Zadnjič smo šli samo za hec. Kar tako. V pregled pravzaprav. Da si ogledamo, naredimo načrt in vse, kar paše zraven. Da ne bomo potem motovilili skupaj s celo skupino.
Tokrat pa je šlo torej zares. Prejšnji teden smo zaradi dežja prestavili, tokrat pa se je napovedovalo sonce. Ki je sicer bilo, a tako lepega vremena, kot smo ga imeli zadnjič, nismo imeli. Poleg tega je ogromno snega že pobralo. Kakor je bilo zadnjič še vse zametano in brez kakršnihkoli ostrih robov, je bilo tokrat povsem drugače. A še vedno skrajno lepo!
Začeli smo z overbookingom. Tokrat prvič, ampak nujno smo potrebovali mali avtobus, že tako smo se kar bali, do kje neki bo sploh iz Podljubelja prišel. A zgleda nihče ni opazil, tamaučka smo pač držali v naročju...
Nismo bili ravno najbolj zgodnji, na začetku poti nas je že oplazil sonček. Sicer pa čisto vseeno, saj je bilo ponoči prav tako toplo. Avtobus je obrnil malce pred koncem asfalta, tako, da smo kar imeli še ene pol ure hoje do Matizovca. Ravno prav za ogret.
Snega spodaj je bilo malo, večinoma je bil trd, a ga je že toliko pobralo, da se je dalo hoditi po suhem. Malo višje pa je že bil problem.
Začelo se je namreč udirat. In to kar precej!
Če ti takole dela vsak drug korak, zna bit hoja zelo naporna! Jaz, naprimer, pa psihično ne zdržim. Ko se mi trikrat udre, sem jo pripravljen mahniti kar nazaj, dvigne mi pritisk in vse skupaj bi poslal v tri krasne. No, pa se mi tokrat ni udiralo, sem bil skrajno previden.
Celotna pot je na koncu pokazala, kako različno se ljudem udira in da je še najmanjši faktor teža. Imeli smo dve punci, ki se jima je udiralo na veliko! Ampak res na veliko! Skoraj vsak korak, ajde, vsak drugi pa res! Meni se je udrlo le na vsakih deset, petnajst korakov. Zelo malo, skratka. Način hoje daje torej največje rezultate. Kakšen način pa je to, pa ne bi vedel.
Edini, ki se mu ni nič udiralo, je bil tamauček. Pri njem pa je bila teža res edini faktor...
V uri in pol pa smo prišli do gor, lepo v skupini.
Eni so se malo opogumili in šli še malo naprej, a so kmalu odnehali. Možnost plazov in udiranje je bilo vseeno prevelik zalogaj.
Eno urico smo se sončili, pohajkovali, se pogovarjali, potem pa je bil že čas za kosilo. To nam je šlo zelo dobro in brez vsakršnih težav! Kaj češ, papice v gorskih krajih so praviloma zelo dobre. Jedi na žlico pač pašejo, v velikih loncih pa kuhe nikakor ne moreš pokvarit. Vsaj zdi se mi tako.
Še ena gasilska, potem pa smo jo mahnili proti dolini na drugo stran!
Mimo kapelice,
proti Kalu, kjer je odprto Zavetišče. Oh, kako je pasalo pivo... sem bil pa res že žejen na kvadrat.
Od zgoraj je bila najprej pot zoprna, ker se je res hudo udiralo, potem je bila položna, nekaj malega strma, a dokler snega ni pobralo, nič kaj prijetna. Gor po tej poti nikakor ne bi bilo prijetno it.
Pa še zasede se znajdejo na poti.
Od Kala navzdol je pa strmina kar huda, pa še vročina je začela pritiskat, ko smo šli vedno nižje. Do Lukca smo potrebovali kar precej, a je bilo prav super.
Ker potem - ko smo čakali ostale - nismo imeli kaj počet in nam je bilo počasi že dolgčas, smo jo mahnili kar po cesti naprej. Sem enkrat vsaj samega sebe lahko slikal.
Tja do Puterhofa smo še šli, kaka dva kilometra, za razteg po dolgi hoji. Tiste, ki se jim ni dalo, pa je pobral avtobus.
Ustavili smo se še v Dolžanovi soteski. Je bilo treba, nisi vsak dan tam. Škoda le, da je nismo prehodili, a se večini ni dalo. Pa tako fino frišno je bilo ob vsej tisti vodi!
Enega plezalca sem pa le opazil! Se je že abzajlal dol, na izhodišče.
Izlet je bil enkraten! Vsi skupaj smo se kar nahodili, še največ pa tamauček. Tokrat se je pa res izkazal! Prav neverjetno, koliko je norel, skakal, se drl, bil z vsakim, ki ga je vsaj malo šmirglal, se igral in plesal naokrog, da je bil joj! Tile Krti so res njegova razširjena familija in nadvse zadovoljen je, kadar gremo vsi skupaj nekam.
Midva pa sva se bala, ali bo zmogel ali ne! Mnogo bolje hodi, kot marsikdo od starejših. Štiri ure in pol za petletnika ni ravno mačji kašelj. Poleg tega, da naredi dvakrat daljšo pot, ker je kot kuža, ki skače sem in tja, gor in dol, levo in desno. Prav veliko se tudi ni bilo treba ukvarjat z njim, saj je imel polno prijateljev.
No, ravno zdajle gledam tele slike in ga kar malo pogrešam. Ja, kje pa je mulc? Je bil res kar naprej nekje drugje? Povečini spredaj, čisto na čelu, najrajši kolono vodil. Mater, kakšen mulc!
Le dvakrat sva ga morala preoblečt in ožet. Ker je bil spet - povsem jasno - do kosti moker. Letos pa res ne more reči, da je imel premalo snega!
10.41km, 4:21:31, 874kCal, 790m gor, 970m dol. Za gor smo potrebovali 1:36:48, za dol pa kar 2:44:42. S pivom in vsemi postanki vred.
Počasi imam tudi že jaz dovolj snega. Letos ga je bilo pa res veliko! In ne samo to, tudi hodila sva v tem, zimskem času, veliko. Še nikoli poprej čez zimo toliko. Kar je pravzaprav dobro, anede?!
Pa še milijon fotk.
Vpiši se