O, ja! Tokrat pa sva imela sonce!
Kar naprej se pritožujeva, da nimava časa in da je povsod sama gužva... ampak, potem imava pa par ur časa in...
...in jo morava spet mahnit gor, na Sedlo. Vstat ob štirih ni noben problem, še posebno ne, ker sva pod mus morala bit doma do enajstih!
Že jutro je obetalo, nikjer nobenega oblačka! Dvajset čez pet nisva bila niti prva. Kar nekaj se jih je že nabralo pred nama. Osla sta še spala.
Tokrat se nisva zaletela, jaz sem vodil lepo počasi. Meni je kar šlo, Helena pa je nekaj jamrala. Ampak je čisto nič ne šparam. Ne da bi bila zmatrana, le dalo se ji ni. To pa ni izgovor!
Drva so že nasekali, tudi to je že nekaj. Najbrž bo koča tokrat odprta, kaj? Uganka pa so mi smokiji na tleh... Za srne ali za obiskovalce???
Pri studencu se že prvič pokaže sonček! Moram ga slikat!
Ene par ljudi naju že prehiti, a le par, ene par pa jih tokrat celo midva! In jo kar šibava, čeprav Helena še vedno jamra. Zdaj hodim za njo in jo priganjam.
Malo pod vrhom opazim, da bi lahko celo postavila najboljši čas vzpona, pa ji to omenim. Jej, kaj je potem letela, sem bil povsem zadihan in je nikakor nisem mogel ujet! Toliko o zmatranosti! Le pomanjkanje volje je včasih...
Na Brani je le še za en čink snega. Naslednjič bo treba kar tja.
Druga stran se je kopala v soncu, bilo je toplo in brez najmanjšega vetrca! Takega lepega vremena pa še nisva imela, sploh ne ob 8h zjutraj. Bi uživala še kar naprej, a se nama je mudilo, je treba dol, domov, otroci čakajo, opoldan pa že na družinski veliki žur!
Dol sva tokrat presneto pohitela. Saj prvih par metrov gre težko, potem pa zalaufa! Meni je strašansko fino dol tečt. Pojma nimam zakaj.
No, priznam, da sem malo pohitel, da bi pridobil vsaj kakih dvajset minut. Pivo v dolini tako vabi na koncu, da sem ga moral spit! Ob pol enajstih sva bila že doma, stuširana.
Gor: 2:23, dol 1:32 dol. Tokrat pod štirimi urami! Juhej, še je pravica na tem svetu!
Vpiši se