Pokora

Zadnjič sem bil malo zloben. In siten, ker nisem šel tečt. In sem samo razmišljal in razmišljal in razmišljal o teku, naredil pa nič.

Potem je ponavadi mnogo bolje druge ščipat in jim težit.

Saj se mi je kar fino zdelo, ampak na koncu sem imel pa kar malo slabo vest. Zato sem šel delat pokoro, ki sem jo poimenoval: "Ne bodo sam oni tekl!"

Izbral sem si kar svoj prvi cilj, kar mogoče ni bila najbolj pametna ideja, ampak saj tekačem ponavadi pamet odpove, ko se gre kaj okoli zastavljenih ciljev... Zaslepljeni od cilja, zmožnosti in "ne, ne, saj sploh ni vroče...", se radi podamo osvajat neosvoljive zadeve. Nekaterim uspe, nekaterim pa tudi ne. Toliko o tem: "To leto je bilo v Radencih 33 zdravniških intervencij." Je dovolj za dokaz trditve?

Saj vse skupaj ni nič. Najbrž bi se mi lahko vsak povprečen tekač smejal, pa tudi tisti podpovprečen, pa vsi tisti, ki so že zdavnaj pretekli tole, brez kakšnega pompa, kot ga zganjam jaz. V tisti hud klanec itak gasilci tečejo za trening... Jaz pa... eh, ne, ne bom se sekiral!

Najprej sem kar zavil proti Dobu, stran od cilja, pravzaprav čisto v nasprotni smeri... kot da bi moral vzeti zalet, da priletim na Sv. Trojico. Ko sem strahoma pogledoval nazaj in gor, proti cerkvici, se mi je zdelo, kot da je na drugem koncu sveta! Saj na sliki se skoraj ne vidi!!!

Potem sem pa vzel klanec prav počasi, a sigurno. Klanec je hud, a le sem in tja, vmes je malo ravnin, oz. malo popusti, tako, da se lahko človek malo odpočije. Le na koncu, v vasi Sv. Trojica se postavi vse skupaj pokonci, no, tam sem pa res na škrge sopel. So se me punce, ki so ob cesti nabirale jagode, kar ustrašile in se hitro skrile.

Krav pa nisem (z)motil. Briga jih, če je človek tako zmešan, da v takem lepem dnevu teka v klanec, namesto, da bi pametno in počasi prežvekoval.

Kar naenkrat sem bil že gor. Mogoče celo malce prekmalu. Kakšen cilj pa je to, ki ga obrneš v eni urici?

Včasih se je tako lahko precenjevati, včasih pa še enostavneje podcenjevati! Kje torej najti realno mejo?

Cerkvica s pokopališčem, kjer vedno pozdravim. Vse, tiste še žive in tiste, ki so že odšli in tiste, ki še niti niso tu. Vsi smo mi del življenja.

Pa še vodo imajo! Kar je bilo v tej vročini prav super! Sicer pa načrtovano, klanec je zahteval ravno pol litra.

Enkrat prej sem se tegale loti z biciklom, pa moram priznat, da ne vem čisto natančno, kaj mi je bilo lažje? Tečt?

Dol sem jo mahnil počez, tokrat sem celo zadel, vmes dobil pivo!, jo mahnil še bolj počez in se potem malce naveličano vlekel do doma. Tista ravnina spodaj je bila potem povsem odveč!

Da bom še kdaj vedel, kako prideš mimo Francijeve hiše, ne da bi se izgubil. Kakor sem tukajle zavil v slepo ulico. Mater, same hiše!!! Povsod!

Tukajle sem šel pa z biciklom, sem zgrešil odcep. Eh. Pa še deževalo je in cesta je bila kot prava otroška drsalnica. Bremze sem skoraj povsem znucal.

Kolo v sredo:

14.56km, 1:02:27, 853kCal, 155/180, 266vm. Hvala bogu, da je bilo prej konec klanca, drugače bi me majhen mulc ujel. Še dolgo si ne bi odpustil.

Tek v soboto:

13.82km, 1:43:50, 7:31/km, 1297kCal, 167/186, 266vm. Ma ja, meni se zdi super in mi je čist vseen, kaj si drugi mislijo. Pa če laufajo al pa ne! Sem pa tokrat jaz lovil dve kolesarki in videl, da z biciklom res ni tako lahko... Seveda sem si mislil, da sem jaz hiter!

No, čeprav se kdo ne bo strinjal, pa sem jaz povsem zadovoljen s pokoro!