Več kot zadovoljen sem, da imamo okrog hiše še kar nekaj zemlje.

Sploh ne zgleda, a sredi vasi imamo povsem svojo oazo. In to je zlata vredno. Sploh takole, ko je enkrat zime konec in si večino časa tako ali tako zunaj.

Seveda to pomeni tudi nekaj dela, a to je mala cena za to, kar ti drugače taka zaplata nudi. No, vsaj mi smo s tem nadvse zadovoljni. Danes si težko predstavljam, da bi živel v bloku ali v hiši s 450 kvadrati zemljišča, kar je povsem podobno. Ojej.

Najbrž pa se človek prej ali slej razvadi. Najbrž je finta samo v tem.

Ker pa nisem ravno nekakšen veliki delavec, ki bi redno in lepo skrbel za vse okrog hiše, se mora življe malo znajti kar samo. Nekaterim to uspeva zelo dobro, nekaterim malo manj, nekaterim pa sploh ne. Pa še vse skupaj se iz leta v leto spreminja.

Letos so naprimer vrtnice povsem ponorele! To jih bo toliko, da jih bo kar težko obnavljat!

Če jih po cvetenju lepo obrezuješ, cvetijo še mnogo bolj! Tudi tale, presajenka, ki jo prestavljamo sem in tja, se drži hudo super! Nič kaj dosti ne zrase, a cveti enkratno!

Prinešenka s Krškega pa je sploh prva začela. Že vidim, da bo cvetov za izvoz!

Trta, naše upanje, zgleda tudi, da se je končno kolikor toliko navadila! Po parih letih, ko je imela le po en, dva grozda, je tokrat vsa polna. Od kje ji kar naenkrat toliko veselja do rasti, se lahko le sprašujem! Končno ena poštena zima, anede?!

Kivi ima toliko cvetov nastavljenih, da bogve, kaj se bo z njimi zgodilo. Tudi za potem nimamo pojma, sploh ne vemo, kako vrsto kivija sploh imamo! Ker obstajajo eno in dvospolniki, mi pa imamo dve rastlini, je možnosti dovolj. Jaz samo upam, da se bo tudi resnično kaj oprašil, pa čeprav sam sebe. Kakšnega kivija (pa ne samo enega) bi bil presneto vesel!

Limona... eh, ta je itak nora. Malo je notri, malo je zunaj, kar naprej spušča polno soka, da mravlje kar norijo, limon je pa tudi dala že kar nekaj. Tokrat smo začeli s polno plodovi! Upam, da ne odpadejo prehitro!

Tole... kaj je že?... eeee... aja, ribez! Letos se je tudi ta razrasel kot nor! Sadeže ima sicer le na dveh zanikrnih starih vejah, a jih je pa polno! Mogoče bodo pa drugo leto povsod drugod?

Jagode... ah, te jagode... na koncu sezone vedno pomislimo: no, drugo leto jih pa ne bo več! Slez in ves ostali plevel jih povsem porasejo. Pa so zgleda same še večji plevel, ker se spomladi spet zmagovito prikažejo v polni postavi!

Lipa pa lepo počasi nabira obseg in se ji nič ne mudi. Čeprav je še enkrat višja, odkar sva jo posadila! Hm, tole bo treba preverit! Na koncu bo tole ena ogromna lipa, če ne bomo kaj naredili...

Ja, pa še nekaj stvari raste prav tako dobro! Nekatere ciprese so pognale kot za stavo, kutina je itak podivjana, plevel in regrat pa ni, da bi govoril! Aja, o ta norih, mega krtinskih borih bi pa lahko povedal celo štorijo. Ti pa so nam že zrasli čez glavo! In nič ne kaže, da bodo kaj kmalu nehali. Ravno v tem trenutku se oprašujejo kot nori, vse okrog hiše in posledično tudi v hiši, je rumeno. Jebela cesta!

Potem pa je tu še druga plat vse zgodbe. Vse tiste rožice, ki pa ne rasejo tako dobro kot prej opisane. Nekaterim pa vse skupaj ni nič všeč. Ali jim nismo všeč mi, ali zemlja, ali pa vse skupaj.

No, figovec res da ni za te kraje in vedno na tričetrt pozebe, tukaj ne moremo nič, edino, če bi ga pozimi ogradili... Pampaška trava se je tudi odločila, da je pri nas ne bo. En samcat cvet je naredila, zdaj pa je tako gosta, da sama sebe gnije. Hm?! Nekatere cipresice so počasne, ko da bi rasle na pokopališču! Nimamo mi toliko časa, ej! Divja trta se tudi kar naprej nekaj frka... kaj narediti za senco?

Zelo žal mi je za marelico, čeprav od nje ni bilo nikoli bogve kaj. Ko smo jo presadili, je naslednje leto rasla kot nora. Pa je prišla toča... eh. Vedno je malce prezgodnja in od marelic smo se vedno morali več ali manj posloviti. No, zdaj pa jo je nekaj še napadlo. Še normalnih listov letos ni sproducirala. Revica bo morala v razrez, če se ne bomo kaj pametnega spomnili!

Zadnja hruška/jabolko (ka te ga jaz vem, če nima nič gor) ob cesti se je dokončno poslovila in odšla od nas. Škoda. Mogoče bi pa res moral kdaj kaj pošpricat?

Naši, kot zadnji v vrsti in edini, ki je še ostal, se še malce drži. Celo nakazuje nekatere plodove, ampak zgleda pa zelo ubogo! Vse nekaj sfrkano. Škoda, ker so bili sadeži precej zanimivi. Za vse, ki imajo radi jabolka in/ali hruške. Nekaj vmes.

Evo, to je kratko in le delno poročilo z našega vrta. Niti ne kaže tako slabo, daje pa vedeti, da se morajo pri nas rastline kar same malce potrudit. Kar je tudi čisto prav.

Ljudje moramo kar naprej oblikovati vse po svojih željah. Naj bo vse tako, kot želimo mi, ne tako, kot želijo sama bitja! Mi smo gospodarji vsega! Mi! Zato kar naprej ta živa bitja prestavljamo, žagamo, podiramo, obrezujemo, povezujemo, cepimo. Nekatera drevesa podiramo brez slabe vesti, potem pa sadimo druge, seveda na mestu, kjer mi hočemo! Kjer se nam zdi super, kjer se nam zdi pametno. Pa čeprav nimamo niti najmanjšega pojma.

Uživam v kaosu Narave.

Enkrat, v začetku razvoja, smo najbrž živeli z naravo. Morda bo človek spet to kdaj moral. Načeloma mu/nam ne bi prav nič škodilo...

Zadnjič sem bil malo zloben. In siten, ker nisem šel tečt. In sem samo razmišljal in razmišljal in razmišljal o teku, naredil pa nič.

Potem je ponavadi mnogo bolje druge ščipat in jim težit.

Saj se mi je kar fino zdelo, ampak na koncu sem imel pa kar malo slabo vest. Zato sem šel delat pokoro, ki sem jo poimenoval: "Ne bodo sam oni tekl!"

Izbral sem si kar svoj prvi cilj, kar mogoče ni bila najbolj pametna ideja, ampak saj tekačem ponavadi pamet odpove, ko se gre kaj okoli zastavljenih ciljev... Zaslepljeni od cilja, zmožnosti in "ne, ne, saj sploh ni vroče...", se radi podamo osvajat neosvoljive zadeve. Nekaterim uspe, nekaterim pa tudi ne. Toliko o tem: "To leto je bilo v Radencih 33 zdravniških intervencij." Je dovolj za dokaz trditve?

Saj vse skupaj ni nič. Najbrž bi se mi lahko vsak povprečen tekač smejal, pa tudi tisti podpovprečen, pa vsi tisti, ki so že zdavnaj pretekli tole, brez kakšnega pompa, kot ga zganjam jaz. V tisti hud klanec itak gasilci tečejo za trening... Jaz pa... eh, ne, ne bom se sekiral!

Najprej sem kar zavil proti Dobu, stran od cilja, pravzaprav čisto v nasprotni smeri... kot da bi moral vzeti zalet, da priletim na Sv. Trojico. Ko sem strahoma pogledoval nazaj in gor, proti cerkvici, se mi je zdelo, kot da je na drugem koncu sveta! Saj na sliki se skoraj ne vidi!!!

Potem sem pa vzel klanec prav počasi, a sigurno. Klanec je hud, a le sem in tja, vmes je malo ravnin, oz. malo popusti, tako, da se lahko človek malo odpočije. Le na koncu, v vasi Sv. Trojica se postavi vse skupaj pokonci, no, tam sem pa res na škrge sopel. So se me punce, ki so ob cesti nabirale jagode, kar ustrašile in se hitro skrile.

Krav pa nisem (z)motil. Briga jih, če je človek tako zmešan, da v takem lepem dnevu teka v klanec, namesto, da bi pametno in počasi prežvekoval.

Kar naenkrat sem bil že gor. Mogoče celo malce prekmalu. Kakšen cilj pa je to, ki ga obrneš v eni urici?

Včasih se je tako lahko precenjevati, včasih pa še enostavneje podcenjevati! Kje torej najti realno mejo?

Cerkvica s pokopališčem, kjer vedno pozdravim. Vse, tiste še žive in tiste, ki so že odšli in tiste, ki še niti niso tu. Vsi smo mi del življenja.

Pa še vodo imajo! Kar je bilo v tej vročini prav super! Sicer pa načrtovano, klanec je zahteval ravno pol litra.

Enkrat prej sem se tegale loti z biciklom, pa moram priznat, da ne vem čisto natančno, kaj mi je bilo lažje? Tečt?

Dol sem jo mahnil počez, tokrat sem celo zadel, vmes dobil pivo!, jo mahnil še bolj počez in se potem malce naveličano vlekel do doma. Tista ravnina spodaj je bila potem povsem odveč!

Da bom še kdaj vedel, kako prideš mimo Francijeve hiše, ne da bi se izgubil. Kakor sem tukajle zavil v slepo ulico. Mater, same hiše!!! Povsod!

Tukajle sem šel pa z biciklom, sem zgrešil odcep. Eh. Pa še deževalo je in cesta je bila kot prava otroška drsalnica. Bremze sem skoraj povsem znucal.

Kolo v sredo:

14.56km, 1:02:27, 853kCal, 155/180, 266vm. Hvala bogu, da je bilo prej konec klanca, drugače bi me majhen mulc ujel. Še dolgo si ne bi odpustil.

Tek v soboto:

13.82km, 1:43:50, 7:31/km, 1297kCal, 167/186, 266vm. Ma ja, meni se zdi super in mi je čist vseen, kaj si drugi mislijo. Pa če laufajo al pa ne! Sem pa tokrat jaz lovil dve kolesarki in videl, da z biciklom res ni tako lahko... Seveda sem si mislil, da sem jaz hiter!

No, čeprav se kdo ne bo strinjal, pa sem jaz povsem zadovoljen s pokoro!

Heh, Radenci nikakor niso zame. Vedno med ali celo ob dogodkih, katerih se moram udeležit.

Letos je sicer naneslo, da tale vikend nimam nič, torej bi celo morda lahko še šel. Ampak bi moral na 21-ko, desetke smo nekako preživeli, vsaj mislim. Za 21-ko pa bi se moral kaj bolj pripraviti, anede? Pa še le en teden po Primožu, čeprav sem že čisto pozabil nanj in bi najbrž čisto lahko šel. Sicer bi rabil tri ure, ampak a ni vseeno?

Včeraj sem tako sklenil, da bom pa danes v čast in slavo vsem, ki danes tam tečejo, še jaz odtekel kakšen malo daljši krogec. Sicer ne ravno 21 no, ampak vsaj več kot deset!

Seveda iz vsega tega ni bilo nič! Lenoba, kakršna sem, sem vstal šele ob devetih. Še štart sem skoraj zamudil in ne bi mogel težit živčnim tekmovalcem s SMSji. So mi pa zanalašč nazaj poslali eno gasilsko.

Zdaj mi je pa žal in sline se mi cedijo...

Tri so že odtekle, dva pa bom še nekaj časa moril s SMSji. Upam, da imata telefone s seboj... Bosta drugič pazila, koga ne vzameta s seboj!

Mogoče mi pa še danes kaj rata, kakšen tek? Ah, al pa tut ne...

Pridejo dnevi, ko ti gredo le kozlarije po glavi.

Ampak še največ potem narediš na tak dan. Pa še najboljše ideje imaš tudi.

Škoda, da ne traja...

Jutri je drugi barcamp, sem že kar malo nestrpen!

En cilj mora človek imet. Drugače gre vse le iz rok v usta, iz dneva v dan. To pa nima kakšnega velikega smisla. Ki sicer res ni prav potreben, a nekateri ga še vedno iščemo in se ubadamo z njim.

Ko dosežeš en cilj, si moraš najti drugega. To je najbolj zafrknjen čas. Vsaj meni pomeni dneve nemočnega posedanja, sitnobe in še česa takega, zoprnega. In to ne samo za tekaške cilje, o ne! Teh ciljev je v mojem življenju na milijone, za vsak nivo življenja kakšen.

Zato pa sem najbrž tolikokrat siten. Ker moram kar naprej nove cilje iskat. Ker sem brihta, si seveda najdem take, kratkoročne, nič daljnosežnega, tisti cilji so življenjski in pomembni, s tistimi se človek ne ukvarja vsakih pet minut.

No, spet me je zagrabilo, Primoža sem uspešno končal... kaj pa zdaj?

Res je, med polno luno sva z Wego razglabljala vse mogoče, kovala smele in morda tudi malo nore načrte, po pravici povedano se vseh niti ne spomnim. Med nočno hojo, po tridesetih km, najbrž ne sprejemaš prav pametnih zaključkov. Ali pa tudi!

Potem sem danes te stvari malo vrgel na papir (simbolično, seveda, kakšen papir neki!), da vidim, kaj bo prišlo ven. In je prišlo tole:

• Tek v Kamniško Bistrico (ker se vsi vozijo tja s kolesom, bom jaz edini cepec tja prišel peš, briga me),
• Tek na Sv. Trojico (lokalna zadeva, kamor komaj pridem s kolesom - kratko-kratko-ročni cilj, ampak se ne dam, dokler ne pritečem gor),
• Tek na Vršič (pa ne Andrejčkov, brez veze, da me čakajo. Bo šel že Rado z mano, če je šel enkrat, ni hudir da ne bi šel še enkrat.),
• mali maraton na 14. LM (tole sem enkrat pod vplivom alkohola ves mehak obljubil. Eh.),
• Nočna desetka (z veseljem!),
• Sladkih 6 (sploh z največjim veseljem!!!!),
• Tek Sv. Barbare (tole je pa sploh super zaključek sezone!),
• Moravška, Rokovnjaška, Šentiljska ... pot (no, tole je pa bistvo, anede?!),
• hribi, hribi, hribi, hribi.

Hja. Takle mamo.

Pravzaprav se veselim vseh, nekaterih bolj, nekaterih manj, Trojica bo prva, Bistrica bo druga. Na Nočno se ne smem pozabit prijavit, jih je že >700! Barbara bo sploh veselje, najbrž bomo nehali takrat, ko ne bomo več zadnji. Sladkih6... mogoče mi pa rata... ne, ne, nič ne bom rekel! Me bo potem Rajko za besedo držal, provokator!

Trenutno mi čudna pota povsem odgovarjajo - tek na Trojico, kaj pa je sploh to? Pa v Kamniško Bistrico? Čemu in zakaj? Pa bi kar malo tekel po tej deželi, saj je prav luštno. Edino avtom se je potrebno izognit, kolikor je le mogoče...

Seveda, na koncu pa so tiste najvažnejše: poti. Ne zadajam si cilja, da bom letos vse prehodil, nikakor ne. Pravzaprav niti ne vem, kaj se jih tako bojim, a najbrž jih je vseeno treba vzeti s spoštovanjem. Rajko je to dobro vedel in brez veze je, da jaz ponovno odkrivam toplo vodo. Torej bo to trajalo malo dlje, priprave, pa enkrat pol, pa drugič pol, spoznaj se prvo s potjo, šele nato: hop po njej!

Kar dve taki imam v bližini doma, za obe lahko startam kar od doma! In kaj lepšega! Ampak zdajle si pa res sploh še ne predstavljam, kako naj se jih lotim... Bo treba še plan naredit!

Hribi pa so vedno nekje vmes! Kamniško prav čaka...

V nedeljo se mi sicer nikamor ni dalo, tudi ven ne. Sem bil čist dovolj časa zunaj tale vikend in če bi mi kdo kaj govoril o čistem in svežem zraku, bi ga lahko samo nekam poslal.

Ampak sem vedel, da noge pa moram it malo raztegnit, drugače bom v ponedeljek v službi precej ubogi. Saj sem bil že v nedeljo bogi, ampak niti nisem vedel, so to žulji ali meča? Ma, ja, vse me je še bolelo.

Pa sem na koncu nažical en sprehod. Najbrž bi moral kar malo bolj prijeti, da bi bolj zaleglo, a, hej!... to pa tudi ni tako lahko. Tako smo šli potem vsi trije malo naokrog.

Seveda ni bilo pet minut, pa smo vsi tekli...

Saj ne moreš verjet! Pa kle so sami norci naokrog... Saj ne moreš vedet, kdo je bolj zmešan!?

Na koncu smo naredili tak lep krog čez krtinski hrib, na koncu dobili še pivo pri sosedih, da je bil tamauček popolnoma utrujen.

Jaz pa ravno prav raztegnjen! Gremo lahko naprej?

Obvezno rabim tole naslednjič na kaki preizkušnji!

Ko sem ga srečal, je - po petih, šestih vzponih - tekel navzgor z nasmeškom na ustnicah! Sploh nisem mogel verjet. Kaj se mu je zmešalo??? Pa se tudi ni mogel ustavit, je samo zavpil: madona, mogoče pa ne bi smel cele ampule vzet!!!

Tri kroge je odletel kot na drogah. Potem je zadeva malo popustila...

Ampak je bil dober... kot da bi ga znotraj nekaj gnalo, ves navdušen, z nasmeškom, je kar letel naprej... Sem se bal, da ga bo katapultiralo na Malo planino, kdo ve, ali se bo sploh ustavil na Primožu.

No, nekaj takega bi tudi jaz rabil tam nekje ob devetih dopoldan, ko sem mižal, ko sem hodil dol. Redbull je sicer odprl oči, kaj več pa ni naredil... Tole bi mi pa dalo vetra! Ali pa bi mi zabrisalo srce ven.

Sem mislil, kaka droga je to, kdo ve, kje je to dobil, nekje pod pultom, pa sem šel malo raziskovat. Ampak ne, nič posebnega, le boljše poživilo.

Aaaaa, zaradi povišanega krvnega tlaka moram tole le od daleč gledat. Še na kavo, redbul in podobne stvari previdno gledam, da ne bi bilo preveč. Ker potem sem sky high, kar pa ni prav nič prijetno.

Ampak za tisti pospešek... jej... kaj bi dal!

Če lansko leto nisem vedel, zakaj sem se tega udeležil, je bilo letos povsem drugače.

Zelo dobro sem vedel, zakaj!

Je pa res, da sem se med temi 24-imi urami kar naprej spraševal: zakaj, zakaj, zakaj? Mi je tega res treba bilo? Kaj mi je? Stari, se ti je čist odtrgal? Norccccccccc. Itn. Itd. Ipd.

Preizkušnja je neverjetna in lahko ti poda toliko dragocenih izkušenj kot si niti zamišljati ne moreš. Toliko enih stvari je za povedati, o ljudeh, ki hodijo gor in dol, o opremi, o pripravah, o kalorijah, o hranjenju, o pitju, o počivanju, o hitrosti itd. O vsaki temi bi lahko spisal kak sestavek, morda ga tudi res bom!

Moje priprave so bile resne, pravzaprav od začetka leta naprej. Vse, kar sem hodil in tekel, je bilo podvrženo temu cilju. Iz vseh priprav je prišel ven cilj: bolje kot lani, a predvsem bolj spočito, brez poškodb in brez razpadanja telesa! Čim dlje časa! In tega cilja sem se bil kar dobro držal!

Enajstkrat sem prišel gor! Po eni strani kar verjeti ne morem... najbolj važno pa je seveda to, da nisem razpadel. Kolena, gležnji in vezi so vsi ostali celi in popolnoma neboleči! Kar pomeni zame velikanski uspeh, ker sem ravno zaradi tega največkrat obupoval in trpel! Lansko leto spati nisem mogel, ker so me vezi tako bolele. Nog sploh premikati nisem moge, cel teden skupaj sem trpel.

Res je, tokrat sem dobil žulje, pet, šest žuljev, a to ni prav nič hudega. Dan, dva, pa jih ne bo več. Tudi precejšen muskelfiber imam v mečih, vendar pa tudi tega ne bo problem razhoditi. Lahko torej rečem, da sem se plana prav dobro držal!

Sol, vitamini, izotonik, energija, vsega tega mi ni (z)manjkalo. Če je bilo dovolj, ne vem, vendar zaradi pijače in hrane nisem pogrnil celih 24 ur. Kar pomeni, da sem dovolj dobro zbiral in zbral. Plan tudi tu izpolnjen. Kil nisem izgubil...

Hitrost res ni moja vrlina. Počasen sem. Zelo počasen! Veliko jih sploh ni verjelo, da sem kar naprej hodil, da sem hodil celih 24ur. No, enkrat sem res šel jest in sem jedel neke pol ure. Dvakrat sem šel na pivo, kar pomeni tudi kaka ura. Enkrat sem potem noge pral v Bistrici, čisto vsakič pa sem kaj pil, jedel in se obiral. Sem pa ves ostali čas hodil. Gor in dol, gor in dol, gor in dol. Počasi. Če bi šel hitro, bi najbrž spet hitro pogorel. Ampak tudi to je bil plan.

Superge so bila napaka. Po treh vzponih sem jih zamenjal. So pa do takrat že naredile žulje. Kako spoznati kaj takega, kakor pa na taki preizkušnji?! Plan torej izpolnjen, superge napaka, gojzarji enkratni.

Nekaterih stvari preprosto ne moreš sprobat. Naprimer spodnje gate, ali pa hlače. Ok, gate so šle dol po prvem krogu. Moje kratke hlače pa so bile enkratne dvaindvajset ur. V naslednjih dveh urah pa so mi razpraskala mednožje, da sem komaj še hodil. Kako naj bi kaj takega vedel, pričakoval, planiral, načrtoval, spoznal? Eh. Bombažna majica se je izkazala za ok. Morda bi moral imeti tole na sliki, a tokrat sem nastopal za Krte!

Plan je bil torej izpolnjen, na veliko vprašanj odgovorjeno. A po drugi strani se je porodil še cel kup problemov, dodatnih vprašanj, na katere bom še nekaj časa iskal odgovore!

Wega je seveda zamudil. In sem ga srečal tule:

Potem sem šel dol počasi, on pa gor in dol hitro. In me je ujel! Neverjetno... Najbrž mu je tale pre-hitri prvi vzpon delal še nekaj časa preglavice.

Potem sva pa skupaj hodila gor in dol tja nekam do jutra! Celih sedem sva jih naredila do takrat! Rado, za vso skupno pot se ti zahvaljujem! Saj sam dobro veš, kako je... cele hvaležnosti ne bom mogel nikoli izkazati. Pri fantih pa se kaže v sporočilih, kot so: "a mata še daleč?" (po prvih petih minutah), "zakaj pa tako utrujeno zgledaš?", "Uuu, kako mehka postelja" in podobnih. Pravzaprav vsa ta ironično-sarkastična sporočila le krepijo duha!

Kaj vse sva pa načrtovala med potjo, pa drugič! Ob vseh preizkušnjah, ki se jih bova še udeležila, je bilo teh 24ur... no, ja, bomo videli!

Nato sem jo sam mahal in to kar malce hitreje. Počutil sem se ok in sem si rekel, da v vsakem primeru pridem gor vsaj devetkrat. Torej grem lahko hitreje, pa da vidimo, kako bo. Izkazalo se je, da grem lahko le malce hitreje... bolj hitreje preprosto ni šlo. Parkrat sem šel z Markotom, ki je šel po njegovem tempu strašansko počasi, jaz pa sem naredil tistikrat najboljši čas. Še dobro, da se ni vse skupaj končalo s kakšno bolečino, pravzaprav mi je šlo kar ok. In to po dvajsetih urah neprestane hoje niti ni mačji kašelj!

Zadnji vzpon smo imeli domenjen s Krti ob 15:30. Si je pač treba vzeti čas za vse tiste počasneže - mene. Potem smo se res na koncu toliko slikali in mučkali in se zafrkavali, srečavali, da smo rabili kar presneto veliko do vrha. Prišli pa smo le!

In pobrali zaslužene nagrade!

Pravzaprav je izkušnja resnično velika in neverjetna! 24 ur je presneto veliko in za dober rezultat zahteva vrhunsko pripravljenega človeka! Pa še to velikokrat ni dovolj, kot je pokazal tokratni odstop nekaterih vrhunskih tekmovalcev. Že slab rezultat (moj) naprimer terja veliko priprav.

Vse vtise in izkušnje bom sigurno še kar nekaj časa zbiral in izbiral. Vseh se ne bom niti zavedal, a jih bom ponotranjil. Že s tem, da sem bil takega dogodka, del take preizkušnje. Da sem dihal z drugimi sotrpini, z vsemi, ki smo skupaj rinili v isti hrib, se srečevali in vsak za vsakega mislili: kaj neki pa je tega pritisnilo v to norost?

Vzdušje na tekmi je namreč nekaj posebnega. Morda se meni le zdi, a tekmovalci postanemo kolektiv, ki se proti zadnjim uram le še krepi! Med nami se stkejo nekakšne vezi, saj smo si edini v istem trpljenju in izzivu. Odnosi postanejo nekaj posebnega, a ne na neki vidni osnovi... Zato bi se lahko iz srca zahvalil prav vsem so-tekmovalcem! Na tekaškem forumu je zapisano več o njih! Pa tudi nekaj slik bo tam več!

Morda je pa tudi res, da mi mogoče res ne bi bilo treba vedno nekih pripomb dajat...

Uradno je en vzpon dolg 7km in ima 400m višinske. Izmerjen krog ima malo manj, odvisno od poti, ki jo vzameš. Ima pa zato izmerjenih vsaj 425 višinskih metrov. Razlika pa zna biti očitna. Problem je le v tem, da mi presneti Sportstrack sploh ne zna pokazat celotne zadeve, ker nekdo ni mislil na to, da so lahko iste preizkušnje tudi v dveh dnevih. Eh...

24:00:00, cca 20h čiste hoje, 75.81km, 4675 višinskih metrov, 6039kCal, 128/175 obratov.

Treningi torej niso bili stran vržen čas. Na eno veliko vprašanje je torej dosežen odgovor: JA, NAPREDUJEM!

Priznam, ponosen sem nase! In ponosen sem prav na vse, ki so se matrali tale petek/soboto! Rekord je prav neverjeten, a tudi ostali rezultati niso od muh. In tudi tisti "slabi", manjši rezultati si zaslužijo vso hvalo in spoštovanje! V vsak vzpon je bilo vlito veliko truda!

Wega, Tekaški forum, slike.