Pred koliko časa sem bil sam na maturantskem plesu? Oziroma, takrat ni bilo mature in je bil zato zaključni ples. Jaz se zaradi ne-mature nisem prav nič pritoževal.

Pa se je zgodilo, da je na vrsti že druga generacija, generacija naših otrok. Nekam hitro je tole minilo. Precej hitro.

Pred plesom sem imel veliko za pripomnit. Na organizacijo, na... ma, na vse skupaj.

Če dobro pomislim, me še najbolj jezi to, da nimaš popolnoma nobene izbire. To je to in toliko stane, dobiš pa to, to in to. Drugače sploh ne gre.

In kaj naj potem narediš, rečeš: "ne, ne gremo na maturanca"? Japajade.

Jasno je, da greš, plačaš pač 42€ za enega udeleženca, se gužvaš, trpiš in na koncu potrpiš. Saj tokrat niti ni tvoj dan. Pritoževanje pustiš doma, saj so maturanti dovolj živčni že brez tvojega prigovarjanja in teženja.

Z enim malo boljšim obveščanjem, organiziranostjo pred dogodkom in z malo posluha tudi za starše, bi lahko delali magijo in bi bili vsi zadovoljni. Pa se najbrž nikomur ne da, zato pač je, kakor je.

Ker nekaj je res, ko je konec, si vesel, zadovoljen in ponosen na svojega maturanta. Še najmanj misliš na organizacijo in vse ostalo!

Se mi zdi, da Poljane niso ravno največja šola, ampak GR postaja počasi premajhno za kaj takega. Smo bili natlačeni ko sardine, saj je bistvo v plesih, takih in drugačnih. Zato maturanti potrebujejo dovolj prostora za ples!

Hrana je bila v redu, kot pravi goren'c sem seveda govoril, da bom za 42€ šel petkrat iskat, ampak sem potem ostal le pri enkrat. Je bilo povsem dovolj.

Je bil pa kar naprej program. Kar naprej. Malo so zavlekli tu, malo tam. Mi pa s seboj tamaučka, jasno. Kar smo tudi planirali, zato je celo popoldne spal, da bi bil zvečer kolikor toliko pri močeh. No, tja do enih zjutraj je zdržal ok, potem pa ga je začelo že malo kriviti. Saj še svojega stola ni imel, revček. A se je vse dobro izteklo, četvorke, torte, plesi, vse smo dali skozi. In smo ob pol dveh krenili domov, maturanti pa na žur.

Seveda ob takem dogodku ne gre, da ne bi človek razmišljal o svojih mladih letih, o staranju, minevanju in vsem podobnem. Pa bi bil lahko kar malo žalosten, ampak ne bom.

Vesel bom, ker imamo še vsi mnogo priložnosti pred seboj! Strast in slast po življenju me prav nič ne mineva, zato prav velike razlike med mano in maturanti niti ne vidim!

Takole je to, če je žur pred koncem dela, zdaj se je treba "le" še za maturo pripravit.

Mi pa odštevamo dve leti do naslednjega...

Zadnjič smo šli samo za hec. Kar tako. V pregled pravzaprav. Da si ogledamo, naredimo načrt in vse, kar paše zraven. Da ne bomo potem motovilili skupaj s celo skupino.

Tokrat pa je šlo torej zares. Prejšnji teden smo zaradi dežja prestavili, tokrat pa se je napovedovalo sonce. Ki je sicer bilo, a tako lepega vremena, kot smo ga imeli zadnjič, nismo imeli. Poleg tega je ogromno snega že pobralo. Kakor je bilo zadnjič še vse zametano in brez kakršnihkoli ostrih robov, je bilo tokrat povsem drugače. A še vedno skrajno lepo!

Začeli smo z overbookingom. Tokrat prvič, ampak nujno smo potrebovali mali avtobus, že tako smo se kar bali, do kje neki bo sploh iz Podljubelja prišel. A zgleda nihče ni opazil, tamaučka smo pač držali v naročju...

Nismo bili ravno najbolj zgodnji, na začetku poti nas je že oplazil sonček. Sicer pa čisto vseeno, saj je bilo ponoči prav tako toplo. Avtobus je obrnil malce pred koncem asfalta, tako, da smo kar imeli še ene pol ure hoje do Matizovca. Ravno prav za ogret.

Snega spodaj je bilo malo, večinoma je bil trd, a ga je že toliko pobralo, da se je dalo hoditi po suhem. Malo višje pa je že bil problem.

Začelo se je namreč udirat. In to kar precej!

Če ti takole dela vsak drug korak, zna bit hoja zelo naporna! Jaz, naprimer, pa psihično ne zdržim. Ko se mi trikrat udre, sem jo pripravljen mahniti kar nazaj, dvigne mi pritisk in vse skupaj bi poslal v tri krasne. No, pa se mi tokrat ni udiralo, sem bil skrajno previden.

Celotna pot je na koncu pokazala, kako različno se ljudem udira in da je še najmanjši faktor teža. Imeli smo dve punci, ki se jima je udiralo na veliko! Ampak res na veliko! Skoraj vsak korak, ajde, vsak drugi pa res! Meni se je udrlo le na vsakih deset, petnajst korakov. Zelo malo, skratka. Način hoje daje torej največje rezultate. Kakšen način pa je to, pa ne bi vedel.

Edini, ki se mu ni nič udiralo, je bil tamauček. Pri njem pa je bila teža res edini faktor...

V uri in pol pa smo prišli do gor, lepo v skupini.

Eni so se malo opogumili in šli še malo naprej, a so kmalu odnehali. Možnost plazov in udiranje je bilo vseeno prevelik zalogaj.

Eno urico smo se sončili, pohajkovali, se pogovarjali, potem pa je bil že čas za kosilo. To nam je šlo zelo dobro in brez vsakršnih težav! Kaj češ, papice v gorskih krajih so praviloma zelo dobre. Jedi na žlico pač pašejo, v velikih loncih pa kuhe nikakor ne moreš pokvarit. Vsaj zdi se mi tako.

Še ena gasilska, potem pa smo jo mahnili proti dolini na drugo stran!

Mimo kapelice,

proti Kalu, kjer je odprto Zavetišče. Oh, kako je pasalo pivo... sem bil pa res že žejen na kvadrat.

Od zgoraj je bila najprej pot zoprna, ker se je res hudo udiralo, potem je bila položna, nekaj malega strma, a dokler snega ni pobralo, nič kaj prijetna. Gor po tej poti nikakor ne bi bilo prijetno it.

Pa še zasede se znajdejo na poti.

Od Kala navzdol je pa strmina kar huda, pa še vročina je začela pritiskat, ko smo šli vedno nižje. Do Lukca smo potrebovali kar precej, a je bilo prav super.

Ker potem - ko smo čakali ostale - nismo imeli kaj počet in nam je bilo počasi že dolgčas, smo jo mahnili kar po cesti naprej. Sem enkrat vsaj samega sebe lahko slikal.

Tja do Puterhofa smo še šli, kaka dva kilometra, za razteg po dolgi hoji. Tiste, ki se jim ni dalo, pa je pobral avtobus.

Ustavili smo se še v Dolžanovi soteski. Je bilo treba, nisi vsak dan tam. Škoda le, da je nismo prehodili, a se večini ni dalo. Pa tako fino frišno je bilo ob vsej tisti vodi!

Enega plezalca sem pa le opazil! Se je že abzajlal dol, na izhodišče.

Izlet je bil enkraten! Vsi skupaj smo se kar nahodili, še največ pa tamauček. Tokrat se je pa res izkazal! Prav neverjetno, koliko je norel, skakal, se drl, bil z vsakim, ki ga je vsaj malo šmirglal, se igral in plesal naokrog, da je bil joj! Tile Krti so res njegova razširjena familija in nadvse zadovoljen je, kadar gremo vsi skupaj nekam.

Midva pa sva se bala, ali bo zmogel ali ne! Mnogo bolje hodi, kot marsikdo od starejših. Štiri ure in pol za petletnika ni ravno mačji kašelj. Poleg tega, da naredi dvakrat daljšo pot, ker je kot kuža, ki skače sem in tja, gor in dol, levo in desno. Prav veliko se tudi ni bilo treba ukvarjat z njim, saj je imel polno prijateljev.

No, ravno zdajle gledam tele slike in ga kar malo pogrešam. Ja, kje pa je mulc? Je bil res kar naprej nekje drugje? Povečini spredaj, čisto na čelu, najrajši kolono vodil. Mater, kakšen mulc!

Le dvakrat sva ga morala preoblečt in ožet. Ker je bil spet - povsem jasno - do kosti moker. Letos pa res ne more reči, da je imel premalo snega!

10.41km, 4:21:31, 874kCal, 790m gor, 970m dol. Za gor smo potrebovali 1:36:48, za dol pa kar 2:44:42. S pivom in vsemi postanki vred.

Počasi imam tudi že jaz dovolj snega. Letos ga je bilo pa res veliko! In ne samo to, tudi hodila sva v tem, zimskem času, veliko. Še nikoli poprej čez zimo toliko. Kar je pravzaprav dobro, anede?!

Pa še milijon fotk.

Tečt sva res že šla, ampak to ne pomeni, da je to dovolj za en dan. Še posebej za tako prekrasen dan!

Vsekakor je treba še nekam it, se malo sprehodit, vsaj malo namatrat tamaučka, v bistvu pa le uživat končno en prelep sončen dan!

Dolgo sem tuhtal in na koncu stuhtal Krnico. Na Tromeji smo bili zadnjič, v Tamarju že milijonkrat, ne sme bit preveč, ne sme bit premalo, ne sme bit daleč, ne sme bit blizu... skratka en milijon zahtev. Krnica ima pa še kočo na koncu, ravno prav za nas!

Pa so prec takoj nastopile težave in s kočo ni bilo nič.

A se nismo dali motit, brez veze. Sonček je sijal, tamauček je bil v kombinezonu, toplo je bilo... koga pa briga ena koča! Saj je samo eno urco do tja.

Prav brezskrbno smo se podali na pot, sploh tamauček. V trenutku je začel polnit strugo Pišnice s kamni, ali pa je čimbolj skakal v sneg. Kot kakšen kuža je, gor in dol in gor in dol. Ko ti narediš 100m, jih on naredi 250. Saj ni čudno, da je zmatran. Ko sploh je zmatran.

Vode je bilo okrog nas polno, sami potočki, s te in z one strani. Žejni nismo bili.

Že na začetku je lovska hiška, kjer si lahko ogledaš pravo malo živalsko carstvo.

Hoja je bila kar naporna, saj je kar naprej drselo. In tako smo hodili in uživali, po eni uri pa - jasno - cilja še od nikoder. Smo morali narediti eno malo malico. Dilo smo našli ob Pišnici, to je pa tudi vse, kar človek potrebuje. Poleg hrane.

Ko pa smo videli kar tam nekje sredi ničesar sanke... vse v rostfreju... potem se nam pa ni več dalo naprej. Čudno, ljudje vse puščajo, kakor jim od riti pade. Pa tole ni ravno najbolj poceni. Težko mi je verjet, da jih je ravno tam nekdo parkiral.

Tako smo porabili uro in štirideset minut, da smo naredili približno dve tretjini poti za eno uro. Hm. Nismo ravno svetlobna hitrost, a se nismo prav nič sekirali. Saj je potem le še gozd, kjer ni sončka, koča pa je itak zaprta. Saj tam, na koncu, nimamo sploh kaj počet...

Tamauček je bil že takrat za ožet in počasi se je bilo treba obrnit nazaj. Jutri bo nov pohod, se je treba malo šparat. Še par skokov in dan bo skoraj popoln!

Snega, snega, snega, snega. Kolikor ga češ! Čisto spomladanski, moker in žmohten. Ampak midva sva si impregnirala gojzarje, zato nisva imela niti pikice mokrote nikjer! Ne moreš verjet, kako impregnacija - ki je sicer draga ko žafran - pomaga in odbija vodo! Tamauček je bil moker, ma ne moker, premočen! do kože, čevlje bi lahko kar ožel, midva pa čisto nič!

A kljub mokroti je ostalo še veliko dobre volje! Kako pa naj ne bi, ko pa je bil tako prekrasen dan... Ej.

Šele, ko je popoln kaos, smo v svojem bistvu popolnoma zadovoljni.

Eden je na obisku, ena se uči, trije se pa obmetavajo. Dva, ki se jih ne vidi, pa kričita.

Lepo je, ko je hiša polna. Čeprav je naporno ko hudir.

Spet nam je vikend nekdo ukradel. Ali pa smo ga založili.

Kdo bi vedel.

Spet se nam je toliko dogajalo, da sva v nedeljo zvečer ob devetih zvečer že povsem nezavedna padla v posteljo. Danes se zadeva nadaljuje v enakem tempu.

A še preden sva kamorkoli tekla, smo bili na Bledu. Je bilo treba poravnat stare račune.

Hrana je bila dobra, neka nova mehiška zadeva. Pravzaprav super. Vzdušje super.

Zadovoljna, skratka.

Še tamauček je bil zadovoljen. Najbolje pa je bilo, da smo mu spravili na pot nekaj malega tistega, kar je jedel. Ker - jasno - ne more jesti ob kosilu, ampak je takrat, ko je lačen... Eh. No, tisti kruhki so potem v avtu tako slastno dišali, da smo samo še sline cedili in se vsi grebli za njih. In to direktno po večerji, ko smo bili še vsi nažrti.

Sliki otoka s cerkvico se nisem mogel upreti. $&$/#&#()*.

Res se vidi, kot da siliva nazaj v Planico.

Pa čisto do tja nisva prišla, sva se že prej ustavila v Ratečah, kjer se je tokrat zbral pretežen del naše družine. Potem smo ga pa malo žurali in se pogovarjali, a ne predolgo v noč, smo bili že vsi zmatrani od celega tedna.

Najina želja pa je bila, da greva enkrat tečt do Kranjske Gore. Kar tako, tečt. Kdaj pa še lahko rečeva, da sva tekla v Kranjsko Goro in nazaj? Težko, ni res?!

Ja, malo je bilo težko vstat, kakšno pivce je bilo vseeno preveč in tudi kaka minuta spanja premalo. Ampak se nisva dala, take priložnosti se ne pokažejo vsak dan. Lahko celo, da so Once In A Lifetime. Zato sva kar šla.

Pivo je po glavi težilo le nekje do tretjega kilometra. Potem o njem ni bilo ne duha ne sluha. Saj vem, tole z aktivnostjo je najbolje za preganjanje teh jutranjih težav, ampak, ko le ne bi bilo tako presneto naporno...

Sonček je sijal, bilo je skoraj vroče, mrzlo sploh ne. Stara trasa železnice je bila popolnoma osamljena, ob osmih zjutraj tudi na daleč še nikogar. Še po cesti so se slišali le trije avti na uro.

Edini sneg se je znašel zadaj za pumpo pred KG, a sva ga več ali manj elegantno kar pretekla. Kljub žmohtnosti.

Tole je slika, kjer sem hotel pokazati, da v teh časih - ko tule še od daleč ni nobenega snega - tečeva po snegu! Superge in sneg bi bilo povsem dovolj. No, pa sem dobil še eno sliko samega sebe v pajkicah... Eh, super.

Seveda sem fotografu takoj vrnil, no, ne takoj, takrat, ko sva prisopihala do Kranjske Gore. Da se vidi, kje sva bila in da ni nič ne goljufava!

Spila sva eno vodo in čaj, nisva mogla kar takoj obrnit in it nazaj. Vsaj malo sva posedela, da v naju pride občutek, kje sva.

Nazaj grede je bilo pa sploh super. Malce težje, ker sva malo pospešila in tudi zato, ker gre proti Ratečam seveda gor, a jaz se matram le prvih pet kilometrov. Potem gre na bolje.

V celotnem smislu pa je tek povsem uspel, oba sva bila nadvse zadovoljna, da sva šla in da se nama je dalo!

9.36km, 1:08:22, 7:18/km, 926kCal, 159/182. Počasna sva, to je res, ampak važno je, da nama je luštno, kdo bo drugače tekel!

Do četrtka sem moral čakat, da sem šel končno lahko tečt!

Čakat? Moral?

Kako lahko človek z besedami vse okrog obrne. Seveda mi ni bilo treba niti čakat, niti morati. Dejstvo, zakaj sem čakal do četrtka, je pravzaprav povsem enostavno: lenoba.

Ja, ni se mi dalo! In vsak dan sem našel kaj. S tem sploh nimam problemov - najti kaj. Vse najdem, če je le treba.

Ampak do četrtka sem bil pa že tako siten, da se je kar kadilo in prav resnično sem bil brcnjen iz hiše! Res: pokazali so mi vrata, me skozi pospremili in na koncu še zaloputnili za mano! Celo čakali so na vratih, da nisem več notri mogel... Če to ni krivica!

Zunaj pa mraz, dež, prekle, sneg, led, samota, matrarija... Ohhh.

Seveda je bilo fajn, čeprav sem bil ves premočen, koga pa briga, saj si moker tako ali tako. Edini problem so klanci navzdol, ko malo pozabiš in kar enako tečeš, kot gor. Ampak ne gre, se je treba kar malo pomatrat - drugače začne zebst!

No, ja, na koncu se je že vse lepilo name. Kar ni bil ravno najbolj prijetno.

Ene čudne kroge delam zadnje čase, tja do Gradiškega še gre po normalni poti, potem pa kar nočem domov. In si zmišljujem še sem in tja in nove poti. Jah, matram se prvo polovico, dokler ne pridem na delovno temperaturo. Potem je pa vse ok in bi kar še tekel.

Pa še zdaj je fino, ko se je dan podaljšal. Je malo drugače, mene je ponoči pač strah tečt po cestah in potem samo gledam, kje je kak avto, namesto, da bi se s tekom ukvarjal.

Ostaja pa problem četrtka, saj to pomeni, da prav veliko časa ne ostaja do konca tedna. Zdaj sem namreč na trikrat tedenski vadbi, ki se je držim (z izjemo Planice) od srede januarja. To je prav neverjetno, zato sem pa še bolj siten... ker bi se rad tega držal, al pa nej gre use u tri krasne! Zato je četrtek malo zoprn, bo treba potem vse narest čez vikend. No, na Kofce gremo v nedeljo, eden manj torej. V soboto pa? Da bi tekla Rateče-Kranjska gora??? Splačalo bi se poksusit, kaj?!

11.67km, 1:24:17, 1137kCal, 7:13/km, 168/183. Ja, ja, tavelik klanec prehodim, jasno. Res pa, da ga prehodim hitro. Po mojem hitreje, kot če bi tekel. Ga pa bom enkrat, prej ali slej, pretekel. Delam na tem, delam!

Pa to nisem bil jaz. Jaz sem ključe samo videl in slikal.

Ampak kaj naredit? Sploh, če ne veš, čigav je avto?

En krog bi moral narest. Ampak ni bil velik, ogromen, škatlast terenec in me zato ni zanimal. Aaaa, sem se spomnil, kaj bi moral narest: njega na cesto zapeljat, pa potem sam parkirat na njegovo mesto!

Hja. Upam, da se je vse srečno končalo.