Vrtičkarji

Več kot zadovoljen sem, da imamo okrog hiše še kar nekaj zemlje.

Sploh ne zgleda, a sredi vasi imamo povsem svojo oazo. In to je zlata vredno. Sploh takole, ko je enkrat zime konec in si večino časa tako ali tako zunaj.

Seveda to pomeni tudi nekaj dela, a to je mala cena za to, kar ti drugače taka zaplata nudi. No, vsaj mi smo s tem nadvse zadovoljni. Danes si težko predstavljam, da bi živel v bloku ali v hiši s 450 kvadrati zemljišča, kar je povsem podobno. Ojej.

Najbrž pa se človek prej ali slej razvadi. Najbrž je finta samo v tem.

Ker pa nisem ravno nekakšen veliki delavec, ki bi redno in lepo skrbel za vse okrog hiše, se mora življe malo znajti kar samo. Nekaterim to uspeva zelo dobro, nekaterim malo manj, nekaterim pa sploh ne. Pa še vse skupaj se iz leta v leto spreminja.

Letos so naprimer vrtnice povsem ponorele! To jih bo toliko, da jih bo kar težko obnavljat!

Če jih po cvetenju lepo obrezuješ, cvetijo še mnogo bolj! Tudi tale, presajenka, ki jo prestavljamo sem in tja, se drži hudo super! Nič kaj dosti ne zrase, a cveti enkratno!

Prinešenka s Krškega pa je sploh prva začela. Že vidim, da bo cvetov za izvoz!

Trta, naše upanje, zgleda tudi, da se je končno kolikor toliko navadila! Po parih letih, ko je imela le po en, dva grozda, je tokrat vsa polna. Od kje ji kar naenkrat toliko veselja do rasti, se lahko le sprašujem! Končno ena poštena zima, anede?!

Kivi ima toliko cvetov nastavljenih, da bogve, kaj se bo z njimi zgodilo. Tudi za potem nimamo pojma, sploh ne vemo, kako vrsto kivija sploh imamo! Ker obstajajo eno in dvospolniki, mi pa imamo dve rastlini, je možnosti dovolj. Jaz samo upam, da se bo tudi resnično kaj oprašil, pa čeprav sam sebe. Kakšnega kivija (pa ne samo enega) bi bil presneto vesel!

Limona... eh, ta je itak nora. Malo je notri, malo je zunaj, kar naprej spušča polno soka, da mravlje kar norijo, limon je pa tudi dala že kar nekaj. Tokrat smo začeli s polno plodovi! Upam, da ne odpadejo prehitro!

Tole... kaj je že?... eeee... aja, ribez! Letos se je tudi ta razrasel kot nor! Sadeže ima sicer le na dveh zanikrnih starih vejah, a jih je pa polno! Mogoče bodo pa drugo leto povsod drugod?

Jagode... ah, te jagode... na koncu sezone vedno pomislimo: no, drugo leto jih pa ne bo več! Slez in ves ostali plevel jih povsem porasejo. Pa so zgleda same še večji plevel, ker se spomladi spet zmagovito prikažejo v polni postavi!

Lipa pa lepo počasi nabira obseg in se ji nič ne mudi. Čeprav je še enkrat višja, odkar sva jo posadila! Hm, tole bo treba preverit! Na koncu bo tole ena ogromna lipa, če ne bomo kaj naredili...

Ja, pa še nekaj stvari raste prav tako dobro! Nekatere ciprese so pognale kot za stavo, kutina je itak podivjana, plevel in regrat pa ni, da bi govoril! Aja, o ta norih, mega krtinskih borih bi pa lahko povedal celo štorijo. Ti pa so nam že zrasli čez glavo! In nič ne kaže, da bodo kaj kmalu nehali. Ravno v tem trenutku se oprašujejo kot nori, vse okrog hiše in posledično tudi v hiši, je rumeno. Jebela cesta!

Potem pa je tu še druga plat vse zgodbe. Vse tiste rožice, ki pa ne rasejo tako dobro kot prej opisane. Nekaterim pa vse skupaj ni nič všeč. Ali jim nismo všeč mi, ali zemlja, ali pa vse skupaj.

No, figovec res da ni za te kraje in vedno na tričetrt pozebe, tukaj ne moremo nič, edino, če bi ga pozimi ogradili... Pampaška trava se je tudi odločila, da je pri nas ne bo. En samcat cvet je naredila, zdaj pa je tako gosta, da sama sebe gnije. Hm?! Nekatere cipresice so počasne, ko da bi rasle na pokopališču! Nimamo mi toliko časa, ej! Divja trta se tudi kar naprej nekaj frka... kaj narediti za senco?

Zelo žal mi je za marelico, čeprav od nje ni bilo nikoli bogve kaj. Ko smo jo presadili, je naslednje leto rasla kot nora. Pa je prišla toča... eh. Vedno je malce prezgodnja in od marelic smo se vedno morali več ali manj posloviti. No, zdaj pa jo je nekaj še napadlo. Še normalnih listov letos ni sproducirala. Revica bo morala v razrez, če se ne bomo kaj pametnega spomnili!

Zadnja hruška/jabolko (ka te ga jaz vem, če nima nič gor) ob cesti se je dokončno poslovila in odšla od nas. Škoda. Mogoče bi pa res moral kdaj kaj pošpricat?

Naši, kot zadnji v vrsti in edini, ki je še ostal, se še malce drži. Celo nakazuje nekatere plodove, ampak zgleda pa zelo ubogo! Vse nekaj sfrkano. Škoda, ker so bili sadeži precej zanimivi. Za vse, ki imajo radi jabolka in/ali hruške. Nekaj vmes.

Evo, to je kratko in le delno poročilo z našega vrta. Niti ne kaže tako slabo, daje pa vedeti, da se morajo pri nas rastline kar same malce potrudit. Kar je tudi čisto prav.

Ljudje moramo kar naprej oblikovati vse po svojih željah. Naj bo vse tako, kot želimo mi, ne tako, kot želijo sama bitja! Mi smo gospodarji vsega! Mi! Zato kar naprej ta živa bitja prestavljamo, žagamo, podiramo, obrezujemo, povezujemo, cepimo. Nekatera drevesa podiramo brez slabe vesti, potem pa sadimo druge, seveda na mestu, kjer mi hočemo! Kjer se nam zdi super, kjer se nam zdi pametno. Pa čeprav nimamo niti najmanjšega pojma.

Uživam v kaosu Narave.

Enkrat, v začetku razvoja, smo najbrž živeli z naravo. Morda bo človek spet to kdaj moral. Načeloma mu/nam ne bi prav nič škodilo...