Sedel sem gor, v Tičarjevem domu, in se čudil.

Čudil sem se vsem nam, čudil sem se sebi. Kaj nas nese, kaj nas goni, od kje nam sploh ideja, od kje trma, od kje veselje in volja?

Čudil sem se na veliko. Ker sem bil gor. Ker me niso prinesli gor, ker sem prišel peš. Ker sem - konec koncev - pritekel gor.

In še zdaj se čudim in mi ni jasno... Ampak prej ali slej mi najbrž bo.

Če dobro pomislim, vse skupaj ni prav nič posebnega. Dobri tekači porabijo za Andrejčkov tek slabo do dobro urico teka. Nič kaj takega, odtečejo in grejo naprej, najbrž se niti ne ozirajo nazaj. Čemu bi se? Saj je "le" ubogih 12 km in 800 višinskih metrov. Ni to kaka kraljeva tekma na Grintovec ali GM4O ali...

Ampak meni je pa to čisto en drug svet. Popolnoma drug svet.

In zato sem ponosen, pa čeprav vse skupaj morda ni nič. Zame je to, da sem zmogel in da sem na koncu sedel gor, v Tičarju, ogromno.

Za tek smo si izbrali najbolj vroč dan v letu, češ, da v hribih ne bo premrzlo. Ura: 12:30. Za vsak slučaj, da nas ja ne bi zeblo. Seveda smo bili malce razigrani. Objesti. Vršič? Ah... ta mali kucelj??? Dejte no, mimogrede! Dva na nogah, trije na kolesih.

Start kot vedno: gremo na nož! Tukaj ni prijateljev, le nasprotniki, ki jih je treba zmleti v prah! Še dobro, da je prelaz odprt.

Prvi trije kilometri so za znoret. Nekaj klanca, a vse nekaj počasi. Kar ne gre in ne gre, dihat se ne da, vroče je za znoret. Moja tekmovalna volja se je že izgubila še pred Eriko. Najbrž zato, ker je Radota že odneslo naprej...

Tudi drugi trije kilometri so za znoret. Pravzaprav za odstopit. Oh, kaj sem vse razmišljal... Čisto malo, malo, majčkeno je že manjkalo, da se nisem obrnil in stekel nazaj! Čisto majčkeno.

To pa je bila muka. Priznam. Čisto na koncu sem že bil. Pa niti še ne pravih klancev, shodil sem pa še pred prvo - bedasto - serpentino. Nabil na 185 in konec... ni šlo več. Počivat in čakat, da obrati padejo. Pa padejo ampak so v minuti spet nazaj! Kaj narest?

In ko se odločim, da bom tek pustil pri Koči na Gozdu (kjer se dobimo) in da grem lepo počasi peš po poti proti vrhu, je bilo vse lažje. Hitro telefoniram Radotu: ne me čakat, bom šel peš naprej. Odstopam!

Seveda me ni nihče poslušal. Rado je celo začel nakladat, da je po poti še mnogo dlje in da naj hitro pridem na pivo.

To je rešilo dan.

Potem so me vsi malo čakali in me niso več pustili samega. Se je videlo, da sem na koncu in da mi malo manjka.

Saj ne morem drugega reči, kot: hvala!

Do vrha sicer nato ni več daleč, so pa še skoraj vse serpentine in pol klanca. Ampak v družbi je mnogo bolj fino, tam tudi kolesarji ne morejo več daleč pobegnit... in smo bili več ali manj skupaj.

In vmes, ko smo se enkrat ustavili, da nekaj popijemo... jo stegnem naprej in doživim svojo minuto slave! Vodim!!! Vsi so za menoj! HA!

Cilj je le še formalnost. No, ja. Cilj je v tistem trenutku nekaj najlepšega! Presnetega klanca je konec!

Ni čudno, da taki nasmeški na licih. Še dolgo mi ga niso spravili dol. Nasmeška seveda. 1611m.

In še vsi skupaj. Čisto vsi zmagovalci nad samimi seboj!

Pa tudi tisti, ki niso tekli in kolesarili, so si izbrali izlet, da so raztegnili svoje nožice in malo uživali v lepotah prekrasnega dneva!

So bili na koncu ravno tako nasmejani kot vsi ostali!

Imeli smo seveda tudi lastne navijačice, ki so bile tako navdušene nad nami, da je bilo kar hudo! Če hočete božat ovce, pridite na Vršič, tukaj ni nobenega problema.

Če pa ste slučajno še zmatrani od teka in morda celo malo mokri, vas bodo še polizale do čistega! Tale ta črna, mi je polizala vse slane noge...

Ampak preizkušnje še ni bilo konec. Eni so šli dol s kolesom, drugi z avtom.

En je šel pa dol tečt.

Kaj me je prijelo, ne vem, ampak dol je tudi treba prit, zakaj pa ne tudi tokrat peš?

Pot dol je lepa. Nekaj časa. Če jo najdeš. Označeno je tako slabo, da bi bilo mogoče bolje, da bi šel kar po cesti. Vmes je bilo veliko podrtega zaradi plazov. Ampak nekje vmes je pa res kot kekčeva dežela... mostički, potok, smreke... Ko pa se potok in pot združita, pa ni več tako luštno.

Na koncu - še v bližini Koče na Gozdu - sem zaradi slabih označb nato pomotoma zavil dol, proti Krnici, to me je pa kar malo pogrelo! Prav lepo sem si zamišljal tisto cesto, ki jo lepo počasi nese dol do Kranjske gore... Tukaj pa sem bil v dolini en, dva, tri, potem pa po ravnem in gori, doli še tečt kar nekaj kilometrov do konca... Eh, a za markacije je treba res toliko šparat?

Mogoče res ne hodi veliko ljudi peš gor in dol na Vršič, ampak vseeno, no. Če je pot, potem naj bo vsaj markirana, hudirja. Ne pa da sekaš ovinke ravno kakor pride in se ti zdi!

Dol v dolini sem moral potem še čez Pišnico, kjer so me napadli obadi in si nisem mogel niti nogavic sezut. Bilo jih je sigurno en milijon! Zato sem kar v štumfih zletel čez vodo in mi je potem do konca delalo šklonk, klonk v supergah. Še superge sem si komaj obul, toliko so me napadali. Pa tako lepo je bilo, sem se hotel malo ofrišat pa so mi obadi prav vse preprečili... Čudno, da nisem dobil nobenega žulja!

Tisto se je potem vleklo. Tja do konca. Do table. Ponos pa je rastel. Iz metra v meter.

Sreča, da je bilo vode povsod dovolj, sem si jo lahko sproti dotakal. Do avta sem prišel čisto premočen, saj sem si vse skupaj zlival na glavo, kar sploh ni bila slaba ideja. Vročina je res bila neznosna...

In tako sem preživel tudi dol. V enem kosu!

Dan smo zaključili še s papico. Ni mi ravno sedla, v želodec bi lahko dal le kako frutabelo in nič kaj drugega. Je bilo vse skupaj preveč pretreseno.

Ampak pivo je pa pasalo! Huh, pa kako!

Čisto na koncu sva zavila pa še v Tržič, ampak to pa že spada v nek drug vikend!

Tole je pa to!

Gor: 1:52:32, 12.98km.

Dol: 1:10:28, 9.5km.

Skupaj: 22.4km, 3:03:32, 1851kCal, 169/184, 1016vm. Povprečje pulza gor je bilo 172. Čisto nič nisem bil turist!

Kaj pa vem... meni je tole dosežek in pol!

Najprej sem prišel gor. Že to je bilo veliko.

Potem sem šel pa še dol. To je bilo pa kar malo preveč.

Tako sem zdajle kar fino zmatran, priznam!

Ampak toliko zadovoljstva, kot sem ga dobil danes, ne dobiš prav pogosto. Zato sem zmatran, ampak tudi vesel. Presneto vesel.

 

Pravzaprav je kriva Nočna 10ka. Ja. Res!

Tako dobro sem namreč tekel in bil na koncu tako ne-zmatran, da sem spet mislil, da lahko posegam po zvezdah.

Japajade.

Na koncu tokratne šmarnogorske preizkušnje sem bil luzer in pivo sem moral plačat prvi. Vse to sem si sam izbral, ker je raven testosterona prekomerno zrasla in sem bil prepričan, da bom Wego tokrat ugnal. Sploh sem bil toliko poln sam sebe, da sem mislil, da bi ugnal prav vsakogar.

No, na koncu nisem ugnal niti samega sebe! Pravzaprav patetično do skrajnosti.

Čeprav mi je kar všeč, da me takale stvar postavi na realna tla, ne pa kaj hujšega. Naprimer, da bi si spomnil, da sem zdaj sposoben pretečt 100km. Ali kaj podobno neumnega in bi šel delat treking v kake oddaljene kraje, od koder bi me morali potem nazaj trogat reševalci. Zdaj sem jo dobil le po ponosu, to pa ni tako hudo. Se mi večkrat pripeti... kaj čmo.

Mrzel sem bil (na 181 obratov) v natanko dveh minutah in 45-ih sekundah. Potem - seveda - ni šlo več. Zagnal sem se kot mladi junček in tako hitro tudi odnehal. Niti dihat nisem mogel več... 178 obratov je bilo na koncu povprečje, ki kaže, da res nisem prav nič počival in se nič šel turista. Me pošteno jezi, da sem tako poceni padel na vedno enako finto s prehitrim začetkom.

Še dobro, da je pivo gor.

In da tudi zmagovalci plačajo pivo.

In ne samo, da nisem naredil rekorda, še slabši sem bil od zadnjič! Ah! Najraje bi se kar ugriznil.

Ampak dol je bila pa spet povsem druga pesem! Oh, dol letet mi je pa v užitek. Rado me je seveda v začetku spet ugnal ko strela, ampak je potem odnehal in mi pustil veselje. Jaz sem se pa potem kar dobro namatral. Šele zdaj, ob analizi garmina, vidim, da je bilo navzdol obratov še kar nekaj več, kakor pri hoji navzgor! Do 192 sem jih nabil. Pa sploh opazil nisem!

Ja, saj čutim, da je presneto naporno hitro teči dol, a nisem si mislil, da obrate tako visoko nabijem! Najbrž zaradi dihanja, ki navzdol ni problem... Ampak 192 obratov! Uau. Bom moral malo pazit, to je pa že kar malo preveč. Me potem preveč zmatra.

Je bilo pa tako fino letel dol... Eh, dokler se ne bom enkrat razlepil čez vse tiste korenine! Samo skačeš, ko kakšna kobilica. In seveda sem vesel in ponosen in objesten, da sploh lahko!

Sem pa potem seveda razmišljal, kako bi vse to obrnil v svojo korist. Si pač vedno najdem "bright side". In jasno mi je uspelo! Celo dva rekorda sem postavil tokrat, čeprav je bil rezultat za gor katastrofalno slab. Ampak skupen čas: rekord! Čas navzdol: rekord!

Juhej, dva rekorda celo!

Do naslednjič, mater...

26:54 gor, 13:33 dol.

 

Vsaka država ima svoje družinske bisere.

Včasih jih je dobro imet. Ali pa tudi ne, kdo bi vedel. Jih je potem treba vzdrževat, varovat, čistit in vse, kar paše zraven. Ti delajo skrbi, te stanejo, te... ufff, kaj nekega dela z njimi!

Če so dovolj lepi biseri, jih pa potem lahko enostavno prodaš. Pri dovolj veliki lepoti se vedno najde kdo, ki bi jih rad kupil, vedno! In nekateri biseri so res lepi!

Tudi okolica je lepa, krasne plaže s tistim majčkenim peskom... ležalniki, turizem... a le na sami plaži, ki jo je dobil nekdo na upravljanje.

Vse ostalo je prodano, a morja pa črnogorci ne prodajajo, hvala bogu. Vse morje je Javno dobro in to tudi na široko oglašujejo. Ena od bolj pametnih zadev in to celo zelo dobro funkcionira. Na vseh plažah so ležalniki in senčniki, a vedno je prostor tudi za tiste, ki tega nočejo. In nihče te ne preganja, če nočeš senčnika, ga pač nočeš. S tem so plaže končno čiste in urejene. In različni ponudniki se trudijo, da bi zadevo naredili čimboljšo, kar je tam na jugu že kar eno veliko presenečenje.

In nikjer ne najdeš kake pametne portoroške glave, ki bi ti solila pamet, da sicer do morja imaš prehod, kopat se pa ne smeš... Take najdeš le in samo pri nas. Brihte.

Za nas je bila seveda plaža prefina, smo se raje skrivali za prvim ovinkom. Za Crveno glavico. No, nismo se ravno skrivali, ampak tam smo imeli naš kamp...

Da se vrnem na bisere..., ki so res biseri. Od daleč.

Od blizu pa niso več tako lesketajoči in dragoceni.

V zadnjih petindvajsetih letih sem bil tukajle celo trikrat. Dvakrat nisem mogel niti pomisliti, da bi me spustili na enega najbolj fancy hotelov v stari jugi. Enkrat v najstniških letih z majico z napisom Never Mind the Bollocks nisem imel nobenih šans. Drugič pa sem imel kot backpacker najbrž šans še celo malo manj. In evo, tretjič... so otok prodali singapurcem.

Če to ni svinjarija!

In takole se mimogrede lesketajoči družinski biseri prodajo tujcem. Ki sicer najbrž dajo dober denar... a?

Sv. Štefan je zadnji dve leti zaprt. Najbrž propada, kakor propadajo stvari, v katerih nihče ne živi. Novi lastnik se ne briga ali pa ima druge interese ali pa ima težave sam s seboj. Kdo bi vedel...

Škoda. Presneta škoda. Kakorkoli obrneš in s katerekoli strani gledaš.

Še sreča, da se vsaj kraj kolikor toliko dobro razvija in da ne gre popolnoma vse v maloro.

 

Razdalja je lahko prav presneto subjektivna.

Najbolj nas je presunilo 20km do Kotorja, čeprav smo ga videli na dosegu roke.

Šele potem smo spoznali, kaj to pomeni ovinki in zakaj je Vršič le patetičen izgovor za serpentine... Do tjale dol je namreč res kar celih 20km. 20km ovinkov. Ozkih ovinkov polnih turističnih avtobusov. Super.

Trdnjava v Budvi je imela še najmanj stopnic. Nič.

Z istim se je hotel ponašati Kotor, ampak je potem vse pokvarilo 1350 stopnic na trdnjavo. Kaj bi šele bilo, če bi bilo res 39 stopinj... Že tako smo premišljevali, da bi sami začeli gor nosit in prodajat vodo. Po mojem bi se splačalo. No, domačinom se ni zdelo potrebno...

Trdnjava v Baru nima toliko stopnic, se jo pa da prav fino raziskovat. In tudi razdalja akvedukta ni prav zanemarljiva.

Razdalja na Lovčen je že boljša, čeprav se pripelješ - po mojem - predaleč in previsoko. Nikomur ne bi škodilo, če bi malo hodil. Turistom sploh ne.

460 stopnic.

Razdaljo do Albanije je bilo težko ocenit, povsod samo grmovje. En Stop, en stražni stolp in en bunker pa najbrž kažejo, da ni prav daleč.

So pa seveda nekateri, ki se pod milim nebom ne sekirajo. Ne zaradi razdalje, ne zaradi česa drugega.

Oslički, ki so namenjeni bogve kam. Briga jih.

Želve, ki so namenjene točno nekam. Ker se jim strašansko mudi. Samo obrneš se in... izginejo. Briga jih.

Turisti. Ker so namenjeni na sladoled. Briga jih.

Jah, Nočna 10-ka JE dogodek. Težko je temu oporekat.

Že sredi maja se prijave zaprejo, ker je število omejeno, prijavi pa se nas preveč.

Iz tega sledi, da je povpraševanje veeeeliko in da je tak nočni tek pravo veselje. Seveda zraven še veliko naredi sama lokacija ter - last but not least bi rekli v drugem jeziku - odlična in entuzijastična organizacija. Ni vse le v odličnosti, veliko je predvsem v tem, kako organizatorji vse skupaj jemljejo. In ker zadevo jemljejo s srcem - od prvega pa tja do zadnjega varnostnika nekje na progi - smo tudi tekači več kot zadovoljni!

Lansko leto sem bil poškodovan in sem bil le v vlogi gledalca, letos pa sem končno tudi jaz pretekel tole jezero okoli in okoli.

In moram priznat, da je bilo prav luštno. Še več, ko samo luštno: toliko energije in veselja, kolikor sem ga imel tokrat s tekom, pa že dolgo ni bilo! Najbrž je k temu pripomoglo tudi to, da sploh nisem bil utrujen. Kar šlo je. In bi še šlo, mi je bilo kar žal, da je bilo treba zaključit. Vsaj kaka dva kroga bi še naredil... Čuden tič.

1:04:09 ni ne vem kako dober rezultat, je pa pravzaprav moj najboljši na 10 km! Kar verjeti ne morem... Vendar pa prav lahkotnost tokratnega teka pove, da sem kar dobro pripravljen in da včasih mnogo preveč jamram. Tokrat sem tekel s Heleno in jo bodril, zato sva tudi skupaj pretekla skozi cilj!

Vem - kar je pri meni ponavadi že povsem dovolj - da sem zmožen desetko odtečt pod uro. Vsaj v takih okoliščinah že! Ker tokrat sem se prav velikokrat ustavljal, tekal naprej, šprintal v klanec in nasploh bil - proti koncu vedno bolj - spet objesten. Če bi moral sprašit lastno rit, bi sigurno lahko tekel pod uro, brez problema.

Kar pa pomeni, da je tehtnica prevagala, kakor sem si zadevo že dolgo nazaj zadal. Na 14. LM se bo treba spoprijet z enaindvajsetko! Ma, ja, komaj čakam!!!!

Tekel sem neobremenjen, zato pa je bilo tako luštno! Ni se bilo treba matrat, treba je bilo le tečt. Lepo počasi, kot mi je zadnje čase v navadi in kot mi najbolj ugaja. Ne, ne bom delal na tem, da bom hitrejši, ne bom. Briga me, sem pač počasni (skoraj)stokilnež. Saj ne ciljam na rekorde... Raje bom daljave povečeval, to mi bo veliko bolj pri srcu. Če pa bom uspel vnesti še kanček gorskega v vse to... Huh, potem bo pa še bolj luštno!

Naši Krti so bili odlični! Pa tudi vsi ostali, jasno! Naprimer vse koore, ki so šle tečt in ni jih bilo malo! Čestitke!

In tudi Helena je naredila najboljši čas doslej! Mater, sva vedno boljša, ali kaj?!

Na koncu pa, čeprav bi sodilo povsem na začetek: največje čestitke gredo Tamaučku! Na otroškem teku je pokazal, da je iz drugačnega testa kot njegov oče in da ima v sebi kar dobršno mero hitrosti! Iz tega fanta še nekaj bo!

Ma, vedno smo pozni! Vedno!

Že prejšnjo nedeljo sva videla poln gozd ljudi. "Ah! Borovnice nabirajo", sva si govorila.

Potem sva tri dni poslušala o gobah in koliko, da jih je in tako naprej. Saj vemo, vsi drugi - nekdo, ki ga nekdo pozna, je domov privlekel 20 kil gob. Toliko jih je! 30 kil. 5 kilske jurčke. Metrske marele. Sploh ne moreš v gozd, ne da bi pohodil kakšno gobo!

Cmokači.

Seveda se midva odzoveva hitro kot strela - torej šele ob koncu tedna - in jo mahneva v gozd. Opremljena z vsem, kar mora gobar imet.

Gozd je lep. In moker.

Gobe pa nobene.

Ops, napaka! Bili sta dve! Ena marela in en takle možic:

In to je bil celoten ulov.

Skupaj s šestimi jajčki sta bili prav slastni!

Če bi mi pa tole ratal, bi bilo pa že preveč, kaj?

No, ampak mi je skoraj uspel! Glede na jutranjo, zgodnjo uro, še dobro, da sem sploh opazil...

Pišuka, malo je manjkalo, da bi se vse poklopilo in bi lahko slikal same 28-ke in izpeljanke.

Ampak medtem ko sem iskal telefon in vse skupaj pripravljal, se je že vse skupaj premaknilo. Pa tudi kar naenkrat sem šel bolj počasi. Ah... kdo pa lahko to vse naenkrat naredi? Superman? Pa še sredi tunela...

Bi bilo fino, če bi bilo 222228, 128, 2:28 in 14 stopinj.

Ampak tak približek je tudi super, kaže na to, da bi se lahko zgodilo. Pravzaprav je meni to povsem dovolj.