Preživel sem! In to povsem v redu.

Nisem razpadel, nisem pobegnil domov, nisem nekje obležal. Torej je bil plan izpolnjen.

Celo malo presežen:

11x, enajstkrat!

Prav plesal bi, če bi le lahko! Žulji, odrgnine in trenutno še muskelfiber bi take stvari preprečile. So pa vse vezi čisto lepo zdržale, kar je bil tudi cilj, namen in plan.

Uradno to znese 77km in 4400 višinskih metrov. V 24-ih urah hoje brez spanja. Kar sicer pomeni, da sem bil počasen, a vztrajen. Ha!

Ma, ja, seveda se mi smeji!!!!! Juhuhuhu!

Za poročilo bo pa treba počakat. Je preveč vsega.

Če se zaletiš v hrib, sicer hitro nekam prideš, a tudi hitro pogoriš.

Tako je bilo lansko leto in tako upam, da NE bo letos.

Vseeno pa mislim, da bom užgal povsem po drugi strani - preveč priprav. Saj se - po svoje sicer - pripravljam na tole že... ah, niti ne bom povedal! S sabo imam cel kufer opreme, celo košaro pijač in hrane ter še nedoumljivo število stvari, ki ne spadajo med hrano in pijačo.

Pa sem jih lani naredil osem in to kar tako, da sem samo šel. En rukzaček, kjer je bilo notri za preobleč (kar se sploh nisem), trije redbuli, lučka in nič drugega. Pa sem jih naredil osem. Brez priprav. A greš? Grem!

Letos pa motovilim, kot da bi hotel rekord podirat. Ali čem počivat (ker časa je zame dovolj) po drugem spustu ali po tretjem?! Koliko časa pa naj počivam? Eno uro? Kdaj bom pa jedel? Kdaj it spat? In še milijon podobno neumnih vprašanj. AHHhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhh.

Pa približno že vem, kako bo šlo. Hodili bomo, dokler bo šlo. Potem pa ne bomo več. In če bo še kaj moči ostalo, bomo potem spet malo hodili. Dokler bo šlo ali dokler ne bo kdo lušte po pivu dobil...

Evo, iz ene skrajnosti v drugo.

Kaj pa, če bi nekje vmes? Verjamem, da je sigurno bolje, če vse skupaj vzameš bolj preudarno, tako da vmes tudi počivaš, ne samo letaš gor in dol, dokler te ne zmanjka!

Ma ne moreš verjet, mene itak že zdajle vse boli. Si pa nikakor ne morem pomagat, da se ne bi kar malo nasmihal, ker se nervoza ne plazi samo okrog mene! Sem takoj bolj pomirjen...

Sicer pa, kakor zgleda, nas bo kar malo morje. Vsi bodo vse poznal.

No, ja. Bomo že nekak, anede!? Srečno meni in vsem nam!

Dobre šanse ima, da bo mnogo boljši, kakor sem bil/sem/bom kdajkoli jaz.

Vsaj za tek je to sigurno!

Krose in tek sem sovražil že od malih nog. Spominjam se, da sem že v prvem razredu na krosu prav nesramno goljufal. Samo, da mi ni bilo potrebno preteči tistih par sto metrov. In potem se je ta navada obdržala do srednjih let. Še v vojski sem bil *zelo* uspešen pri tem in mislim, da sem v celem letu telovadil približno le okoli desetkrat. Kaj me je potem - v teh srednjih letih - pičilo, da tečem, pa me ne spraševat, ker nimam pojma.

Še nikoli pa nisem bil v kakšnih takih disciplinah peti. Tamaučku je to uspelo iz prve.

Tudi preobleč in preobut se ni imel časa, ker smo ga pripeljali direktno na štart. In potem je tekel kot nor in se ni niti zavedal, da je bil super!

Mogoče bi pa morali malo delati na tem? Zaenkrat kaže, da mu je kar všeč!

Lahko pa jaz - kot oče - skozi njega izpolnjujem lastno željo biti najboljši tekač, kaj?

Peti v domžalski regiji... Huh, dobro smo začeli, ej!

Ja, zadnjič, ko se mi je odprl svet, sem spoznal, da res ni treba povsod z avtom.

No, k mehaniku je treba it z avtom! Ampak od njega nazaj pa ne!

Tokrat je nekaj pičilo še Heleno, pa sva šla, kaj sva pa mogla. En drugega sva gledala, kdo bo popustil in kateremu se ne bo dalo, pa sva bila potem oba trmasta. Čeprav je zgledalo, kot da so Moravče za devetimi gorami in da sploh ni načina, da bi kdaj pritekla do doma. Daj no! Iz Moravč? Tečt? Ja, kdo pa to še počne???

Midva.

Res je ta preklop, da lahko s tekom nekam tudi prideš, nekaj hecnega. Kar počez se ti odprejo nove možnosti, nič več ni potrebno imeti posebej opravkov, posebej skrbi, posebej treninga, posebej...

Sinergija.

Neke vrste, seveda. Malo drugače se je potrebno organizirat, pa je.

Lahko pa tudi, da je tole le vmesna faza. Morda to (še) ni to, kdo bi vedel. Zaenkrat mi odgovarja, veliko bolje kot mi je prej. Zato sem s tem zadovoljen, najbrž pa z veliko gotovostjo tudi lahko rečem, da se bo vse skupaj še veliko spreminjalo. In če bom še tekal, se bo še vse skupaj najbrž še veliko spreminjalo. The Race Is Long.

Ampak malo sva pa bila zmatrana. Če so pa Moravče čez devet gora in devet polja, pa spet sami - sicer mali, a vseeno - klanci...

10.02km, 1:11:22, 7:08/km, 990kCal, 163/182. Super tekec, ne moreš drugega rečt!

Problem je le v tem, da me še danes (po dveh dneh!) bolijo noge! Bolijo! Kot da bi naredil 150km, ne pa 10! Kako pa je TO možno??? Še po Formaratonu me niso niti približno toliko bolele... Mislmmmmm. Pa saj to ne more biti res!

Ne da bi bil vedno boljši, ne! Težji, počasnejši in bolj boleč. Ampak se splača za vse tisto zadetost po šestih kilometrih. Junkie.

Če smo par ur na istem mestu, nas že vse srbi.

Največ smo zdržali enkrat celih pet dni v Piranu. Ker smo imeli najeto hiško... Aja, ne, pa enkrat celih deset dni na Pašmanu! Ojej. Saj je bilo luštno, po eni strani, po drugi pa...

Ne, tri dni je nekakšen maksimum. Več ne gre in vedno slabše je - vedno manj časa zdržimo! Pa nismo kakšni aktivisti, ki bi kar naprej morali kaj počet, nikakor! Ampak na enem mestu pa tudi ne zdržimo prav dolgo.

Zato so prvomajske počitnice prav ok. Ker je tri dni morja povsem dovolj. Hm, al smo bili štiri dni dol???

Raziskovali smo plaže in jih tudi vse zmetali v morje. Tako, da vam je brezveze it na morje, ker plaž več ni!

Raziskovali smo Pulo. Med dežjem kar tako, povprek,

kakor je prišlo!

Jedli slanike, se drli sredi morja kar so nam dala pljuča,

in srečali krtinskega mačka. Ali vsaj njegovega brata dvojčka.

Enkrat je en tekel čez Kamenjak, drugič drugi, ena celo dvakrat. Zato smo jo potem morali še vsi štirje mahniti čez cel polotok, zakaj bi otroke prikrajšali za kaj takega!

Sploh ni tako malo, v teku je bilo deset kilometrov, vendar sem tekel po sredini, po cesti. Za pot smo si pa vzeli malo bolj okoliške potke, tiste brez avtov.

Pa smo vseeno prišli čisto do konca!

Otroka sta se prav dobro držala, sicer pa jima ni bilo prav nič dolgčas, saj smo kar naprej nekaj raziskovali. Le nazaj grede smo malo večkrat počivali.

Zadnji kilometer pa je že šel na sladoled,

kar pa sta si pošteno zaslužila! Pravzaprav nisva slišala niti malo pritoževanja.

Nekje na sredi hriba je padla ideja, da bi šli letos v Črno goro. Mater, zakaj pa ne?! Vsaj ne bo potrebno biti pri miru niti en dan!

Ni bilo prav lahko, a sem ga vseeno pretekel!

Najprej ga je Helena dala malo čez. Jaz sem imel seveda namen kar celega vzeti, čeprav se mi je zdelo, da mi nikakor ne bo uspelo. Da je preprosto predolg.

Pa sem se potrudil in na koncu sploh ni bilo tako težko. Kot vedno: prve štiri kilometre moram trpet, potem je pa že bolje. Edino, kar me je motilo, so bili klanci. Kar naprej. Pa gor pa dol pa gor pa dol. Mi niso bili všeč ne tisti dol, ne tisti gor. Saj na koncu ni nič za videt, ampak... med tekom jih je bilo pa preveč!

Znaki so taki luštni, poleg tega, da se jih nihče ne drži, mi zgledajo prej kot: "prepovedane kopalke!", kot pa kaj drugega...

Na začetku,, na prvem klancu je bilo malo težko. Odpre se ti namreč pogled, ki mu skoraj ni konca in samo milo se ti stori, ko pomisliš, kaj vse te še čaka!

Morda je tale tudi tekel in obležal kar tukajle?

Avtov sreča ni bilo veliko, pravzaprav jih je bilo celo zelo malo, ker sem srečal vso pot le dva, tri. Še dobro, drugače bi se najedel peska ali pa bi še ure iskal vzporedne poti.

Ravno lepo sem se ogrel, pa je bilo že konec sveta, konec zemlje! Le še morje, morje, morje... Nog si nisem šel namakat, le pogled, škljoc in gremo nazaj!

Malo pred koncem se cesta konča, naprej greš lahko le še peš ali z biciklom.

Tole zgoraj je bilo slikano, ko sem jaz tekel. Naslednji dan je bil prvi maj in pokrajina se je spremenila za 100%! Kar naenkrat se je namreč na Kamenjaku nabral en milijon ljudi. Večinoma domačini, vmes pa seveda tudi mi, pa Sladkovrhci, pa še kdo bi se našel... Madona, kar trlo se nas je. Midva sva bila, glede na skoraj popolno samoto prejšnjih dni, povsem presenečena!

Prav hitro je bila zgornja slika malce predrugačena. Nič več ni bilo tako Strictly Protected.

10.08km, 1:16:30, 931kCal, 7:35/km, 170/186 in okoli 170vm. Čudovit tek, le narava, samota in utrip srca. Če bi šel pa drug dan... pa bi se mi najbrž zagabilo!

Končno sem tudi jaz dočakal ene prave počitnice. Ko sem se lahko rešil tudi vse sitnobe.

Seveda ni ostalo pri sedenju in počivanju, saj ne znamo biti pri miru niti uro, dve. Še v teh ubogih parih dneh smo morali kar naprej nekaj počet. Čeprav je pa res, da sem knjigo prebral do konca. Ha, to mi je pa le uspelo, torej se nimam kaj pritoževat.

Zaenkrat sem pripravljen le na površen pregled čez celoto. Danes je pač moj dan in tega resno mislil preživet..., hm? kako že?

Kaj smo torej počeli čez tele kratke počitnice?

Odšli smo v dežju, z marelami v rokah,

se - kar tako, ker se še nikoli nismo - ustavili v Pazinu,

raziskovali Pulo, kakor pač delamo na vsakih 6 let,

prišli do konca zemlje,

imeli čez desetkilometrske pohode,

uživali v vragolijah,

se skoraj kopali,

pohajali v dežju,

raziskovali plaže do najmanjših školjkic in rakcev,

hodili preko morja,

se vsak dan utrujeni vračali v začasni dom,

in se predvsem imeli radi.

Seveda je bilo luštno, kakor, da nam kdaj še ni bilo!

Saj ne vem, ali sem bolj siten ali bolj len.

Obojega enako, najbrž.

Nič mi ne gre, le dnevi letijo, jaz pa brez idej, brez volje do dela, brez volje do teka, brez volje na splošno. Peti dan praznikov se šteje, jaz pa sem jih sprčkal, kot da... Presneto velika škoda.

Čisto nič ne (z)morem, le s stola na stol in kavč se premikam cel dan. Še filmov se mi ne da gledat. Nič. Niiiiiič.

Bedno. Bi bilo bolje, če bi bil v službi, škoda dopusta za take bedne dni. Eh.

Le apetit me ni zapustil, kvečjemu je še večji postal. Pojedel bi cel hladilnik. No, saj tudi ga, vsak dan ene petkrat.

Ah... mi gredo na živce te doline bioritma.