Pa naj si bodi mercator, spar, lidl, tuš, eurospin... itd., saj niti ne poznam vseh.

Nad velikimi trgovinskimi verigami nikakor nisem navdušen in vedno se mi zdi, da me prinašajo naokrog. Eni s postavitvijo blaga, drugi s ceno, tretji z odnosom, četrti s kvaliteto, peti pa s čim drugim. V realnem svetu je tako, da ste itak postavljeni na vsaka dva metra in mimo vas človek sploh ne more, tudi če ne bi hotel. Po drugi strani bi bilo to povsem butasto, ker tudi male, pristne in domače trgovine niso prav nič od muh. Ko pri njih vidiš enak izdelek za 30% dražji, te pač vse mine...

Naš kos denarja je prav lepo razpršen. Skoraj vsak, ki je kolikor toliko okrog poti, ki se nam križajo, dobi svoj delež. Eni pač prisegajo na nekaj, drugi na kaj drugega, vsi pa, gledano v celoti, so skoraj isti.

Ko sem v službi, hodim zadnje čase jest v spar. Poceni, dobro, brez pripomb ni kaj. Dobimo pa tudi tole:

Ha, sem si rekel prvič, mogoče pa res, mogoče pa res. Ko so mi dali listek že stotretjič, sem ga - kljub pomislekom - vseeno izpolnil. In oddal v lično skrinjico.

Čez kakšen mesec sem postopek ponovil. Sem se zbal, da sem narobe napisal svoj email, čeprav bi bilo to skoraj neverjetno. In listek spet spustil v lično skrinjico.

Danes sem pa spet dobil listek.

Zdaj pa prosim tistega, ki krade skrinjice z emaili, da naj prepiše tiste emaile, potem naj pa skrinjico vrne nazaj!

Lahko bi seveda prosil tudi spar, da bi kdaj pa kdaj spraznil skrinjico in vpisal te maile, kamor jih pač mora! Lahko bi, pa se mi dozdeva, da to ne bi imelo haska... Imam namreč čisto svojo teorijo, kako so se zadeve odvile!

Ker sam delam v precej veliki ustanovi, kjer vlada predvsem človeška neumnost in lenoba, bi predpostavljal naslednje: morda si je nekdo v marketingu lepo zamislil stvar (to je sicer malo verjetno, najbrž je tega nekoga spomnil na to en od njegovih znancev) in si rekel, HA! kaka dobra ideja. Dobil je celo denar za to, cel projekt, natiskanih milijon obrazcev, obveščena poslovna mreža za razdeljevanje, nabavljene lične škatlice za spravljanje obrazcev, vse. No, skoraj vse.

Na IT del pa je najbrž nekdo pozabil... Kot vedno, anede?!

Kdo bo pa zdaj vnašal te emaile? IT pravi: A STE NORI??? NIMAMO LJUDI! PREVEČ DELA! Marketing seveda noče niti slišat. Torej bo to najbrž predano hordi študentov. In ko bodo vse vpisali, še vedno ne bo nič, a korak bo le naprej. Potem se bo nekdo spomnil, da je treba spisat aplikacijo, ki bo pošiljala emaile, saj jih ne bo nihče ročno pošiljal!

No, ponudbo za kaj takega bi pa tudi jaz lahko dal! Če bi si dovolil pa še nekaj malega herezije, bi pa mogoče lahko kar vse skupaj naredili na spletu! Potem še študentov ne bi potrebovali. No, počasi... taki nasveti so pa že skoraj del ponudbe. Mene tudi nihče nič ne vpraša v trgovini, na koncu moram vedno plačat!

Tlačilke? Pumpe!

Še nikoli nisem izustil takele besede... tlačilka. Hja, hecno zveni, kaj čem. Navajen sem na pumpa.

Moja pumpa tko dobr pumpa k nobena druga pumpa tko dobr ne pumpa k moja pumpa pumpa.

Tako nekako je šlo včasih, anede?

Je pa cela štala s temi pumpami, kot je pač v navadi s takimi, čisto običajnimi, navadnimi, nezakompliciranimi zadevami. Vsi imamo kako pumpo doma. Ali pa celo več.

No, mi jih imamo celo več. Naprimer takale čuda 20/21-ega stoletja, vse na elektriko, da se človek ja ne bi matral:

No, s tem čudom napumpaš edino blazino za ležanje. Pa še za to nisem povsem siguren. Bognedaj, da bi se šel s tem matrat pumpat kolo!

Jajapade.

Ko čisto ponoriš in zmečeš ven vse možne pumpe, ki seveda ne pumpajo, najdeš v temnem kotu garaže pozabljeno:

Stara dvajset let. Brez tistega za držat z nogo. Razpadajoča vsakih pet minut.

A kako to pumpa! PUMPA! Pumpa prav neverjetno! Ma, ja, edina pumpa, ki sploh pumpa. PUMPA!

Malo se pomatraš, a na koncu je kolo vsaj napumpano. In vse ostalo, kar pač hočeš napumpat. Brez velike tehnike, brez zapletenosti, brez jajcanja in kreganja in metanja stvari čez celo dvorišče, ko ti zavre kri...

Kako, hudirja, ne znamo več sploh delat normalnih stvari?

Zadnjič sem pogruntal, da ne potrebujem avta, če hočem tukajle v bližini tečt.

Kar sovpada seveda s preklopom v miselnosti, da lahko pretečem tudi kaj več. Zato se mi je kar naenkrat odprl svet.

Širni svet.

Koliko je naenkrat možnih poti, stez, potk, cest, po katerih lahko tečem in hodim! Kakor otrok, ko obvlada najprej eno sobo in nato krene naprej... Kar naenkrat se odpirajo vse tiste poti, po katerih sem si prej upal le s kolesom... Pa del z avtom.

Naprimer: zakaj bi se na Gradiško peljal z avtom? En krog lahko prav tako lepo naredim od doma!

Zdaj moram tole filozofijo samo še ponotranjit in se ne čist ustrašit, pa bo! Zato sem včeraj že kar začel.

In če že tako rad hodim na Murovico, res ne vem, zakaj bi se moral do Sokliča peljat. A ni čudno? Tista dva, tri kilometre... kot, da je kaj drugače. Saj gre za trening, ne za to, da bi bil čimprej nazaj.

In sem skoraj krenil. Pa se je ulilo kot iz škafa.

Pa strele so švigale ko nore. Prva prava, dobra, stara nevihta. Aprila! Uau. Je preveč treskalo, da bi se upal ven. Zato sem še kako uro mencal, dokler se ni vse lepo spucalo. Kar se je pokazalo za pametno, saj se je precej shladilo, je pa zato postalo povsem znosno!

Najprej 3.3km polj do Zaloga, nato sem jo mahnil v hrib. Tekel sem tam, kjer je to mogoče in kjer klanci niso preveč hudi. Nisem se hotel preveč matrati. Dol pa sem potem celo - čisto celo! - pot tekel in se niti enkrat nisem ustavil! Nato sem malo pogledal k Sokliču, a sreča nikogar ni bilo, zato sem odtekel še tisih ubogih 2.7km. Pa še tukaj sem zafrknil in sem šel čez edini klanec daleč naokrog, čeprav mi nič ne bi bilo treba. Heh.

Danes priznam, da me malo bolijo nogice, a dvakrat, trikrat grem gor in dol po stopnicah pa sem dober! Enkraten trening, res pa mi požre debeli dve uri, kar je malo preveč. Težko bom to spravil v svoj urnik... A do 24 ur Primoža moram vztrajat in trenirat. Potem se pa lahko razpustim!

16.25km, 2:12:23, 1500kCal, 157/173, 466 vm. Gor na Murovico 0:52:39, 0:35:42 dol. Teka okrog 6km, ostalo je hrib(ček). Zame super. Ja, v supergah je lažje tečt!

Ko sem včeraj prisopihal gor, me je čakalo tole, direkt pod zvončkom:

Po sobotnem dolgem teku bo treba malo raztegnit mišice, če ne, bo boooolelo.

Pa za dober golaž se vedno splača kam it. Sploh, če so to domači kraji in sosednje športno društvo. Že tako, po službeni dolžnosti!

Ko sva v nedeljo krenila proti Jarškemu domu, nisva pričakovala, da nama bodo pogrnili preprogo pod nogami. Kam stopiti???

Presenečenje je bilo popolno, toliko rožic na kupu nisva (še) pričakovala. Jaz sem pravzaprav pričakoval še kar nekaj snega, saj ga je bilo zadnjič še veliko. Pa je oskrbnik rekel, da ga pobira približno 20cm/dan v tehle časih, ko je tako toplo. Seveda bolj na južni strani, na severni strani in v kotanjah se bo še kar dolgo zadrževal.

Čim pa je snega malo manj, se že skozenj prebija žafran! Prava življenjska borba za čisto vsak centimeter!

Krenila sva že kar zgodaj, ob šestih sva bila že spodaj, pri Calcitu. Pa mi je bilo še prepozno, bi rad začel kar v temi, da bi lahko začenjal dan skupaj s svetlobo. Ampak potem bi pa moral vstat že ob treh, kar pa je vseeno malo prezgodaj...

Na Primožu sem že zgledal, kot da hodim sedemnajst ur. Če bi se takrat videl, bi najbrž kar dvomil, da bom sploh še kam prisopihal.

Zdelo se nama je, da dobro hodiva, pa nisva. Vsaj do Primoža sva se vlekla in porabila toliko časa, kot že dolgo ne. Čudno in zanimivo, kako občutek vara.

Ker ni bilo snega, je bilo lažje hoditi, le čisto na vrhu je bilo nekaj gnilega snega, a se tako zgodaj še ni udiral. Kar je bilo zelo dobrodošlo, drugače je prava zoprnija. Tja grede sva jo mahnila čez Pasje Peči in na koncu nisva vedela, kje je bližje/dlje. Zato sva nazaj grede zavila po poti Modrega moža, čez hrib. No, edino, kar sva dosegla je, da še zdaj ne veva, kako in kaj, kje je bližje in kje hitreje. Bova enkrat res morala it vsak po svoji, pa da pomeriva v živo!

Pri Jarškem sva bila že ob pol devetih, a seveda nisva bila prva. Fantje so gor imeli že pravo velikonočno pojedino, s cvičkom, šunko in potico. Malce zgodaj za naju, a potici se pa nisva moga upret.

Dol sva jo mahnila proti Kisovcu, iskat pozimi izgubljeno derezo. Seveda brez uspeha, bi bilo pa res sreče, če bi jo našla! Je bilo pa luštno kar povprek leteti dol! Spet z malo objestnosti, ko pa gojzarji tako dobro primejo!

Nekje tam, na planini sva nabrala še čemaža, za v juhico in za začimbo. Potem je klical Stane, da je pri Primožu in naju čaka, zato sva jo morala kar pošteno podkurit. In letet dol.

Tam smo se potem kar malo zasedeli, v žeji spili pivo in se še malo zasedeli. Še za eno pivo. Pravzaprav se mi ni nič kaj šlo dol, čudno, ne? En drug svet, kjer dolina ne pride gor s svojimi težavami. Še posebej, če je tako prekrasen dan.

14.97km, 4:12:08, 1009kCal, 145/173, 1262 vm. 2:21:23 gor, 1:43:00 dol. Do Primoža 47:44 gor, 35:42 dol. Prvi del do Primoža počasen, potem kar hitreje, najbrž zato, ker ni snega.

V hišo je potrebno vlagat veliko dela in denarja. Tako pač je, kar naprej nekaj razpada in se kvari.

Pravzaprav bi moral to delati kar vsak dan.

Seveda pa smo ljudje lenobe, ki se nam ne da vsak dan ukvarjat s tem in onim, včasih bi samo radi mir. Zato nekatera opravila trajajo dlje časa. Nekatera zoprna opravila trajajo celo zelo dolgo časa.

Tole ni samo pobarvana zadeva. Omet se je začel krušit, zato je bilo potrebno na novo naredit cel spodnji del balkona. Kar je eno zelo zelo zelo zoprnih del. In je pač trajalo dlje časa. Saj niti ni bilo tako hudo, no... Je pa bilo treba najti nekoga, ki bi to naredil, nekoga, ki bi postavil grušt, nekoga... ki bi vse to naredil, jasno!

Potem pa najti še enako barvo... ej, to je šele naloga! Ampak se pri nas ne sekiramo, zakaj pa bi morale biti hiše povsem enake, uniformirane, take sive, kot v šestdesetih? Ah, dajmo no, natanko take so lahko, kakršne hočemo ali pa tudi ne!

Višinska dela in barvanje pri nas opravljajo ženske. Moški moramo tačas pospravljati klet. In če smo dovolj pridni, nas sem in tja tudi spustijo.

Sem se spomnil, kako sem šel prvič na kolo, tako, za trening. Kako sem naredil sedem kilometrov in mi je skoraj rit odpadla.

Pa še kaj drugega.

To ni bilo prav dolgo nazaj, leto... ne, dve! Dve leti, mene je bilo pa še vedno strah tistega klanca, ko sem rintal gor s kolesom.

Mah, sem rekel, peš bo sigurno lažje, pejmo pogledat. Pa sem odtekel do Francijeve hiške, pogledat, če slučajno kaj dela.

Na sredi klanca me je dohitel Mare na kolesu, tako sem se potem moral še pol klanca pogovarjat. Mater so neizprosni fantje! On je pri Franciju odbrzel naprej, jaz pa sem odtekel še v dolino.

Ja, nikakor ni več tako težko, kot je včasih bilo. Saj klanec je resda še bil, a sem ga čisto lepo pretekel. Jasno, da sem bil na koncu kar malo ponosen, je pa seveda še trajalo, preden sem se čez polja prebil domov.

10.8km, 1:18:05, 7:14/km, 1036kCal, 167/187. 7:14 tudi v klance? Kar malce prehitro!

Saj niti ne vem, kako se prav napiše. Takole nekako pravijo zadevi v naših krajih.

Takole pa zgleda.

Dobiš lahko tudi drugačne, v obliki klobas, a trenutno jih ne delajo. Upam, da pa jih spet začnejo, ker so bile super dobre.

Saj tile Šoblni so tudi super, a so veliki. Sicer pa to res ni problem, kot da bi kdaj kaj ostalo. Sploh takole okrog velike noči... Ja, seveda.

Ker so dimljeni tudi prekrasno dišijo... Ko jih kuhaš, celo hišo preplavi, pa ne preveč oster, ravno pravšenj mehak vonj.

Kakšnega okusa pa so, pa ne znam povedat. Najbolje, da se jih poskusi. Meni so super. Pa od danes naprej tudi tamaučku, ki jih kar ni mogel prehvaliti. Najbrž nima velikega pomena, če povem, da so bili prejšnjič bljaki in da jih ni hotel niti poskusit? Eh.