Smisel za humor

by piskec 8. julij 2009 11:16

Malce čuden smisel za humor, če mene kdo vpraša.

Pa me ni. Vprašal.

Takole je namreč šlo:

ko vidiš tiste dolge, prelepe, mivkaste plaže, te seveda prvo prime: pa ja ne bom v supergah tekel!

Ah, kakšna milina, prav presneto prijetno mi je bilo, moram priznat! Vsake toliko časa si počofotal po vodi, pa spet malo po suhem. Edini problem je nagnjenost obale, ko te hitro začne kakšna noga bolet, ker je preveč pod kotom. Moraš pač malo bolj vijugat, saj ni hudega. Drugi problem pa je, da moraš fino pod prste gledat. Ni, da bi na kaj ostrega stopil, anede!

Vsekakor je bilo luštno, pravzaprav enkratno! Užival sem, Helena malo manj - seveda zato, ker je tekla v supergah! - in sem kar poskakoval in tekal gor in dol. No, na koncu se je skupno nabrala kakšna urica teka. Sva bila na dopustu torej pridna.

Zadeva pa se je zapletla, ko prideva nazaj na izhodišče. Je takole zgledalo:

Nekaj manjka, kaj? JA! Nekaj - hudiča - manjka!!! Ena cela superga manjka... Grrrr.

Res je, da so bile že za stran in da bi šle na koncu v smeti, a dopusta ni še bilo konec! Kar pomeni šoping. Na morju! Ah, kako prijetno... Pa še bos sem moral nazaj do šotora.

Pa sva potem preiskala bližnjo in daljno okolico, pa... Eh.

Takega, s takim smislom za humor, bi pa z veseljem v rit brcnil!

Tags:

po svetu

Par zanimivih

by piskec 7. julij 2009 13:29

Par opažanj iz Črne gore.

Ni ravno rečeno, da so povsem pravilna in točna, a tako sem jaz vse skupaj opazil. Pristransko in subjektivno, a hej!, nekaj pa že mora bit na tem!

  • Ni rib in ni galebov! - V vsem tem času smo srečali le enega galeba. Nobenega ribiča. Nobene ribarnice. Nobenih rib zjutraj, tuljenja ribičev in podobno. Na otočkih blizu obale ni galebov, ampak so... lastovke! Ne moreš verjet.
  • V trenutku ko zagledaš prvi minaret, se končajo reklame v ruščini. - In tudi kar naenkrat ni nobenega "plac na prodaju" več.
  • Vode je kolikor hočeš. - Mogoče res le zaradi monsuna... ampak... ej, še nikoli nisem videl vode, ki dere na plažo in podobno.
  • Imajo najbolj sitne komarje na svetu. - Ok, to se mi pa res povsod zdi. Ampak res pikajo ko nori. In koliko jih je! Uau.
  • Prehitevanje je še vedno takšno kot včasih. - Še sreča, da imajo zdaj boljše avte. Prehitevanje v nepregledni ovinek tako traja mnogo manj časa, kot je včasih.
  • Nimajo čolnov. - Pojma nimam, ampak ljudje gradijo vsega boga na plažah, v skalah - bifeje, restavracije ipd. Ampak ko sem jih videl, kako prav vse tovorijo peš po strminah, mi jih je bilo pa res kar malo žal. Če bi naprimer tisti veliki hladilnik pripeljali s čolnom, bi bilo vse fertik en, dva, tri. Zato sklepam, da so čolni rezervirani za bogate.
  • Mivke se ne znebiš kar tako. - Zažre se povsod. Me prav zanima, kdaj bo začel pralni stroj škripat...

Tags:

po svetu

Črna Gora

by piskec 6. julij 2009 09:22

Mi mamo pač take ideje. Nekdo se enkrat nekaj spomni in potem drugi reče: ok!

In potem tako ostane.

Šele zadnji teden nas prime malo panike. Kam gremo??? A v Črno goro? No, ok. Pa kupimo kakšno karto. Pa malo posurfamo. Pa malo pogledamo, kje je kaj. Pa malo... No, in tako naprej.

In na koncu - pravzaprav na začetku - potem kar gremo. Nabašemo otroke, en kup opreme, ki je ne bomo nikoli potrebovali in se odpeljemo.

Tokrat je naneslo 2290 kilometrov. Ni ne vem kaj, ni pa tudi prav malo.

Avtocesta je milina, tega nihče ne more zanikat. Ko se enkrat konča, se pa začne trpljenje, sploh za kako daljše potovanje. Še sreča, da je vmes vsaj kaj za videt, pa čeprav le s ceste...

Prihod v samo Črno goro je kar super, vendar pa se težave začnejo kar vrstit. Pa ne zaradi same Črne gore, ampak zaradi vremena. Takole je namreč bilo:

Nič kaj prijazno, anede? Saj ne, mraz sploh ni bil, morje toplo, zrak okoli 30. Kar seveda rezultira v tako fino soparo. In količine dežja, ki ga v Črni gori še nikoli niso videli, spremenijo kampe v tako obliko:

Saj to ne bi bilo hudo, če bi imeli kampov na voljo, kolikor hočeš. Pa jih nimajo. Jih je le ene par in od tega je večina takole blatna. Jasno, saj še nikoli niso videli toliko vode. Sploh.

No, mi tudi ne. Črna gora je tokrat namreč bolj zelena kot kakšna naša gorenjska. Pa sem pričakoval, da bo vse požgano, 39 stopinj itd. itd., nekaj dalmatinskega, na kvadrat. Pa od tega popolnoma nič. Zelenilo in voda. Kot da bi bil doma...

Ampak proti katastrofi, kakor ji pravijo sami črnogorci, se ne da borit. Treba se je znat prilagodit.

Prvo noč dežuje celo. Drug dan pa ne cel. Velik del dneva pa. Se mi zdi. Ali pa je bil to kak drug dan? Hm, kdo bi vedel... Nekaj dežuje, ampak stanje se izboljšuje. Kamp obdržimo, ker je kolikor toliko suh, plaža super, mi pa lahko potem delamo izpade naokoli. Ko kaki gusarji.

Bisere Črna gora ima. Definitivno.

Le da so velikokrat zapuščeni in bolj zgledajo od daleč. Koliko nekih izpuščenih priložnosti in koliko možnosti za izboljšave!

Bolj ko gremo proti jugu, več je druge vere.

Plaže pa vedno bolj mivkaste. Do tiste - tanajdaljše in največje - Velike plaže, čisto na skrajnem koncu bivše juge.

Urejena mnogo bolj kot pred petindvajsetimi leti. Čista. Pravzaprav enkratna za noret. Za otroke sploh. Za ta večje malo manj. Še sto metrov daleč v morju namreč še kar lepo stojiš. Plavanje ni ravno opcija.

Čisto na koncu je le še polno Bojaninih komarjev,

in kakšen osameli stražni stolp. Kaj so včasih tam delali, nimam pojma, saj je povsod samo žbunje, brez kakršnihkoli pametnih komunikacij.

Pravzaprav še vedno zgleda kot kakšen konec sveta.

Sledi le en gusarski izpad v notranjost. Vreme nam ni naklonjeno, ves Durmitor, vse hribe, ves Žabljak, Taro, Moračo, Podgorico, Skadarsko jezero, vse to nam odnese. Presneto vreme!

Le do Njegoševe nesmrtnosti uspemo priti kolikor toliko suhi.

Ker je vreme vsak dan slabše, v notranjosti sploh, se prestavimo še bolj na jug. Pravzaprav kar na veliko plažo. Sledimo soncu.

Ovce pa sledijo nam. Zanimivo jih je srečati sredi kampa... Saj niso napačne, a zgleda, kot da sproti izločajo vse, kar pojejo. To pa zna biti malo zoprno!

Čisto na koncu nam pade v vodo še Skadarsko jezero. Presneti reno se spet punta.

Tako nam zabeli še zadnji dan, težavo odpravijo nove svečke, a na žalost šele po tem, ko zamenjamo bencin pumpo in stolčemo ven katalizator. Oba. Ah, mojstri... Ampak račun je pa le 63€. To vseeno malo ublaži bolečino in zvok abartha, ki ga imamo zdaj...

Po dooooooolgi vožnji - nazaj vedno dlje traja, anede? - se ustavimo še... na ribah! V Črni gori jih namreč ni. So pa na Borštu!

In to slastne!

Tole je seveda le prvo javljanje. Vtisov smo prinesli ogromno, napisanega bo še mnogo. Mislim, da lahko rečem v imenu vseh - imeli smo se fino, fajn!

Kaj takega pa bi potrebovali tudi še v današnjih časih!

Tags:

po svetu

Prihod

by piskec 5. julij 2009 08:31

Pa smo spet nazaj.

Doma.

Ni kaj dosti trajalo, pa se nam je vseeno zdelo, da smo od doma pol življenja. Se nam pač tudi na morju veliko dogaja... Vedno neka presenečenja, ki skrbijo za to, da nam ni dolgčas in da čas pre-hitro mineva.

Od knjig, ki sem jih vzel s seboj, sem prebral 0 strani. Z besedo: nič strani.

Kar naprej se mi je zdelo, da se nam nekam mudi. No, takrat, ko smo pa sklenili, da en cel dan ne gremo nikamor, smo bili pa sitni ko strela...

Taki smo, kar naprej je treba bit v pogonu. Še posebej, če greš kam daleč, bi potem rad izkoristil čas v celoti!

Črna Gora je res lepa, vendar nam (in njim) letos ni služilo vreme. Sfižilo nam je kar nekaj stvari, ki smo jih morali pustiti za drugič. Letos je namreč MNE mnogo bolj zelena, kot je naša dežela. Sama voda, blato in dež. In malce sonca, ravno tam, kjer imamo mi svoj šotor...

Pravzaprav smo lahko povsem zadovoljni. In tudi smo!

389 slik, 2.290 km, polno vtisov, nekaj dobrih štorij, par malih črnih otrok, veliko komarjevih pikov, burekov do grla, neskončne kilometre ovinkastih cest, vse to in še več, smo prinesli domov. Le enega otroka smo vrgli ven kar sredi Bele Krajine, naj uživa še naslednjih deset dni.

Tags:

po svetu

Slovo

by piskec 24. junij 2009 15:31

Kakorkoli obrneš, po dvanajstih letih je slovo težko izreči.

Ne gre prav lahko iz ust, srce razbija in noge se tresejo. Je zapuščanje dolgotrajnega partnerja. In to dokončna zapustitev.

Ne bi rad delal kakšnih zaključkov ali pregledov, saj že številka dvanajst govori sama zase. Nekaj je že moralo biti na tem, da sem zdržal toliko časa!

Ampak.

Treba je it naprej, spremembe so potrebne. Človek drugače zaspi, se zaleži, postane mehak in mnogo premalo avtokritičen. Začne branit svoj prostorček, namesto da bi se ukvarjal s pomembnimi stvarmi.

Tega pa zaenkrat še nočem. Nisem še toliko star, da se mi ne bi dalo več delat. Še nekaj energije je v meni, ki bi jo rad usmeril tja, kamor si sam želim.

31.10. zapuščam enkratno situiran položaj, s precej solidno plačo, dobro pozicijo, osemurnim delovnikom in precejšnjo mero ostalih ugodnosti ter ga menjam za minimalca in prav nobene ugodnosti. Telefon, prenosnik, dlančnik, vse to bom moral vrnit.

Pametno?

Najbrž ne, a vsak človek bi se moral zavedati, kaj mu je pomembno in kaj ne. Življenje mnogo raje prilagajam srcu in ne pameti. Se je velikokrat izkazalo za mnogo bolj pametno!

Poleg vsega gremo pa še na dopust. Tko. Zaslužili smo si ga!

Tags:

osebno

Preko vseh Planin

by piskec 23. junij 2009 12:40

Kar čez obe Planini smo šli, čez Malo in čez Veliko.

Brez problema, kaj se pa zamudimo.

Dva avta omogočata malo več svobode pri načrtovanju poti. Čeprav se potem izkaže, da je gondola še vedno v remontu in da je treba uporabiti Plan B. Seveda sem ga imel. Bil je sicer malo trši oreh, a vsi s(m)o ga uspešno prestali. Je pa tudi res, da sem bil zaradi tega kar malo živčen.

Tokrat nismo bili nič zgodnji, se je bilo treba kar daleč prepeljat. Je bil že kar sonček, ko smo začeli.

Zaradi tamaučka nismo startali čisto od spodaj, to bi bilo pa vseeno malo preveč. Tukajle pa je le tričetrt ure počasne hoje in si že pri razpotju

potem pa le še malce sprehoda do Jarškega doma! Tam je pa že čajček in kake domače arcnije.

Lahko bi se seveda ustavljali še v Črnuškem, pa v Domžalskem domu, ampak to bi bilo pa že malo preveč. Je bilo treba tudi kaj hodit in občudovat zelenečo pokrajino!

Tamauček zraven naredi še kak kilometer več in povsod ga je polno! Hvala bogu, da je tako dobrovoljen in z veseljem hodi. Ga je že veselje gledat!

Pokrajina je bila - morda celo majčkeno zaradi grozečega vremena - enkratna! Barve so se prelivale iz ene v drugo, kot na kaki slikarski paleti! Spredaj cvetoča pomlad, zadaj preteči ostanki zime, sneg.

Je pa vreme sigurno pomagalo, da je bilo ljudi tokrat manj! Mnoooogo manj! Mi in japonci. In prodajalec, ki jih je čakal in tudi dočakal točno pri Mariji Snežni.

Otroku smo podrli svet, ker krave niso tisto, za kar se izdajajo na tv. Sebi pa tudi, saj ni bilo niti ene podobne, le rjave... A to pomeni bližji zaton take čokolade?

Na Veliki planini smo si utrli pot med stanovi - nekateri so vzeti prav iz škatlice! Veliko obnovljenih, življenja pravzaprav polno!

Tam nekje smo zavili k Gradišekovim, na kislo mleko, žgance in malo sira. Požrešen, kot sem, sem seveda moral prosit še za dodatno porcijo ocvirkov! So bili tako slastni, da jih še kar sanjam...

Ampak še vedno mislim, da jih je Wegi dala več! To je krivica!

Jedli smo tako in toliko, da se pri toliko fotoaparatih prav nihče ni zrajtal, da bi kaj pofotkal. Lakotniki!

Smo pa zato po hrani krenili direkt na 1666m visoko Gradišče! Je bilo treba malce odgnati zaspanost in pretegniti ude. Nekaj se je trudilo pihat, a še dobro, da ni preveč! Jaz imam itak svoj trak, s katerim sem zadovoljen ko strela! Ga lepo potegnem čez ušeska in me veter pol toliko ne moti več.

Z vrha se odpre malo drugačen pogled, kamniške so v polno pred teboj! Kapa oblakov jih dela še kar malo bolj nevarne in skrivnostne, saj se ne kažejo v vsem svojem sijaju.

Vreme že dobro pritiska k tlom, kontrasti se večajo. Seveda skačem in jih skušam loviti s fotoaparatom, ampak... Pogled na prehojeno pot seže že kar daleč! A še na polovici nismo, le da se tega še ne zavedamo!

Potem je pa treba najti Zeleni rob. Nazadnje sem bil tu pred... trideset, petindvajset leti. Kar nekaj... Kje neki med temi hišicami se zdaj stiska? Jaz se spomnim le zakajene male hišice in megle, meeeegle! Hja, tukajle nekje mora bit, za robom!

Ne bi ravno rad, da vsi hodimo dol, potem bo pa treba spet nekam gor. Saj vsi pravijo: nič hudega, ampak vem, da bi me požrli, če bi kiksnil! Še sreča, da sem ga našel iz prve.

Arcnije imajo zanimive. In dobre. Mmm. Kaj dela policaj z avtom tukaj, nam ni ravno jasno, nekako ne sodi s pištolo in lisicami tja gor. Seveda si ga ne upam slikat.

Čaka nas še dobršen del poti. Poti, za katero niti ne vem kakšna je, ker še nikoli nisem šel po njej. Ne vem niti koliko časa traja, niti ali bo tamauček prišel dol niti nič. Skratka, malo sem živčen.

Skrbi me vreme, ki je že precej nizko, še za dobre pogoje ne vem, kako bo šlo, kaj šele za slabe! Skrbi se mi že rišejo po faci! Zakaj se kar naprej ustavljamo?!!!! Pa slikat, pa rožice nabirat, pa lulat.... ahhhh, greeeeemo!

Do planine Konjščica se uspemo prebit. Lepa pot, nič strma. Tole bo super, si mislim!

Potem se pa začne! Strmina.

Do planine Dol je kar strmo, tam pa začne še deževat. Pot postaja mokra, spolzka, jaz se edini spravim v pelerino. Seveda imamo s seboj tri pelerine, ampak ena je totalno strgana, druga pa le napol. Tisto dobi tamauček, da se nam ne prehladi!

Ko zavijemo v gozd, dež malo poneha, a prava strmina se šele začne! O, madona... Pa še vse vlažno, spolzko, tamauček pa skače in skače. Moram priznat, da me je kar fajn stiskalo, sem se kar nekaj počutil odgovornega za vse nas in to nikakor ni prav dober občutek. Najbrž sem zato s previdnostjo preveč težil, ampak... smo pa vsi srečno prispeli dol!

Nekje na poti smo srečali še enega škrata, le da je tokrat bil čisto tiho in me ni nič strašil. Me je pa hotel strašit Wega, ki mi ni pozabil pokazat niti enega postrani drevesa! A ker ni pihalo, se nisem dal zmesti. Oziroma - po pravici povedano - me je bilo že zaradi vsega drugega tako strah, da se me tisti strah ni nič več prijel!

Sta pa vsaj skalo držala, da smo šli mi varno mimo!

Pot dol je bila presneto dolga, sicer pa ni čudno, saj je kar nekje 1100 višinskih metrov! Meni se je še posebno vleklo, a končno smo le prišli dol! Mi je prijem odgovornosti končno popustil.

Jebela cesta, pa gondola! No, jaz bi v primeru njenega delovanja moral kar teči dol! Tak je bil plan - otroci in ženske v gondolo, moški pa tečt. Hja...

In na koncu, sredi parkirišča, Wega sede v avto in reče: "U, vi mate pa še daleč do avta!". Pa je zmagala dobrota in nas je vzel s sabo!

Čakala nas je torej še dolga vožnja na izhodišče. Tamauček je spal, Heleni je bilo slabo, vsi skupaj pa smo si na Raku privoščili še končno zasluženo pivo. Za nami je prišel še policaj z vrha in že smo se videli z lisicami na rokah... Slaba vest je pa slaba vest!

Za tole krasoto bi se seveda prav vsem zahvalil in jim čestital! Prav dobro prečenje smo naredili, enkratno, nekje slabih 15km. Darja in Rado se tako lepo prepuščata, da je kar veselje! O tamaučku pa sploh ne bom govoril, ko se je zbudil, se je hotel it s kolesom vozit. Kot da nikjer ne bi bil, čukec mali, neverjeten je, s polno kondicije!

Tole so dnevi, ob katerih se baterije polnijo. Dnevi, ko življenje dobi smisel in ko se vrednosti nekaterih vrednot popolnoma zmešajo. Nekatere gredo gor, druge povsem dol.

Ene Slike. Druge Slike.

Tags:

domači kraji

Klopi

by piskec 22. junij 2009 11:53

Male, drobne, sitne živalce.

Enkrat, v mladih letih, mi je ena že podarila meningitis. Prav nič luštno ni bilo, z vso trdo hrbtenico in pumpanjem vode ven, brrrr...

Ampak, kaj bi se sekiral, mi pa res ne bodo preprečile, da bi hodil naokrog! Se pač malo bolje pregledaš, pa je!

Vitoveljska krožna pot je bila enkratna, zdelo se pa nama je, da sva daleč naokrog edina, ki sva jo v zadnjem času prehodila. Pa ne zaradi urejenosti ali česa podobnega, ne!

Domov sva namreč prinesla prav vse klope, kar so jih imeli tam naokrog! 17 po številu.

Ok, vse lepo in prav, a kako se rešiš tistih miniaturnih, komaj sem jih videl, kaj šele, da bi jih lahko kako prijel ali karkoli z njimi delal! Da ga opaziš, moraš itak imeti prav posebno srečo in veliko potrpljenja, ko petnajstič ugotoviš, da si spet hočeš odstranit materino znamenje...

Zdaj se torej ne več bat! Vse klope sva midva pobrala...

Tags:

Zapletene nerodnosti

by piskec 19. junij 2009 11:32

Predstavljajte si tole:

In kje, hudiča, človek dobi 50 hudičevih centov? Ok, če jih slučajno imaš, potem si na konju, a če jih nimaš? Kaj pa potem? Kolikokrat pa se zgodi, da ima človek pri sebi ravno 50 centov?

Ni več kreganja s teto na sredini, ni! Nič ne pomaga trkanje na strune čustev, takih in drugačnih, avtomatika ostaja neomajna. Če nimaš, ti ostane le še temen kot.

Čeprav jaz tega ne razumem najbolje. V današnjih časih dodanih vrednosti, ponujanja tistega "nekaj več", ponekod še vedno omejujemo osnovne, temeljne zadeve. In najbrž se tistemu, ki je uvedel tole nesramno avtomatsko čudo, še smeje. Najbrž je prav ponosen na vse skupaj!

Meni je ideja popolnoma butasta, pravzaprav celo nesramna in ponižujoča.  Res je: wc bo bolj čist, najbrž iz preprostega razloga, da bo notri pač manj uporabnikov. Res je: nekaj stroškov bo povrnjenih, a koliko? Bo kdo obogatel? Ma, dajte... še za papir najbrž ni... Pravzaprav bi bilo res veliko bolje, ko WCja preprosto ne bi bilo. Če ne drugega, bi bilo vsaj nezadovoljnih uporabnikov manj.

Ne pa, da računam točno na ta WC, potem pa pred vrati takale katastrofa!

Res ne vem, kdo se sploh spomne kaj takega? V tej deželici je bistvo v omejevanju, prepovedih, kaznih. Namesto, da bi človeka zvabili noter in mu zraven še kaj prodali. Dodatno. Ampak to je najbrž veliko težje in terja nekaj idej, kar pa je že preveč. Omejevanje je najhitrejše in najlažje. Pa še najmanj stane na kratek rok in na daljši rok sploh ni treba gledat...

Moja zgodba je bila, da teh 50 centov nisem imel in me je rešila Helena, ki jih je slučajno imela! Seveda čisto sluačjno! Takrat se nisem preveč spraševal, letel sem noter, ker se mi je res zelo mudilo. Zelo. Sem že prej računal na tale WC, ker sem vedel, da je tu, le to, da je nov in avtomatski, tega pa nisem vedel!

In medtem, ko sem notri končno pretrpel preizkušnjo in so se mi možgani malo odmeglili, sem že vedel, da si me je nekdo privoščil. Pravzaprav bi bil temen kot mnogo boljša izbira!

Tags:

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS