V nedeljo smo šli s Krti na Slavnik.
Končno!
Že predlani, pa potem lani, pa kar naprej smo hoteli gor, kaj več pa nismo naredili. No, pa smo letos le izpolnili plan!
En magično lep izlet v tem času in čisto nič naporen. Družinski. Tamauček je itak tekel tako gor, kot tudi dol. Mislim, da sploh ni opazil, da je hrib vmes...
Začeli smo v Skadanščini, lepa vasica in prav nič pohodnikov, razen nas samih! Stolp se sicer zazdi daleč, a je vse skupaj precej blizu.
Nekaj postankov, vročina je pritiskala, a hvala za senco, je prišla zeeelo prav!
Ko prideš do tele table:
pa si že skoraj na vrhu! Še zadnji, goli del, moraš prehodit. Z malo sonca v glavo, a kar gre!
Gor je potem polno nekih stvari. Stolp, pa koča, pa še tamle en vrh, pa še en objekt, pa kamen z vrisanimi smermi in razgledom, a le za starejše!
Zato sta tamaučka raje delala face, kot da bi se naučila, kaj se kje vidi!
Rožic, takih in drugačnih, pa povsod polno! Pomlad je lepa, ni kaj!
Razgledi kar lepi, kljub mrču, vsaj morje se je videlo! A fantje so fantje in potem raje počnejo kaj takega:
Mater, mi je dobro šlo! Ampak samo prvo igro... druge dve sva s Stanetom pogorela. Ah.
Otroci so uživali:
starejši tudi, za nekaj časa je oranžna barva zasedla kočo! Je bilo treba še kaj dobrega pojest!
Potem pa dol, proti Podgorju. Brez veze hodit po isti poti, če imaš pa avtobus, anede?
Čudno, dol se mi vedno vleče. Zgleda pa, da smo se nekateri reeees vlekli...
V Podgorju še malo posedimo, potem pa na bus in proti domu!
Vse slike drugače v Galeriji, za tukajle pa še ena obvezna gasilska:
To je to! Seveda sem imel GPS s sabo, ampak zadnje čase sem čist zmeden. Uro nosim na roki, pa jo potem pozabim sploh prižgat. Ali pa jo prižgem, pa potem pozabim start stisnit. Ali pa... Eh. Takole pride potem, bolj bogo, brez kakih podatkov. Bogve, zakaj potem pas sploh nosim? Da me praska??? Da bi za dol pritisnil? Še vžgal je nisem... ahhhhhh.
Vpiši se