Razdalja je lahko prav presneto subjektivna.
Najbolj nas je presunilo 20km do Kotorja, čeprav smo ga videli na dosegu roke.
Šele potem smo spoznali, kaj to pomeni ovinki in zakaj je Vršič le patetičen izgovor za serpentine... Do tjale dol je namreč res kar celih 20km. 20km ovinkov. Ozkih ovinkov polnih turističnih avtobusov. Super.
Trdnjava v Budvi je imela še najmanj stopnic. Nič.
Z istim se je hotel ponašati Kotor, ampak je potem vse pokvarilo 1350 stopnic na trdnjavo. Kaj bi šele bilo, če bi bilo res 39 stopinj... Že tako smo premišljevali, da bi sami začeli gor nosit in prodajat vodo. Po mojem bi se splačalo. No, domačinom se ni zdelo potrebno...
Trdnjava v Baru nima toliko stopnic, se jo pa da prav fino raziskovat. In tudi razdalja akvedukta ni prav zanemarljiva.
Razdalja na Lovčen je že boljša, čeprav se pripelješ - po mojem - predaleč in previsoko. Nikomur ne bi škodilo, če bi malo hodil. Turistom sploh ne.
460 stopnic.
Razdaljo do Albanije je bilo težko ocenit, povsod samo grmovje. En Stop, en stražni stolp in en bunker pa najbrž kažejo, da ni prav daleč.
So pa seveda nekateri, ki se pod milim nebom ne sekirajo. Ne zaradi razdalje, ne zaradi česa drugega.
Oslički, ki so namenjeni bogve kam. Briga jih.
Želve, ki so namenjene točno nekam. Ker se jim strašansko mudi. Samo obrneš se in... izginejo. Briga jih.
Turisti. Ker so namenjeni na sladoled. Briga jih.
Vpiši se