Zadnjič sva si vzela čas za strateško konferenco. Sva jo že zelo potrebovala, tamauček pa je zginil na morje, možnost se je torej prikazala!
Seveda je treba nekam it, doma je preveč stvari, ki odvračajo pozornost, preveč skrbi, preveč dela, preveč neumnosti.
Kar nekaj časa sva izbirala kam in kako. Na gorenjsko ne greva, ker bova potem kar naprej v hribih, je bil en od argumentov. Kako je vzdržal bomo videli kasneje... Na koncu sva izbrala Vipavsko dolino, nama v veliki meri nepoznano. Vedela sva le za kmečki turizem, kamor bi šla rada, vse ostalo pa je stvar navdiha, tako kot vedno. Če nama je všeč, potem ok, drugače pa...
Pristala sva torej v Vitovljah, prekrasnem kraju, ki je tudi turistično precej razgledan.
Kraj stoji v hribu, nekje vmes pa kraljuje cerkvica. Gor nad cerkvico pa se pne še večji hrib, Trnovski gozd. Hm, zanimivo, zanimivo, sva govorila in si ogledovala hrib od daleč. Ko pa sva spoznala, da tam naokoli celo pelje pot, je bila najina usoda že zapečatena. V hirb bova lezla, za prmej!
Še markacijo najdeva, pa sva...
No, iz dneva se je razvil en prekrasen dan, en prekrasen pohod, počasi in z veliko uživancije. Pa tudi dela, sva šla tako počasi, da sva se lahko pogovarjala, da le nisva bila preveč zadihana.
So pa naju kar naprej motile lepote tistih krajev! Cerkvica Sv. Marije, ki se pne nad krajem, je fantastična! Že tam nama je zastajal dah, vse urejeno, obnovljeno, pogledi in razgledi prava paša za oči.
A greva še gor? Jasno! Saj še nisva nikoli bila v Trnovskem gozdu, to pa ja morava pogledat! No, pa sva bila gor en, dva, tri. Tam pa spet polno presenečenj! Najprej lovska koča.
Tile lovci so nekaj prav posebnega. Še posebej njihove koče! Ma, na kakšnih mestih! Kakšnen razgled in kako urejeno! Prave sobe z razgledom.
Malce naprej odskočišče lijak - vsaj to sva pričakovala, ko pa je bil v zraku en milijon jadralnih padalcev! In medtem, ko dol, na poti, ni bilo niti žive duše, je bila v zraku prava gneča!
Ko vidiš tisti razgled in pisto, ki te vabi... bi se res kar zaletel po njej navzdol!
Ampak meni še vedno zgleda precej strašno... Nekje na sredi piste se ne moreš premislit, anede?
Naredila sva še pecel na koncu, čisto do skal, spet do razgledne točke. Super in enkratno. Pa se poti sploh ne končajo, polno jih je, v vse smeri, vse je z njimi prepredeno. Na še lepših razgledih pa vidiš še vsega boga! Bivak? Za koga?
Sv. Marija daleč pod nama. Nikjer nikogar.
Ob poti navzdol odkrijeva cesto iz Napoleonovih časov, madonca, kaj pa vse imajo tukaj?!
Nato je zgornji del osmice zaključen, delava pa že drugi, spodnji, krog. Tam pa spet polno zanimivosti. Najprej kapelica Sv. Lucije, ki baje pomaga pri vidu. Nekaj takega bi rabil, ker bodo roke počasi prekratke...
Potem pa skoraj padeva v edino naravno jezero v dolini. Kako mu je uspelo se tukajle narediti, mi ni jasno. Od zgoraj se ga prav nič ne vidi, pravzaprav se ga od nikjer sploh ne vidi. Moraš skoraj vanj past, da ga sploh zagledaš! Notri je polno rib, ne moreš verjet!
Ampak največ je zlatih ribic. Najbrž niso ravno avtohtona vrsta, kaj?
Sv. Marija je tokrat že veliko nad nama... Skali, na kateri kraljuje, se ne moreš upret, da je ne bi kar naprej slikal.
Še malo združevanja NOB in new agea v stilu,
pa smo že spodaj.
No, vmes je bilo še malce rabutanja češenj in tistih črnih... kaj so že?... aha! murv! Madonca, kaj so češnje črne in kaj so polne!!! In kako dobre... Pa kako fino je rabutat... Lumpa. Ampak o tem ne smem veliko povedat, bo še kdo jezen!
Potem pa kar lepo delat naprej! Čeprav malo težko, je bilo vtisov ogromno!
Samo takole, malce stran in malce vstran, pa je. Saj ga ni treba iskat. Saj je tukaj. Pravi raj.
Pa še slika prehojene poti, ki se ji reče Vitovska krožna pot. Nekih 11km, 800vm, porabila pa sva nadpočasniiiiiih 4h. Obiranje češenj všteto.
Vpiši se