Družinski biseri

Vsaka država ima svoje družinske bisere.

Včasih jih je dobro imet. Ali pa tudi ne, kdo bi vedel. Jih je potem treba vzdrževat, varovat, čistit in vse, kar paše zraven. Ti delajo skrbi, te stanejo, te... ufff, kaj nekega dela z njimi!

Če so dovolj lepi biseri, jih pa potem lahko enostavno prodaš. Pri dovolj veliki lepoti se vedno najde kdo, ki bi jih rad kupil, vedno! In nekateri biseri so res lepi!

Tudi okolica je lepa, krasne plaže s tistim majčkenim peskom... ležalniki, turizem... a le na sami plaži, ki jo je dobil nekdo na upravljanje.

Vse ostalo je prodano, a morja pa črnogorci ne prodajajo, hvala bogu. Vse morje je Javno dobro in to tudi na široko oglašujejo. Ena od bolj pametnih zadev in to celo zelo dobro funkcionira. Na vseh plažah so ležalniki in senčniki, a vedno je prostor tudi za tiste, ki tega nočejo. In nihče te ne preganja, če nočeš senčnika, ga pač nočeš. S tem so plaže končno čiste in urejene. In različni ponudniki se trudijo, da bi zadevo naredili čimboljšo, kar je tam na jugu že kar eno veliko presenečenje.

In nikjer ne najdeš kake pametne portoroške glave, ki bi ti solila pamet, da sicer do morja imaš prehod, kopat se pa ne smeš... Take najdeš le in samo pri nas. Brihte.

Za nas je bila seveda plaža prefina, smo se raje skrivali za prvim ovinkom. Za Crveno glavico. No, nismo se ravno skrivali, ampak tam smo imeli naš kamp...

Da se vrnem na bisere..., ki so res biseri. Od daleč.

Od blizu pa niso več tako lesketajoči in dragoceni.

V zadnjih petindvajsetih letih sem bil tukajle celo trikrat. Dvakrat nisem mogel niti pomisliti, da bi me spustili na enega najbolj fancy hotelov v stari jugi. Enkrat v najstniških letih z majico z napisom Never Mind the Bollocks nisem imel nobenih šans. Drugič pa sem imel kot backpacker najbrž šans še celo malo manj. In evo, tretjič... so otok prodali singapurcem.

Če to ni svinjarija!

In takole se mimogrede lesketajoči družinski biseri prodajo tujcem. Ki sicer najbrž dajo dober denar... a?

Sv. Štefan je zadnji dve leti zaprt. Najbrž propada, kakor propadajo stvari, v katerih nihče ne živi. Novi lastnik se ne briga ali pa ima druge interese ali pa ima težave sam s seboj. Kdo bi vedel...

Škoda. Presneta škoda. Kakorkoli obrneš in s katerekoli strani gledaš.

Še sreča, da se vsaj kraj kolikor toliko dobro razvija in da ne gre popolnoma vse v maloro.