Ne, ne morem več zdržat. Danes so me pa razkurili do konca, pa moja mirna narava gor ali pa dol. Dost mam!

Najprej sem jih dal na šalabajzerje. Si čisto, povsem, popolnoma, do konca, do potankosti, v celoti zaslužijo! Še posebej potem, ko sem o tem že pisal!!!

Spet sem ga namreč dobil! Vsak hudirjev dan dobim presnet bebavi listek!

Pri vseh teh ekoloških akcijah, pri ohranjanju našega planeta, pri modrem planetu, zelenem itd. itd. itd.! Vse skupaj je le prevara, ta planet ne briga pravzaprav nikogar, razen parih patetikov. Interspar sigurno ne, ker porabi papirja, kolikor mu le duša da! Vsak dan sproti mi papirček vsiljuje in me niti ne vpraša ali ga čem ali ne! Kar daje mi ga in daje in daje in daje.

In jaz ga pridno izpolnjujem, izpolnjujem, izpolnjujem in mečem in mečem in mečem v skrinjico.

Kaj se potem s skrinjico zgodi, pa na žalost ve - le in samo - Interspar.

Ker - in to je dejstvo - emaila do danes še nisem dobil. Pa sem v parih mesecih izpolnil vsaj štiri kartice.

Ta svet poganja nesposobnost in ignoranca na vseh nivojih. Sicer to ni nič novega, zgodovina se pač ponavlja, a vseeno je prekleto žalostno, da ta presneta egoistično napihnjena civilizacija ni stopila niti enega piškavega koraka naprej! Razen v skrbi za lastno rit...

A mi, lepo prosim, lahko kdo pomaga, da končno DOBIM ta presneti email???

Ma, ja, izlet v neznano je bil tole! Stane nam ni hotel povedat in nam tudi ni!

Je pa bilo tudi tako, da sem uganil. In to povsem pravilno! Ha! Vendar pa sem zaradi možne "kuhinje" in družinskih povezanosti z vodstvom Krtom, ostal brez nagrade. Eh, nimam sreče...

O Jančah nisem imel pojma. Večino svojega življenja sem mislil, da sem na Jančah že bil, v spominu pa mi je ostala natanko tale slika (brez avtobusa):

Enkrat v prejšnjem življenju sem šel semle jest. Vreme ni bilo prav lepo, razgleda skoraj nič, gostilna mi je ostala v spominu. Zraven pa še to, da je to na Jančah...

Kako spomin vara! Na koncu izleta se je izkazalo, da sva s Heleno celo bila na Jančah, ampak sem jaz to v teh parih letih povsem pozabil. Luknjast spomin in emšo pač delata svoje... Čaki, čaki... mogoče pa celo najdem kako sliko!

Začeli smo torej tule, pri dobri hrani, ampak tokrat le s kavico!

Ker smo že vajeni vseh težav in dobro vemo, v kaj vse se lahko izlet prelevi, ponavadi naredimo gasilsko, skupno, že čimbolj na začetku. Na koncu vse skupaj lovit je včasih nemogoče...

Tako smo prav lepo hodili kako urico in pol. Jaz sem se že prav veselil, da končno enkrat spoznam te kraje, ki so mi ostali še skriti in kamor zelo poredkoma zaidem.

A se je nekdo odločil drugače. Na nas se je zlilo približno... približno... ah, kako naj vem??? Zlile so se ogromne količine vode, proti katerim niso pomagale ne pelerine, ne dežniki, ne... Nič. Mokri smo bili ko kakšni Krti. Tole je seveda slikano, ko se je že vse nehalo, kdo pa bi v tistem nalivu vlekel ven fotoaparat? Razen podvodnega, a tistega ponavadi ne nosimo s seboj.

Take luže so se delale, da smo skoraj ostali odrezani od sveta! Prav neverjetno, kako ob takih nalivih odpove odvodnjavanje in se zadeve začnejo odvijati čisto po svoje. Ni šanse, da bi vse požiralo, kot je treba...

Potem smo morali pa vedriti, hvala bogu ob pomoči prijaznih domačinov, ki so nas pogreli (od znotraj),

malo pa smo imeli tudi sami s seboj. Za vsak slučaj, saj se razumemo, anede?

Na žalost nič ni kazalo, da bi nevihta kdaj ponehala, zato smo tudi največji zagovorniki pohoda v dežju morali odnehati... A vseeno smo si ogledali še cerkvico v Prežganju.

in naredili enourno veselje v domači oštariji. Če ni bilo ravno veselje, je bil pa kaos. To pa definitivno, štirideset žejnim je težko ustreči, še težje jim je pa hitro ustreči! So pa vsaj imeli nekaj obiska, prej in kasneje je bolj ubogo zgledalo za posel (nikjer nikogar).

Na Jančah pa... ja... bil je praznik. Dan jagod ali nekaj podobnega. Prireditev, od katere živi cel okraj. Prireditev, v katero je veliko ljudi najbrž vložilo precej dela! Pripravljeni parkirni prostori, jurčki s hrano, jurčki s pijačo, prostori za prodajanje domačih dobrot, šotori, oder... vse pripravljeno!

Vreme pa takole:

Dež, dež, dež in nikjer nikogar. Smo pa vsaj mi - ki nas je dež že nehal motiti - nekaj malega pojedli (ta najbolj lačni), nekaj več popili (vsi bolj žejni) in nekaj malega pokupili (kar vsi + šoferja avtobusov!). Kakšne vse dobrote so ponujali, a v tistem dežju še pivo ni pasalo, kaj šele kak jagodni štrudel.

Prav žalostno vse skupaj. Kako ti lahko takole vreme zagode, da cela prireditev pade v vodo... Srčno upam, da se je popoldne, ko se je potem končno naredilo sonce, prikazalo vsaj kaj več ljudi!

Malo se nam je mudilo že na kuhan bograč, zato smo cerkvico videli le takole.

Na koncu smo imeli svoj piknik plac, pri lovcih. V istem mesecu sva tokrat s tamaučkom že drugič skupaj iskala metke in cele golobe. Glinaste, jasno.

Bograč je bil enkraten, le malce prevroč. Ali pa sem bil jaz pre-lačen. Pre-požrešen. Sem si opekel cela usta, z jezikom vred. Še danes ni prav nič bolje... Po pivu človek pač lačen rata, jaz nič kriv!

Pet minut preden pa smo dvignili sidro in se odpravili proti domu, pa je posijalo sonce. Ha! Meglice so se dvignile in postalo je končno bolj toplo.

Mi pa smo jo že šibnili proti domu, kjer nam je bilo potem lahko še celo pot vroče.

Ampak tako pač je. Krti smo jo že dostikrat odnesli na posodo, na zalogo, enkrat pa moramo plačati vse za naprej in nazaj. Upam, da je bil s tem dolg bogu dežja poplačan in da smo spet dobri za naslednje par let!

Kilometrov in drugih podatkov ne bom pisal, jih ni bilo prav veliko... O količini piva pa ni dobro govoriti, saj je zelo odvisna od tega, komu jo razlagaš, anede!

Slike v albumu.

Ja, danes je šel pa tudi Wega z nama na Kamniško sedlo! Juhej!

Vremenski obeti niso bili prav nič dobri, ampak mi se nismo dali. Saj ne moreš prej vedet, dokler ne greš, ni res? In smo kar morali it! Ob šestih zjutraj smo krenili, zgledalo pa je vse skupaj bolj ubogo. Vreme, mislim! Oblaki, pa vendar sem in tja malce sončka!

Gremo malo naprej, potem bomo pa videli! Najprej do žičnice, potem do Klina, potem do Pastircev in če bo... pa še do konca.

Nato so nam direkt pred nosom kočo zaprli. Prišla je Lada Niva, ven je stopil stric in tablo Odprto, zamenjal s tablo Zaprto. Eh... No, s temi tablami se je potem še veliko dogajalo, bo potreben kar poseben post, saj s(m)o vsi motovili in bili žrtve zarote!

Prvi adrenalin je popustil, ko sem videl, da je snežišče spodaj že majhno. Me je že prav dobro strah grabil! Pa sreča ni bilo več nevarno.

Pri studencu si seveda ne morem kaj, da ne bi slikal ostenja Brane. Preprosto ne gre. Enkrat v soncu, drugič v megli, tretjič takole v oblakih. Srce pač zaigra, ko vidi skale in take stvari je nujno slikat!

No, pri Pastircih smo se potem odločali za naprej. Pa ni bilo nič hudega, le slutnja na veliko vetra je bila, ker je gor, pod steno, prav fino vse bučalo. Pri nas je bilo še mirno, se je pa vidilo zgoraj, da vse migeta v vetru. Seveda pametne buče ne odnehajo kar tako!

Ja, gor se je potem izkazalo, da res piha, kot za stavo! Koča pa je bila tudi res zaprta, mi pa vsi nesrečni si želimo kaj toplega!

Tudi kakšen rumček bi prišel prav, danes nimamo prav nič s seboj, ker smo računali na kočo... Pa nič. Megla se je vlekla, oziroma šibala, ker je pihalo za stavo. O razgledu ne bi govoril.

Še sreča pa, da je odprta zimska soba, da smo se lahko vsaj lepo preoblekli,

pomalicali in se spraševali, kako lahko v takem spiš. Zaradi priprtega okna je namreč bučalo ko zmešano. Poleg vse vlage... itd. Ko si zmatran in moraš spat, najbrž ne daš veliko na to, ali je pospravljeno ali ne, anede?

Malo smo se še skrivali v sobi, še en je celo prišel za nami gor!,

potem je pa že bilo treba iti dol! Ko je približno ne tejle višini veter ponehal, pa je postalo tako lepo, da sem kar vriskal in se spet obnašal kot malo dete.

Sem samo čakal, kdaj bom odletel!

Vrečo smo tokrat vzeli s seboj in se nisem "le" jajcal.

Navzdol smo srečali še nekaj ljudi, cela štorija z odprtostjo hiše je bila še vmes, nekih petnajst se nas je nabralo. Vmes smo srečali še škrata, do tega zaključka smo prišli vsi skupaj, saj nikakor ni spadal tja, kjer smo ga srečali! Poleg tega me je še na hitro prestrašil in skoraj povzročil paniko, tako, da sem ga še klel nekaj časa.

Na tej sliki naprimer zaskrbljeno pogledujem ali mi bo padlo drevo na glavo ali ne! Seveda sem Radota in Heleno obtožil, da se delata norca iz mene, za vse skupaj pa je bil kriv škrat!

Tale kup pa še ni prišel gor. Do takrat bo najbrž gor še malce mraz! Se pa lepo vidi, da je bil tukaj že sonček, ko smo bili že skoraj v dolini!

V Kamniški Bistrici pa - razen ene kolesarske skupine - skoraj nobenega kolesarja! N-E-V-E-R-J-E-T-N-O! Celo domov sem lahko odpeljal, ne da bi se jim moral kar naprej izogibat. Prava milina.

Je pa pogled nazaj v hribe kazal povsem drugačno podobno, kot sonček v dolini!

Ni kaj, dobri smo bili! Še posebej čestitke Radotu, ki je hodil, kot da vsak dan hodi v planine. Heleni je danes šlo super, meni pa se je zdelo, kot da hitimo in drvimo, a na koncu je bil rezultat skoraj povsem enak prejšnjič.

Smo pa po dolgem času ogromne količine kozorogov danes srečali tudi gamse! Se je poznalo, da smo bili prvi in da je bilo gor malo ljudi.

2:30 gor, 2:12 dol.

Ko me zagrabi praznina, ji nikakor ne morem uiti.

Zadnje čase me kar pogosto grabi, sicer točno vem zakaj, ampak vseeno... Zoprno je. Zoprno, ker tačas ne naredim (skoraj) nič. Sedim in razmišljam, vendar le razmišljam in nič ne razmislim. Vse je v nedovršniku in se noče končat.

Iz takšnih obdobij ni nobenega zaključka, nobene nove ideje, ničesar. Seveda je zelo verjetno, da takšno obdobje potem zelo dobro vpliva na druga - bolj plodna - obdobja, saj načeloma zdajle počivam.

Pa še tisto, za kar vem, da bi moral, še tisto se mi potem ne da. Ne da.

Ali pa je vse skupaj le deževni petek? Že tako me petki zdelujejo, ker zaključujejo obdobje delovnega tedna in začetek vikenda. Preskok v druge sfere in drug način je težaven in zahteva celega človeka!

Najbolj pa se to vidi v tem, da niti o svojem teku ne pišem. Huh, to je pa res hudo... Da ne bi slučajno obveljalo, da ne tečem! Seveda tečem, samo pišem ne!

Ali pa je prišlo - končno! - obdobje, ko ne bom več opisoval vsakega svojega koraka?

Bomo videli jutri, če mi (nam) uspe prilezti na Kamniško sedlo brez neviht. Bomo dovolj zgodnji?

Najprej dooolgo nič. Vse v tekstu, najbolj osnovno, niti posortirano, niti označeno, niti segmentirano, nič.

Potem pa kar naenkrat prebujenje.

In zdaj tlačimo XML povsod. Tudi tja, kamor sploh ne paše.

Meni gre pa na živce, ker moram popravljat vse tisto, kar je čisto lepo delalo. Saj nič ne rečem, tisto, kar je novo, naj bo, ampak zakaj spreminjat stare, dobre, delujoče stvari? Zato, da ne bodo delale več?

Eh.

Sicer pa... pravzaprav je kar v redu, zraven velikokrat pride še gora nekih novih podatkov. Ki so celo uporabni! To pa že ni več tako zoprno, anede?!

Šele danes sem se zavedel, da smo letos nabavili že osem gum. Pnevmatik. Čevljev za avto. Whatever.

Še v življenju nisem kupil toliko gum. No, vsaj tako se mi zdi. Ponavadi kupujem le zimske in še to le takrat, ko jih hudič pobere. Letos pa - kaj pa vem - kaj je vame šinilo... Kar naenkrat letne.

Pa saj niti na prvi fotki ne zgledajo nove!

Križana gora, za te stare avte... saj ne vem, če se sploh splača. Pa potem moram še zimske spravit, pa do petnajstega novembra pazit, da jih preobujem, pa... pa... pa... Pa same skrbi!

Ne morem verjet, da se mora človek bavit s takimi stvarmi... Meni je to povsem in v celoti odveč!

Sicer sem pa lahko kar vesel, tendenca sodobnega človeka, da naredi enostavne zadeve še bolj komplicirane in neumne, tu najbrž še ni prišla do vrhunca. To, da moram gume menjat *le* dvakrat na leto, je po takšnih merilih najbrž še celo super, anede?!

Pa je prišel tudi ta dan! Dan, ko smo spet morali pokazati in dokazati našo pripravljenost!

Nič več samo trije, zdaj kar vsi skupaj, cela četica pohodnikov nas že je! Na tretjem izzivu tokrat že kar deset!

Ah, kje je že prvo leto in MC I.! Še drevo, okrog katerega sem moral teči in kjer se je začela moja tekaška kariera (kariera, ej!), je že padlo in gnije...

Drugi MC je bil že težji, a smo še tekli in hodili posebej!

Vse se spreminja, le nas je vedno več in vedno mlajši zgledamo in vedno več prehodimo, pretečemo... Kako neki?

Najbrž zaradi trojanskih krofov, ki so nas napolnili z energijo! Ne morem več težit s kremšnitami!

Pa smo krenili, obljubljeno nam je bilo štiri do pet ur hoda, za otroke kar veliko, pa tudi za nas kar nekaj! Vsaj mi smo se napravili ko norci, vremenarji so nam cel teden obljubljali potop, toliko, da nismo imeli s sabo rokavčkov in plavutk! Tam pa vreme, po deževni celi soboti, neverjetno - sonček!

Kako in zakaj smo si to zaslužili, mi še danes ni jasno! Malo smo se opogumili in pustili večino stvari za dež na izhodišču, a še vseeno sem kar naprej pogledoval proti nebu, kdaj neki se bo ulilo... Pa kaj ulilo! Domov smo prišli prav dobro pečeni, moj goli - prav pred kratkim postrižen - vrat se je zapekel kot tisti krof zgoraj. Saj ne moreš verjet, da imaš lahko toliko sreče! Pa toliko neke sekirancije zaradi slabih napovedi... potem pa takole. Eh, pa vremenarji.

Pot je bila huda, dolga, blatna, vroča, strma, asfaltna, brezpotna... in še veliko pridevnikov bi ji lahko naštel! Bila pa je tudi zanimiva in prav nič čudno ni, da smo kar nekaj časa potrebovali, da smo jo prehodili. Smo se pač malce vlekli...

Tam, kjer so bile strmine, celo še bolj vlekli!

Pa vendar smo v popotniškem duhu vse mirno prenašali, ko nas je Rajko vodil: levo! Desno! Naravnost!

Dolga brezpotja in blatna polja so bila pravzaprav še najbolj zanimiva! Nikoli nisi vedel, do kam boš zagazil! Upam le, da nismo potacali preveč, saj smo pazili!

Tokrat smo nabrali tri štempiljke, zgleda, da bomo porabili približno tri leta za dokončanje cele poti! Še dobro, da Rajko točno ve, kje se štampiljke hranijo, drugače bi morali po eno priti še naslednje leto, ker ni bilo nikogar doma. Huh, za las!

Ker nas je bilo malo in smo bili tihi, smo nekje v divjini naleteli še na celo jelenjo/srnjo družino!

Japajade. Še daleč za ogrado, kjer jih gojijo, se je vse poskrilo! Dva otroka in pes so povsem dovolj, da se vse poskrije že kak kilometer prej!

In po slabih petih urah smo prišli do konca naše današnje poti! In na obljubljeno pizzo! V Zg. Velki smo se seveda slikali na vse možno načine, eden od njih je približno takšenle:

Se nam že malo vidi utrujenost, kajne? A smo potem planili na pizzo, kjer sem pokazal največjo mero požrešnosti in bil absolutni zmagovalec v požrtiji! Ne morem iz svoje kože, čeprav dobro vem, da me bo v naslednjem trenutku položilo in bom trpel dokler ne bom šel spat.

Do izhodišča smo potem imeli še dobra dva kilometra, ki sta mi bila seveda povsem odveč... S tisti nažrtostjo se tudi peljat ne bi mogel! A nekako sem odracal cilju naproti...

Seveda pa nisem bil edini, ha!

Največja svinjarija pa je bila, da je bilo dneva tako hitro konec! Ker je bila še nedelja, naslednji dan šola in druge neumnosti, pa se je že bilo treba posloviti! In na koncu se mi zdi, kot da smo bili skupaj le urico, dve, ne pa cel dan!

Marjetka, Darja, Rajko in Rado, najlepša hvala za tak lep dan! Baterije so se napolnile in vsa tista sitnoba, ki se je v nas nabrala zjutraj, je tekom dneva popolnoma izginila! Ja, to je življenje, ki nama (nam) je najbrž mnogo bližje. In kakor ste videli, tudi otroka, čeprav najbrž zmatrana, sta uživala do konca!

To je to. Ko si med prijatelji. Med samimi norci.

Cel teden je trajalo.

Da sem spokal lastno rit nekam ven.

Saj niti ne vem zakaj. Najbrž preprosto zaradi lenobe. Len sem ko fuks in čeprav zelo dobro vem, da mi bo tek le koristil, se ga ogibam na vse možne načine. In tudi na tiste ne-možne. Kakor pride.

Saj kar ne bi verjel, če se ne bi meni dogajalo. Ampak se mi. Sicer to ni prav nič čudnega, nekaj malega se pa že poznam, ampak počasi bi pa že lahko nekako razvil vsaj nekaj malega discipline. Star sem že dovolj.

Joj, kok se upiram!

Ta teden sem dvakrat vstajal zjutraj: zjutraj bom šel tečt! sem se hvalil. Zvečer, jasno. No, zjutraj sem samo še grizel, če je kdo kaj omenil... Popoldne nevihte, vsak božji dan, če pa jih mogoče ni, pa bi bile lahko. Saj človek ne ve, pa najbolje, da počaka... Ni, da bi med strelami tekal, še nisem tako hiter.

V sredo sem bil zato že slabe volje... v petek sem se pa že skoraj požrl. Seveda šele potem, ko sem najprej požrl vse druge. Storilnost je padla, idej je zmanjkalo, volja do življenja je vzela culico in odšla... Eh. Wega bi znal dobro reč: kér cepec!

Tako sem moral danes zjutraj na pot. Ni druge. Ali bi me vrgli ven, ali pa bi se počasi sam stopil, raztopil, razplinil...

Je bilo kar hladno, sem lahko spet oblekel pajkice... Sreča, da v soboto zjutraj še večina spi. Vremenarji so napovedovali dež, dež, dež, a nič ni prav kazalo. Pa pejmo!

Najprej sem hotel it z gojzarji, potem... nato... od tam naprej... Eeeeeee! Seveda, cel teden sem premišljeval, kaj in kako. Zamotovilil do konca in še malo naprej. Potem sem pa zjutraj naredil po svoje. Z avtom do Sokliča, potem pa čez Murovico na Cicelj. V supergah, ker ni bilo nič mokro. Čeprav ne razumem, zakaj sem se potem peljal do Sokliča, v supergah bi čisto lahko tekel. Lenoba!

Na Murovico sem postavil svoj rekord, kar mi je - povsem jasno - všeč. Sicer za malo, par minut, a, hej!, počasi se daleč pride! Na vrhu sta bili dve mladi punci, sem se jih pred sedmo kar malo ustrašil in seveda v stilu wannabe velikih tekačev kar pičil mimo, le nekaj sem zamrmral koliko da je zgodaj... Sta me še uspeli vprašati, koliko časa je še do Ciclja, pa sem rekel, da eno uro, tko piše... kar sta seveda lahko prebrali tudi onidve. Prav od velike pomoči sem bil!

Zdaj bi spet lahko ponovil tisto od malo višje - o cepcu, ampak ne bom, ker človek mora imet o sebi dobro mnenje. Drugič me mlade punce ne bodo več tako prestrašile, ne!

Na Ciclju - 836m - sem bil potem v slabe pol ure.

Prvi danes in prvi čez en mesec. Šele zdajle sem namreč - pri pregledu slike - opazil, da sem se vpisal pod 30.6. Ah, ampak kriv je tisti pred mano, ker je bil gor 29.6.!

Razgled s Ciclja je neverjeten. Gozd na vse štiri strani, najboljša slika je lahko le tole.

Kot da je z Murovice kaj boljši, ha! Če se skloniš med veje in malo pokrčiš kolena, nagneš glavico v levo, pa morda vidiš tudi ljubljano.

Nazaj na Murovico sem rabil celo minutko manj, gre pa pot kar fino gor in dol, višincev se kar nekaj nabere.

Ker tokrat punc ni bilo več (ah, nista me čakali...), sem se celo upal ustavit.

In sem pozvonil. Meni, Tebi, Vam, Njim in Vsem. Tako, za Srečo. Čeprav ne verjamem, pa človek nikoli ne ve... morda pa, morda...

Dol sem tekel. Ne ravno, kolikor so mi noge dale, ampak sem kar pridno tekel. Nekaj se je res na dež pripravljalo, meni pa ni bilo nič hudega, pa sem kar dobro stopil. In za las zgrešil rekord, svoj seveda.

Dol je pa res že vse skupaj bolj ubogo zgledalo.

In ravno preden sem se usedel v avto, je začel delat tik, tik, tik...

15.97km, 2:24:35, 1366kCal, 163/180, 703 vm. Na Murovico 52:09, do Ciclja 28:48, nazaj 27:04 in dol še 36:34. Torej je tudi ta stran čisto lepo dostopna in se ni treba bat dolžine. Bo namreč potrebno počasi podaljševat, vendar še ne vem kam in kako.

Luštno, luštno, zakaj sem moral čakat cel teden???

Hm, ostaja nepojasnjeno le še vprašanje, zakaj ob vikendih ni problem vstat ob 5h, čez teden pa ne morem nikakor?!