uspelo nama je celo postavit svoj plakat in reklamo. Na žalost se je znašla prav med dvema velikanoma... Evo, drugič naredim 10 metrskega, pa bomo videli, kdo ima daljšega!!!

Jaz se imam prav fino. Če ne drugega, so ljudje presneto prijazni!

To je to, prvo poročilo iz Planice. Nekaj časa bom s tem težil, a to je zdaj za nas kar dogodek. Zame, za naju, za nas.

Pravzaprav dvojčici. Nikoli še čisto od blizu. Vsaj jaz ne. Nikoli ni bilo v bližini nobenega dvojčka. Hm, čudno.

Ni dvojno delo, ampak kar malo več. Je pa zanimivo, kako se človek hitro in pravzaprav enostavno prilagodi. Ni problema...

Naš tamauček je bil seveda sila ponosen. Še posebno pa mu je bil všeč voziček, čeprav je komaj čez videl. Fant, kaj čmo. Dirkat ni smel.

Jih bo prav zanimivo opazovat skozi odraščanje! Saj rastejo ko gobe.

Ja, lep izlet je bil. Škoda le za razglede, ampak vsega pa človek ne more imet.

Je bilo že to povsem dovolj.

Prvič sem šel hodit v tiste kraje, dolgo, dolgo nazaj sem se le vozil tam, od takrat mi je bilo pogorje vedno nekako skrivnostno. Zakaj, ne bi vedel.

Seveda je bil to spet preizkus poti za Krte. Evo, že drugi ta mesec! Tile Krti pa so od hudirja, kaj?

Dobili smo se na Otočcu, je bilo treba prepeljati avte, saj smo prečili kar lep del pogorja. Neradi hodimo gor in dol po isti poti! Na grad pa naju vežejo presneto lepi spomini zato je vedno lepo postopati okrog tistih krajev.

Na pot smo krenili za vasjo Mihovo. Kar lepo v gozd, pravzaprav po kolovozu, a nič markiranem. Laška pot, ji pravijo v tistih krajih.

Pot se vije po nekakšni sredinski rami, kjer hodiš malo gor, majčkeno pa tudi dol. A nič hujšega. Sem in tja te sreča kakšna sfinga ali vsaj kaj zelo podobnega:

Dopoldne je bilo še vse s soncem obsijano in v listju zakopano:

Prej bi pomislili na jesen, a je bilo zvončkov, laških zvončkov, trobentic in teloha na tone! Teloh je že skoraj odcvetel, a ga takih količin na kupu še nisem videl!

Prvo malico smo si privoščili šele, ko smo prisopihali na greben, torej po slabih dveh urah. Smo uporabili kar vse pripomočke, ki so jih za sabo pustili gozdarji. Si znajo kar fino urihtat "jedilni kot"!

Aja, jedli smo čisto ob meji. No, če bi se seveda zmenili, kje je meja. Tale meja je zanimiva stvar. Si jo moraš ogledat, par stvari namreč ni popolnoma jasnih...

Čez eno urico, ko že parkrat preidemo mejo, zagledamo končno vrh.

Vrh je sicer tak mali kuceljček z veliko betonsko zadevo, za katero pa nisem našel uporabne vrednosti.

Če že nismo zmenjeni za mejo, potem ne moremo biti niti za ime. Me pa čudi, da je vrh za obe strani enako visok.

Cel vrh, ki je pravzaprav kar nekakšna planota, je torej poln objektov: vojašnica, zaprta okrepčevalnica, betonski steber - vrh številka ena, oddajnik (ogromen), podrta cerkev na slovenski strani, obnovljena cerkev na hrvaški strani, radioamaterski kontejner in antene in zemljevid z razgledom - vrh številka dva.

Potem se pa znajdi. Najbolje, da obiščeš vse, si vse pogledaš in greš potem dol. Včasih so pota človekova preveč zamotana, da bi se trudil karkoli razumet.

Evo radioamaterjev:

Seveda na stebru ne manjka niti ws2300. Hm, a imam tole na geoStiku?

Čakala nas je le še pot navzdol, proti Gospodični! Do vrha smo porabili slabe tri ure, res pa je, da se nismo ravno trudili s hitro hojo!

V slabi uri smo bili spet pri gostilni, tokrat pa že malo lačni!

Izgled nam sprva ni bil prav nič všeč, vendar pa se je izkazalo, da je postrežba odlična, hrana pa še mnogo bolj! Kakor smo bili v začetku skeptični, smo bili na koncu več kot zadovoljni! Lepo je videti gostilničarje, ki se trudijo s ponudbo! Enkratno! Ni čudno, da je bilo vse polno...

Še pogled proti našim hribom:

Kako vpliva studenec Gospodična na pomlajevanje pa ne vem. Si nisem upal poskusit. Kam bi pa prišli, da bi kar naenkrat postal mlajši!

Še tričetrt ure in smo dol. V Gabrju, kjer nas je čakal avto, ki smo ga prej pustili tu. Pravzaprav je bila kar dolga!

A smo le uspeli, pa še fino smo se imeli!

12,57km, 4:39:48, 993kCal, 125/168, 1020 vm. 2:58:28 gor, 1:41:00 dol, približno. Trdinov vrh - Gospodična 56minut, do Gabrja navzdol pa še 45 minut.

Res smo šli počasi, a izlet ni bil namenjen treningu in tekanju po hribih. Malo pa lahko tudi uživamo!

Je pa res, da me, kljub vsej počasnosti, danes vseeno bolijo meča. Kako je pa TO možno???

Danes sem si hudo zgodaj navil budilko. Ob 5h.

Da bi čimpreje švignil v hrib in bil tudi čimprej nazaj.

Pa mi ni ratalo. Nikakor. Do pol sedmih sem se še valjal po postelji in nisem in nisem hotel vstat. Se mi ni šlo ven v nobenem primeru.

A na koncu sem popustil in sem jo odhlačal na Murovico. Že tako je bila zgodnja ura, kaj bi šele bilo ob 5:30! Je pa res, da me je eden celo prehitel, je šel že dol, ko sem jo jaz drobil navzgor. Nazaj grede pa sem srečal že tri, štiri.

Malo mi je žal, da je nisem mahnil na Jarškega, ampak potem bi res moral vstati ob petih, pa še precej dlje bi se zadržal. Za kaj takega pa tale sobota ni bila primerna. Je bilo treba biti kmalu doma.

10,43km, 1:32:36, 919kCal, 159/173, 435vm, 55:20 gor, 37:15 dol. Kar veliko teka, sploh dol, oziroma povsod tam, kjer se da tečt (ravno ali navzdol).

Cel čas je tokrat rekord za tričetrt minute, vendar na račun poti navzdol. Za gor sem bil za pol minute prepočasen.

Hm, zdaj že sam sebe preganjam za minuto, pol. Brez veze. Res pa je, da tako zdaj dobro vem, kje sem, kaj zmorem in kje so moje zmožnosti, zato pa primerjam, štejem, izračunavam in pregledujem. Da se v prihodnje ne prenaglim, da se spoznavam in spoznam.

Trma je ena velika stvar.

In tudi ena veliko je*ena stvar.

Ah.

Spet sem se spravil tečt. Jasno, počasi bi bil že čas, drugače bo vse skupaj bolj ubogo, stave bodo izgubljene, obljube prelomljene. To pa ne gre tako preprosto.

Zato sem se spokal ven. Na srečo nisem vedel, kaj me čaka in sem začel lepo počasi. Je kar šlo. Prvih petsto metrov.

Prvič sem zdržal kilometer in pol. Potem so mi goleni skoraj odstopile. Pa sem malo hodil, malo tekel, veliko tulil in se drl. Še dobro, da tečem tam za krajem, le jaz in avtocesta, kdo me bo pa slišal! Ampak nisem odnehal. Ne, ni šans. Naj grejo noge v tri krasne, briga me! Naj vse skupaj razpade, naj mišice odpovejo, plazil se bom naprej, če bo potrebno!

Po štirih kmjih sem imel že solze na očeh, goleni so pekle, mišice so dobesedno delale prsk, prsk, kot da bi se zapletle in bi se drgnile ena ob drugo. In to mišice, za katere nisem vedel, da jih imam! Peklo, bolelo, razjedalo...

Vse naenkrat.

Gor v hrib je šlo malo lažje, sicer nič manj ni bolelo, le še z dihanjem sem se moral matrati, pa sem malo pozabil na tegobe. Komaj, komaj sem prišel do polovice poti. Res komaj!

Na klopco sem se usedel, se sezul, se masiral in tarnal. In tam, na tisti klopci, sem sklenil pomembno zadevo:

nikoli več ne bom tekel. Briga me. Nič se mi ni treba matrat kot norcu, kot totalnemu cepcu! Zakaj? Čemu? Da bom fit? Da bom lažji? Da bom bolj zdrav? Ma, naj gre vse v tri krasne! Saj bom crknil od vsega hudega... NE! Reci NE matrariji!

Ves pomirjen in vesel, da sem zadevo rešil, sem se lepo počasi obul, fotografiral jezero:

in v lahnem drncu odtekel domov.

?

WTF?

?

Nič, prav nič narobe! Nič! Vse v najlepšem redu! Prav lepo sem odtekel. Še celo domov nisem hotel, ampak bi kar tekel! No, ko sem enkrat že zavil po daljšnici in ko sem hotel vse skupaj podaljšat še skozi Dolenjo Vas, se mi je pa zazdelo, da trma in evforija ne gresta ravno skupaj in sem jo raje mahnil direktno do doma.

In kaj je bilo zdaj vse to? Čemu vse te peripetije, ki se kar naenkrat čudežno izgubijo? Zakaj nekaj boli, potem pa kar neha? Boli le zaradi lepšega? Kaj, če bi se res poškodoval, ali pa to sploh ni možno? Sem le prehitro začel? Ah, milijone vprašanj se podi po moji glavi, a se mi niti ne da na njih odgovarjat. Prav fino je tečt, briga me.

Seveda sem svojo besedo, dano na klopci, požrl. Mimogrede. Toliko o načelnosti...

11,08km, 1:28:32, 7:59/km, 1014kCal, 154/181. Rezultat je porazen, jasno. Prvi km je bil 6:44, naslednji pa že 9:37! Zadnji kilometri pa so šli vedno bolje: 7:45, 7:13, 6:56, 4:39. Sem malo pohitel, ko pa sem prej hodil...

Dobra plat pa se najde tudi tu. Tega rezultata ne bo težko presežti, to je sigurno!

Tako, pa sva - končno - zmenjena!