Sem si privoščil zadnjič. Nisem več zdržal brez.

Pravzaprav sploh ne vem, kako sem lahko do sedaj živel brez tega. No, brez takšnega modela, brez tamalega. Saj ta velikega imam, ampak tisto napajanje je extra štorasta zadeva in pokvari celo zadevo.

Pa sem kupil enega majhnega, končno. In to rdečega, da ga bom ja našel in ne kje pozabil.

Natanko en dan sem ga imel. Potem je pa kar naenkrat začel delat krc, krc, krc, krc... ššššk, šššk, krc... in tako naprej.

Fuč. Konec z njim. Fertik.

Jej, kaj sem skakal v luft. A če bi vedel, kaj bo tisti teden še prinesel, se ne bi čisto nič sekiral. No, pa takrat še nisem vedel in sem se sekiral. Prav na veliko sekiral!

Toliko sem se celo sekiral, da sem šel direkt v trgovino po novega. Pa starega nazaj jim v glavo zabrisat - na servis dat.

In sem imel doma lepega plavega. Tokrat nisem ponovil napake, da bi vzel rdečega, saj nisem nor!

Ta še dela!

Zamenjali pa so mi tudi starega, pokvarjenega, v tednu dni! In zdaj imam takole:

Ne bom rekel, da imam preveč... Pri diskih se je še vsak opekel, če je kaj takega zucnil. Lahko pa bi rekel... hm... le kaj? Da sem malce potraten, mogoče?!

Zdaj je največja dilema, katerega uporabit za kaj. Za filme je bolj uporaben rdeč. Ne, moder! Hm, kdo bi vedel?

To je en mali, zločesti hrib!

Kucelj!

Je pa strm k marička.

Juh, sem se namatral in nadihal, pravzaprav predihal. Zelo dobro predihal. Seveda le zato, ker sem se trudil biti hiter. Pravzaprav je bila moja želja - katera je bila seveda že pred začetkom obsojena na neuspeh -, da postaviva rekord. Japajade, nekam visoko se štejemo, anede?!

Začelo se je, kot se vedno: Wega je rekel a greš? Grem! Pa sva šla.

Meni je že od spodaj zgledal precej strmo. Saj sem bil gor že stokrat, ampak... tole bo vseeno malo drugače. Se bo treba malo bolj potrudit! Rinit v klanec, kolikor pač zmoreš! Nisem prišel na turistični izlet.

Prej bi se moral ogret, bi bilo še bolj luštno, tako pa sva jo kar direktno mahnila navzgor. Me je kar malo zategovalo od začetka, sem pa šel bolj počasi, kaj čmo.

Ja... strmo je, cel čas sem bil na cca 180 obratih, kar pomeni, da sem se trudil na polno, brez zabušavanja, brez turizma. Saj zato pa sem zadovoljen, rezultat sam sploh ni važen, bolj je čas pomemben za dosego tega, da se trudim in da ne iščem izgovorov.

Wega je bil našpičen in mi ni dal dihat, sem se kar vlekel za njim, kar naprej je bil par korakov pred mano in je lepo vodil pot. Jaz pa sem se ga - seveda neuspešno - trudil ujet. Jasno, saj sem prišel v njegove konce! Tako sva podila en drugega in vmes, kljub zadihanosti, vseeno klatila neumnosti. Pri polni zadihanosti se je malo težje smejat...

Prehitela sva natanko eno punco. Pa še za tisto je je potem izkazalo, da noče bit premočena in je šla zato počasi. Drugače pa... same punce, povsod! Le malce težje jih je ujet... No, recimo, da zdaj vem, zakaj nekateri tako radi tja hodijo, dolgčas res ni in tudi razgled je lep!

Mah, en, dva, tri sva bila gor. Za rekord sem se seveda obrisal pod nosom, saj niti ne vem, od kje mi sploh najmanjša ideja, da bi lahko posegal eno sfero višje. Pametna brihta pač. Ampak tako je, človek mora sam sebe motivirat, anede! Če sploh ne bi mislil na rekord, bi najbrž šel še pet minut počasneje.

Rado je seveda napisal, da je to ena boljših Šmarn, ampak to najbrž samo zato, ker je prijazen. Jaz sem nekje tam, kjer je bil ob 2007-ega. Jah... težko je temu rečt ena najboljših?!

Pivo je bilo super. Sva dobila še nek borov šnops zastonj, najbrž taka zgledava... Potem sva ga raje hitro spravila po grlu, je že čudno zgledalo, vse roke polne, šnops, pivo, midva pa tečeva gor... Čudni tiči.

Razgled je bil lep. Sva kar malce obsedela.

Potem pa dol. Pozvonit, potem pa dol. Rado, želja se ti je le napol uresničila - slika je le napol dobra! Torej nisi še cele želje ponucal!

Za dol sem seveda težil in sva morala tečt. Uh, to pa je bil užitek! Sem se namatral ko hudir, tudi za dol sem bil kar na 180 obratih, ne moreš verjet... Je pa strmo, polno korenin, skokov in nožice kar fino trpijo. Skratka, super!

Ampak vseeno, tudi navzdol - pa sem tekel! - sem še vedno počasnejši od tistih, ki tečejo gor. Enkratno. Prav za dvigovanje morale...

25:47 gor, 15:23 dol.

V naslednjem sestavku bom s slikovnim gradivom dokazal, da je Javno komunalno podjetje Prodnik - vsaj v mojem primeru - nesposobno opravljati svoje delo ter da zatira in se dela norca iz navadnega človeka, iz svojega krajana. Ta krajan nima niti najmanjše možnosti proti velikemu občinskemu podjetju, ki s svojo birokracijo, nezavedanjem, nesposobnostjo in ignoranco dela z njim enkrat kot z lastnino, drugič kot z izmečkom, s smetjo.

Pisanje bo tudi pokazalo, da se da spor rešiti pravzaprav z zelo malo dobre volje, vendar pa na strani veliko močnejšega in veliko večjega Prodnika, ni nobenega zanimanja, ne interesa za kaj takega!

Dan 1, ponedeljek, 8.6.2008, 7h. Domenjeni smo z delavci, delovodjo in nadzornim, da vidimo in se domenimo, kje se bo kopalo. Pride le strojnik in z njim se vse zmenimo, brez problema. Naša parcela bo prekopana le po jugovzhodni strani, kakih šest metrov, jašek bo tik ob cesti, nekje tri metre levo od zida.

Pogled med cipresami pa do jaška - jašek je na pravilnem mestu! Skopano naj bi bilo od gledišča te slike navzdol!

Dan 2, torek, 9.6.2009, nikjer nobenega. Zgleda vse ok.

Dan 3, sreda, 10.6.2009, po službi, torej po 16h.

Prideva domov ter zagledava tole:

Prekopano dvorišče v celoti.

Avto je zaparkiran. Podjetje je onemogočeno, saj dostop do objekta ni možen! Delavcev nikjer!

Uničen, a popravljen plin:

Povezava med hišo in objektom je pretrgana in ne popravljena!

Dan 4, četrtek, 11.6.2009, zjutraj. Delavcem ne dovolim kopati, zahtevam nadzornika. Po prepričevanju ta le pride. Sklenemo dogovor: jarek in prekopano dvorišče se sanira, kot je bilo, voda naj gre tam, kjer smo se domenili! Kabli za povezavo se popravijo!

Dan 5, petek, 12.6.2009, dopoldan. Kliče nek mojster in sprašuje po kablih. Da tega oni (Telekom) ne delajo. Morda res, vendar bi jaz še vedno rad popravljeno. Izmenjava mnenj z delovodjo.

Popoldan. Delovodja pravi, da me bo mojster poklical. Kateri mojster? Eden že...

Dvorišče je zasuto in jarek saniran. Ostaja še ena luknja, ki bi ostala do ureditve vodovoda. Čuden kup peska vseeno ždi sredi dvorišča. Zdi se mi, da mojo parcelo uporabljajo za skladišče. Brez dogovora, vprašanja, jasno!

Kličem nadzornika - g. Bergant. Nič. Pošljem SMS: Štejemo 4 dni, odkar nam zaradi vašega posega ne deluje povezava. Podjetje ne more poslovati, nastaja poslovna škoda. Menim da podizvajalci sploh niso kos nalogi. Pritožbe na vse možne organe sledijo, ne pustite mi izbire!

Odgovora ni.

Kabli v četrtem in petem dnevu:

Na dvorišču se kar naenkrat pojavi tudi velik oljni madež. Le od kje? Se je kdo dogovoril za obračanje, skladiščenje, parkiranje? Ne? Jasno, da ne!

Dan 6, in 7. Sobota in nedelja, 13., 14.6.2009 - delavcev ni niti blizu. Uživajo zaslužen vikend. Naši otroci se tačas igrajo v luknjah in jarku, kjer bi se jim lahko kaj zgodilo.

Dan 8. Ponedeljek, 15.6.2009.

En kup se zmanjša, kar le pomeni, da naše dvorišče uporabljajo za shranjevanje materiala. Brez dogovora, jasno!

Drug kup ostaja isti. Nevarnost za otroke še vedno enaka.

Kabli še vedno v popolnoma enakem stanju!

Osmi dan štejemo, ne pozabimo!!! Pošljem email na Prodnik, na naslov info@jkp-prodnik.si. Odgovora seveda ne pričakujem...

Dan 11: 18.6.2009 se spet začne premikati. Kdaj boste kopali? Jutri? Ok, bo Helena ostala doma.

Prvi kup peska je izginil, po dvorišču se vidi, da je zapeljal valjar!

Dan 12: 19.6.2009

Helena ostane doma, delavcev pa ni. Jasno, je kdo morda mislil, da se bo spoštoval dogovor? Pridejo jutri, v soboto! Me prav zanima! Helena seveda zamudi v službo, a to je delavcem popolnoma vseeno.

Popoldne me čaka doma pošta s podjetja Komunalna Operativa d.d. Sklepam, da so to ravno izvajalci, čeprav nisem stoprocenten. Dopis je seveda branjenje lastnega pogleda in naložba za vnaprej, ker v njem piše, da jaz nisem pusti zrihtati kablov!

Seveda pišem ogorčen dopis nazaj. Ne da bi se mi opravičili in končno - po 12-em dnevu kaj naredili, ne! Gredo kazat s prstom name, da sem jaz kriv vse svoje nesreče! Čakam še na to, da bom kriv še vse njihove nesreče. Nesramnost nekaterih res ne pozna meja!

Dan X - Nima več smisla šteti dnevov. Jih je že preveč.

10.7.2009 - do nedelje smo bili na dopustu. Tako so dela do sedaj stala. Dogovorili smo se za izvedbo priklopa v torek, vendar je bilo vse skupaj prestavljeno na četrtek. In v četrtek smo res začeli! Z velikim bagrom najprej hrib. Ok, brez problema.

Potem z malim luknjo. Tu je bilo pa milijon težav. Ena je bil kabel, ki je delal napoto.

Druga težava pa voda.

Večino časa smo čakali. Na nekoga, ki bi zaprl vodo in na pumpo. Okrog 11h je vse skupaj prišlo. Pumpa in zaprta voda.

Mojstri pa so prišli tudi do cevi za vodo. Seveda potem nihče ni našel ventila, ki bi našo vejo zaprl. Jej, kaj smo vse počeli! Morda bi bila bajalica še najboljša...

Eden od načinov je bil vrtanje še ene luknje v hišo, še sreča, da mojstri niso imeli dovolj dolgega svedra. Mojega jim pa nisem dal. Nisem nor. So potem zaprli eno celo vejo, saj so vodovodarji potrebovali le deset minut, da so staro vodo odrezali in zamašili.

Potem so napeljali vodno cev (znotraj zaščitne).

Varovalnega traku nad cevjo se ni položilo. Ga nimajo.

Na koncu smo hrib zasuli. Kar ok, vendar še manjka nekaj detaljov, s katerimi se lahko ukvarjamo še naslednje leto...

Potem jim je šinila v glavo ideja, da bodo dvorišče zasuli nazaj z mojim peskom. Hm, nič ne vem, da so ga plačali, ko sem ga sam nabavil, peska pa se jim tudi ni dalo odmikati, ko so začeli. Tako z dvoriščem še vedno nisem prav nič zadovoljen.

Voda torej je v hiši. In deluje in je ok.

Vse ostalo pa še šepa. In to precej.

Vzeti sem moral namreč cel dan dopusta, da sem delavce nadzoroval. In to ves čas! Zraven sem še na novo potegnil kable, ki so mi jih sami potrgali. Kabli so me stali čez 60€, saj se jih je nabralo kar za 105m. Pa še zdaj ne vem, ali jih bo dovolj... Da ne govorim o mojem delu! Koliko sem ga že vložil in koliko me ga še čaka! Po hiši moram še vse potegnit, priklopit, napikat in preizkusit. Kdo bo vse to plačal?

Pravzaprav bi moral že prvega dne prepovedat kakršnakoli prekopavanja na moji zemlji.

Razmišljanja ob vsej kolobociji:

Nihče se ne oglasi, nihče ne pride vprašat ali je vse ok, ali so vse - kar so pokvarili - popravili. NIČ. Vsi Prodnikovci se izogibajo delovišča. Na licu mesta puščajo delavce, ki ne morejo sami odločati.

Ob 16h odidejo in večinoma zasujejo vse nazaj. Le našega dvorišča ne. Tu jim je šlo vse narobe in še vedno tudi je vse narobe. Le da Prodnik tišči glavo v pesek in noče ne razumeti ne videti problema.

Pa tako malo bi bilo potrebno! Ampak ne! Prodnik, kot veliko občinsko podjetje zlorablja svoj položaj v škodo svojega krajana in z njim dela kot z najbolj brezpravnim subjektom te družbe.

Se opravičujem, vendar tega ne smem dopustiti. Pravica močnejšega tu ne bi smela delovati, kakor pač deluje. Danes sem se pritožil na email naslov Prodnika. Zdajle pišem (tole, kar je pred vami) bolj obširno pritožbo, ki bo poslana na vse organe KS, Občine, Prodnika, Slamnika in ostala občinska glasila in organe!

Dodajam sproti! Zadnja sprememba: 10.7.2009

 

 

 

 

O, ja! Tokrat pa sva imela sonce!

Kar naprej se pritožujeva, da nimava časa in da je povsod sama gužva... ampak, potem imava pa par ur časa in...

...in jo morava spet mahnit gor, na Sedlo. Vstat ob štirih ni noben problem, še posebno ne, ker sva pod mus morala bit doma do enajstih!

Že jutro je obetalo, nikjer nobenega oblačka! Dvajset čez pet nisva bila niti prva. Kar nekaj se jih je že nabralo pred nama. Osla sta še spala.

Tokrat se nisva zaletela, jaz sem vodil lepo počasi. Meni je kar šlo, Helena pa je nekaj jamrala. Ampak je čisto nič ne šparam. Ne da bi bila zmatrana, le dalo se ji ni. To pa ni izgovor!

Drva so že nasekali, tudi to je že nekaj. Najbrž bo koča tokrat odprta, kaj? Uganka pa so mi smokiji na tleh... Za srne ali za obiskovalce???

Pri studencu se že prvič pokaže sonček! Moram ga slikat!

Ene par ljudi naju že prehiti, a le par, ene par pa jih tokrat celo midva! In jo kar šibava, čeprav Helena še vedno jamra. Zdaj hodim za njo in jo priganjam.

Malo pod vrhom opazim, da bi lahko celo postavila najboljši čas vzpona, pa ji to omenim. Jej, kaj je potem letela, sem bil povsem zadihan in je nikakor nisem mogel ujet! Toliko o zmatranosti! Le pomanjkanje volje je včasih...

Na Brani je le še za en čink snega. Naslednjič bo treba kar tja.

Druga stran se je kopala v soncu, bilo je toplo in brez najmanjšega vetrca! Takega lepega vremena pa še nisva imela, sploh ne ob 8h zjutraj. Bi uživala še kar naprej, a se nama je mudilo, je treba dol, domov, otroci čakajo, opoldan pa že na družinski veliki žur!

Dol sva tokrat presneto pohitela. Saj prvih par metrov gre težko, potem pa zalaufa! Meni je strašansko fino dol tečt. Pojma nimam zakaj.

No, priznam, da sem malo pohitel, da bi pridobil vsaj kakih dvajset minut. Pivo v dolini tako vabi na koncu, da sem ga moral spit! Ob pol enajstih sva bila že doma, stuširana.

Gor: 2:23, dol 1:32 dol. Tokrat pod štirimi urami! Juhej, še je pravica na tem svetu!

Zadnjič sva si vzela čas za strateško konferenco. Sva jo že zelo potrebovala, tamauček pa je zginil na morje, možnost se je torej prikazala!

Seveda je treba nekam it, doma je preveč stvari, ki odvračajo pozornost, preveč skrbi, preveč dela, preveč neumnosti.

Kar nekaj časa sva izbirala kam in kako. Na gorenjsko ne greva, ker bova potem kar naprej v hribih, je bil en od argumentov. Kako je vzdržal bomo videli kasneje... Na koncu sva izbrala Vipavsko dolino, nama v veliki meri nepoznano. Vedela sva le za kmečki turizem, kamor bi šla rada, vse ostalo pa je stvar navdiha, tako kot vedno. Če nama je všeč, potem ok, drugače pa...

Pristala sva torej v Vitovljah, prekrasnem kraju, ki je tudi turistično precej razgledan.

Kraj stoji v hribu, nekje vmes pa kraljuje cerkvica. Gor nad cerkvico pa se pne še večji hrib, Trnovski gozd. Hm, zanimivo, zanimivo, sva govorila in si ogledovala hrib od daleč. Ko pa sva spoznala, da tam naokoli celo pelje pot, je bila najina usoda že zapečatena. V hirb bova lezla, za prmej!

Še markacijo najdeva, pa sva...

No, iz dneva se je razvil en prekrasen dan, en prekrasen pohod, počasi in z veliko uživancije. Pa tudi dela, sva šla tako počasi, da sva se lahko pogovarjala, da le nisva bila preveč zadihana.

So pa naju kar naprej motile lepote tistih krajev! Cerkvica Sv. Marije, ki se pne nad krajem, je fantastična! Že tam nama je zastajal dah, vse urejeno, obnovljeno, pogledi in razgledi prava paša za oči.

A greva še gor? Jasno! Saj še nisva nikoli bila v Trnovskem gozdu, to pa ja morava pogledat! No, pa sva bila gor en, dva, tri. Tam pa spet polno presenečenj! Najprej lovska koča.

Tile lovci so nekaj prav posebnega. Še posebej njihove koče! Ma, na kakšnih mestih! Kakšnen razgled in kako urejeno! Prave sobe z razgledom.

Malce naprej odskočišče lijak - vsaj to sva pričakovala, ko pa je bil v zraku en milijon jadralnih padalcev! In medtem, ko dol, na poti, ni bilo niti žive duše, je bila v zraku prava gneča!

Ko vidiš tisti razgled in pisto, ki te vabi... bi se res kar zaletel po njej navzdol!

Ampak meni še vedno zgleda precej strašno... Nekje na sredi piste se ne moreš premislit, anede?

Naredila sva še pecel na koncu, čisto do skal, spet do razgledne točke. Super in enkratno. Pa se poti sploh ne končajo, polno jih  je, v vse smeri, vse je z njimi prepredeno. Na še lepših razgledih pa vidiš še vsega boga! Bivak? Za koga?

Sv. Marija daleč pod nama. Nikjer nikogar.

Ob poti navzdol odkrijeva cesto iz Napoleonovih časov, madonca, kaj pa vse imajo tukaj?!

Nato je zgornji del osmice zaključen, delava pa že drugi, spodnji, krog. Tam pa spet polno zanimivosti. Najprej kapelica Sv. Lucije, ki baje pomaga pri vidu. Nekaj takega bi rabil, ker bodo roke počasi prekratke...

Potem pa skoraj padeva v edino naravno jezero v dolini. Kako mu je uspelo se tukajle narediti, mi ni jasno. Od zgoraj se ga prav nič ne vidi, pravzaprav se ga od nikjer sploh ne vidi. Moraš skoraj vanj past, da ga sploh zagledaš! Notri je polno rib, ne moreš verjet!

Ampak največ je zlatih ribic. Najbrž niso ravno avtohtona vrsta, kaj?

Sv. Marija je tokrat že veliko nad nama... Skali, na kateri kraljuje, se ne moreš upret, da je ne bi kar naprej slikal.

Še malo združevanja NOB in new agea v stilu,

pa smo že spodaj.

No, vmes je bilo še malce rabutanja češenj in tistih črnih... kaj so že?... aha! murv! Madonca, kaj so češnje črne in kaj so polne!!! In kako dobre... Pa kako fino je rabutat... Lumpa. Ampak o tem ne smem veliko povedat, bo še kdo jezen!

Potem pa kar lepo delat naprej! Čeprav malo težko, je bilo vtisov ogromno!

Samo takole, malce stran in malce vstran, pa je. Saj ga ni treba iskat. Saj je tukaj. Pravi raj.

Pa še slika prehojene poti, ki se ji reče Vitovska krožna pot. Nekih 11km, 800vm, porabila pa sva nadpočasniiiiiih 4h. Obiranje češenj všteto.

Mala uganka, pa nič nagradna.

Nagradne uganke so totalna beda. Vsi nekaj delajo samo še za to, da bi kaj dobili. Lastna rit, nič drugega. Še radia ne moreš poslušat, ne da bi ti nekdo ponujal vsaj kile pršuta. Saj ne moreš verjet, kam je prišla ta civilizacija...

Ma, ja.

Kaj to pomeni? Meni se niti ne sanja. Razen tega da dobiš odojka za nagrado...

 

Pismoslovne napake pustimo pri miru, se ve.

Začelo se je že kar pred nekaj časa.

Ko so prekopali Krtino na spodnji strani moravške ceste. Zamenjava starih, salonitno azbestnih cevi za vodo z drugimi, najbrž nič manj strupenimi, a hej, kdo bi vedel? Pa so prekopali, zakopali, zasuli in odšli.

Pa se je le nekdo opogumil in jih vprašal, kdaj pa pridejo še v zgornjo Krtino, na drugo, zgornjo, stran moravške ceste?

Kakšna Zgornja Krtina? je bil odgovor.

No, po letu, dveh so spet prišli. V ta izgubljeni kraj na drugi, zgornji, strani moravške ceste. Kot da bi bili na drugem koncu sveta.

Že začelo se je z nemarnostjo, nesposobnostjo in ignoranco. Seveda se nadaljevati ne more kako drugače...

V ponedeljek zjutraj smo ob 7h čakali izvajalce del. Pa je prišel strojnik, s katerim sva se vse lepo sporazumela in uskladila. Kje, kako, zakaj in kdaj. Po sliki - rov bi moral iti od cipres pa do tiste velike okrogle reči. Par metrov, pet, šest?

Mirne duše in vesti sem odšel v službo. Cel dan je šel ok, le tanajvečja je kar naprej nekaj telefonarila, da zadeva čudno zgleda. Sicer je pa tudi ni bilo večino časa doma...

Pa sva končno le prišla iz službe. In zagledala tole:

Cel bloody dvorišče je PREKOPANO. P-R-E-K-O-P-A-N-O! Celo dvorišče!

Pixna je odrezana od sveta. Ta drug avto - za smrekami - je odrezan od sveta. Mojstrov nikjer več, so že šli!

Pretrgani kabli, pretrgan plin.

Groza in obup.

In kaj zdaj?

Celo noč sem zbiral pogum in voljo. Se sekiral, tulil, se jezil in podobno.

Jutro je bilo popolnoma drugačno. Kot prvo sem se usedel na sredo ceste, skoraj pred bager, in zahteval nadzornika. Da se prej ne premaknem in ne grem nikamor, dokler tega ne rešimo.

Da skrajšam...

Čez par ur, ko sem se skregal že z vsemi, s katerimi sem se lahko skregal, so začeli to največjo rano, rano vseh ran, zasuvati nazaj.

Kopali bodo še enkrat. Tam, kjer smo se zmenili. Še celo malo smo skrajšali njihov del - do jaška imajo zdaj le meter, dva. Ostalo bo moje vzdrževanje.

Bogve kdaj bo to, zdaj so šli razkopavat drugam, mene se bodo nekaj časa ogibali.

Vendar pa... zadeva je še daleč od končana. Najbrž bo treba vse spravit nazaj, kot je pač bilo. Zaenkrat še ni. Morda čakajo na lepše čase ali na kaj drugega, ne vem. Mogoče bodo to ŠE naredili, tudi tega ne vem. Morda pa mislijo kar tako pustiti?

Upam, da ne. Dam jim pa nekaj časa, bom potrpežljiv, vendar štejem dneve in minute. In zraven bentim!

Ker danes je četrti dan, ČETRTI (4), ko še vedno niso popravili omrežnega kabla, ki teče v Pixno. Vse tri kable so seveda potrgali, kaj se pa zamudijo!

Kdo bo to popravil in kdo povrnil stroške, pa se bo seveda še bila bitka. Priznam, da ne vem, ali naj se sploh grem bosti z njimi, ker... ker... ker je povsem brez veze.

Nesposobnost in ignoranca so jim vodilo. Pred sabo rušijo vse, brez kakršnegakoli premisleka, brez upoštevanja dogovorov s strankami. S stališča moči velikega bagra, bognedaj, da bi bilo treba zavihteti kako lopato.

Koliko naj jim zaračunam, da Pixna ne more delovat? 200, 400, 5000€ na dan?

Res je, zdaj sem že presneto čustveno vpleten, a poglejmo, kaj vse je šlo narobe. In to pri tem, da smo bili pri nas prvi (prvi), katerih so se lotili. Po mojem bo cela Krtina prej ali slej na nogah.

Torej:

• popolno neupoštevanje dogovora kje in kako kopati,
• kopanje po celem dvorišču brez kakršnekoli potrebe,
• 24h od sveta odrezana Pixna (brez dogovora),
• 24h od sveta odrezan avto (brez dogovora),
• potrgan plin,
• potrgani trije omrežni kabli do Pixne, ki jih bo potrebno v celoti zamenjati,
• napačen jašek,
• četrti dan brez povezave v Pixni,
• 80cm široko skopana luknja za colsko cev (jo hočejo v rovu zgubit, ali kaj???),
• četrti dan neurejenega prostora (in štejemo).

Vse to zaradi 5,6 metrov skopanega. Res, prav nič nisem rad nesramen, ampak naslov je več kot pravilen! Takega šalabajzerstva ne vidiš prav pogosto! Ultra, ultra nemarno.

Jaz se le še sprašujem in čudim, kako na tem svetu sploh še kaj stoji, dela in funkcionira? Ali je sploh še kdo, ki se spozna na svoj posel?

Našemu preljubemu JKP Prodnik, Domžale grem zdajle takoj nakazat 48,24€, plačat kanalizacijo, odvoz smeti in vodo. Se mu zahvalit, da me tako lepo odira, da mi razkopava dvorišče in da dela moje življenje pestro in zanimivo. Se mu zahvalit, da ne morem početi tistega, kar znam, temveč se moram ukvarjati s stvarmi, s katerimi se nočem in katerih ne znam.

O, se bomo še danes popoldan jezili!

Vem, vse skupaj ne bo prav nič pomagalo, ne moja jeza, ne bentenje, nič. Pa vendar! Naj bom tiho? Naj jim pogledam skozi prste? Naj jih pustim, da šalabajzijo še naprej po celi Krtini? In pri tem mislijo, da so celo dobri? Enkratni? Najboljši?

Presneto ne morem. Vsaj nekdo jim lahko pove in vsaj nekaj malega naredi, mogoče se bodo prej ali slej zavedli, spremenili kak postopek, zamenjali koga? Mogoče bodo potem vsaj malce prisluhnili in sodelovali s krajani.

Ker - roko na srce - dovolj bi bil en telefonski klic. Povsem dovolj! Pa je bilo še to preveč.

 

 

 

Spomin. Je.

Živ.