Dajte no... Saj to ne more biti res!
Včeraj sem nekaj kukal in hop... najdem svoj stari zapis Prodana duša! Ne moreš verjet...
Malo so me potem zanesli spomini. No, zanesli so me kar dobro! Sicer pa ni čudno, kaj vse pa se je izcimilo iz tega! Saj mi še kar ni za verjeti... V teh, sicer po eni strani dolgih, po drugi pa LE dveh letih!
In tudi, če bi rekel, ok, 31.3., ampak takrat nisem pretekel niti 100m skupaj! Zato imam šele Prvi Mura Challenge za začetek mojega teka.
Od takrat pa še niti dve leti ni!
Madona, takrat sem sploh prvič kolikor toliko tekel! In takrat sem Wego in Spominčico šele spoznal!
Vse skupaj nič - pih, dve leti! -, jaz pa razmišljam o maratonih, o tem, kako bi prehodil pol Slovenije, o teku na Vršič, o... A sem čist zmešan?
Je imel Wega seveda popolnoma prav. Nisem povsem prepričan, da se zavedam(o). Včasih - priznam -, se ne.
Ko me je minila prvotna evforija, sem se zakopal še v naslednje zapise, dokler nisem na koncu ob spominih že (spet) cepal od smeha! In Rajko si je zadnjič upal trditi, da me nista NIKOLI mučila, terala in podobno! Japajade!
Pa kako sta me terala! V Poročilu je zajeto prav vse! Vse je dokumentirano, pofotkano, zapisano, posneto.
Moji spomini se namreč obnavljajo, ker se kmalu pripravlja MC III. In po pravici povedano (če nekoga citiram): kumi čakam!
Bomo tudi letos - le dve piškavi leti po prvem dogodku - zmogli še takšne nasmeške?
Ja... sem in tja pa se zavem neprecenljivih daril. Se.
Vpiši se