Nekateri dnevi prav dobro uspejo.

Naprimer sreda, ko sva se zaprašila na Murovico.

Poznopopoldanski sonček prav lepo osvetli vse naokrog in svet dobi čaroben odsev.

Zelo blizu svojega rekorda, vsekakor pa ga je naredila Helena. Sva kar veliko pretekla, še posebej sem ponosen na klanec od Trojice pa do parkirišča pod Murovico. Niti ne vem, če mi je to kdaj že uspelo. Dobrih 10km.

Potem je bila sobota, ko sva se že zbudila z mislijo na Gradiško. Že dolgo nisva bila tam in, ker vem, da gre Helena rada tja, sem si jo že prejšnji dan zasigural. Drugače sam najbrž ne bi stegnil riti... hm, nog.

Uspela sta dva kroga, sicer nič hitrejšega, vendar kar ok. Nekam visok utrip sem imel za zjutraj... me tole Gradiško že navsezgodaj požene v višave? Obrati so bili namreč 171/190 pri tempu 7:05, kar je še zame preveč. Čudno.

Popoldne smo šli malo pogledat Nono, nazaj grede pa smo še malce raziskovali. Našli smo celo golf igrišče, naselje pa manjše, kot se nam je zdelo, da bi moralo bit. Ampak ni kaj, lepo je imet golf travico pred sabo, razgled je pa res dober.

Nedelja pa... ah, nedelja...

To je pa čisto nekaj drugega... to je pa tisto v naslovu: drugič pa ne.

Ampak čustva so še preveč močna, iskre se še vedno krešejo in zato bom opis prestavil na kasnejši čas. Vprašamo se lahko le: če smo imeli namen it na Grintovec (in smo zato vstali ob 4h), zakaj torej tale slika:

Jah, na dvajsetem mestu sem, tega pa nisem vedel. Niti ni tako slabo!

Kar prijavila sva se.

In to na pohodniško varianto, čeprav sem hotel začet z aktivno. Pa me je Helena prepričala kar v pohodniško.

Zdaj sem pa vznemirjen. Zelo vznemirjen. Mogoče bi lahko temu rekli tudi strah, ampak, ne... je vznemirjenost. Nekaj zaupanja pa le imam lahko, mater, v desetih urah se bom pa že priplazil do cilja...

Že kar nekaj časa spremljam zadevo, se zanimam in preberem vse, kar kdo napiše. Če me po toliko časa še ni spustilo, to mora nekaj pomenit! Saj treniram, več, kot sem vsa ta leta dozdaj! Hodim v hribe, tečem, se pojam gor in dol (raje dol). Še nikoli toliko. Pa me še vedno vse boli, vsak dan sproti. Ampak nekaj kondicije pa sem moral nabrat, letos sva bila pridna že čisto od začetka leta! Časa je seveda premalo, da bi delal kakšne daljše trekinge, zato pa obstaja kanček strahu, kaj pa, če bo teh kilometrov preveč in ne bom zmogel? Za Heleno se prav nič ne bojim, bolj bom jaz problem, ker sem še vedno - in najbrž bom vedno - počasen. Eh...

Zato je treba probat. Mogoče nama pa ne bo všeč, čeprav to ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje je seveda: kaj pa, če nama bo všeč?!

Kaj bova naredila v tem primeru?

Eni se toliko trudijo s fasadami, s celo podobo hiše in tako naprej.

Saj to ni prav nič slabega, prav lepo je, če hiše dobro zgledajo. Ampak, obstajajo tudi boljši načini.

Hitrejši, cenejši...

Res da ne toliko obstojni, a vseeno.

Že zadnjič, na Storžič, ko sem lezel na Kališče, sem ga dobil. Takoj, po eni uri hoda. Kako mi je to uspelo, mi ni jasno.

Ampak potem je bil oba dni tam, le še večji je postajal in na koncu je bil že pošteno zoprn.

Prav hitro se potem ne zmanjša. Sem moral z njim še parkrat tečt. It na Šmarno goro z njim. Na Brano seveda tudi.

In tako ga pridno hranim, da ja ni nikoli prav dosti manjši. Me prav zanima ali bo kdaj izginil ali se bova preprosto morala navaditi en na drugega?

Kaj potem? Imaš pač žulj večno ali kaj?!

Dobil sem ga v gojzarjih, mojih gojzarjih. V gojzarjih, s katerimi sem že vse prelezel. V gojzarjih, v katerih sem preživel 24 ur hoje na Sv. Primoža. Težko rečem temu, da čevelj ni uhojen, anede? Zakaj torej zdaj, kar naenkrat? Se je kaj spremenilo, mi je zrasla noga, se je zmanjšal/povečal gojzar? Nogavice?

Porkaduš, malo pa mi gre na živce. Priznam.

Zato bi prosil oba, nogo in gojzar, da se zmenita, kateri od vaju bo popustil in mi dal mir. Eden se bo pač moral privaditi! Po tolikem času najbrž ni za misliti, da bom menjal gojzar. Nogo še manj. Bosta morala zdržat en z drugim, preprosto ne gre drugače!

Prosim, hvala.

Že v soboto nisem mogel nikakor vstat, danes je bila pa sploh kriza.

Seveda, ponedeljek, služba, vrtec, same take, sitnobne zadeve. In se prav nikomur ni dalo vstat. Ne meni, ne Heleni, ne tamaučku. Ta je še posebej izdavil, ko smo ga budili: "sam ne mi rečt, da je treba dons v vrtec!"... Se je potem poznalo, smo se spokali od doma skoraj pol ure kasneje.

Kam se nam pa mudi...

Ja, kam, to tudi mene zanima! Vikend je bil spet tak..., čaki, a je sploh bil? Vikend?

Danes zjutraj sva ugotovila, da je pa bil to pravzaprav vikend, ko nismo imeli nič planiranega. Prazen, nepopisan list. Nobenega opomnika. Nič alarmov, piskanja, listkov... nič. Prazen. Kot že dolgo ne.

Zdaj, ko pogledam nazaj, je seveda popolnoma jasno, da smo si ta prazen list nafilal do konca. Z vsem, česar drugače ne moremo opravit.

Ha! Vsa fora je torej v tem, da se moramo mirkat nesplaniranih vikendov?

Teden je hitro mimo. Hvala bogu, tokrat ni bilo prehoda kakšne blesave fronte. Se je že vnaprej vedelo, da bo lepa sobota.

Seveda je treba to izkoristit.

Pa smo šli na Brano. Helena, Mitja in jaz.

Zjutraj najprej sploh nisem mogel vstat. Potem sem se komaj zvalil dol po stopnicah. Vse me je bolelo kot da bi me kdo pretepal ponoči. Ker sem imel ponoči še skrbi, sem še slabo spal. Jajc, torej. Do Kamniške sem komaj pripeljal, ene parkrat sem hotel kar obrnit, it nazaj... Pa je trma prevagala, za kar se ji iz srca zahvaljujem.

Tokrat smo začeli na Jermanci, časa nikoli ni dovolj, pa še Mitjo sva malo šparala, čeprav povsem brez razloga... Do Kamniškega sem bil že veselo zadihan in spet sta me morala kar naprej čakat.

Vse skupaj se mi čudno zdi... Zadeve in časov nikakor ne morem primerjat, zato res ne vem ali sem tako počasen. Kaj pa... kaj pa, če sta onadva tako hitra, kaj? Se mi vedno bolj dozdeva, da hočejo od mene še več... pa ne gre!

No, na Kamniškem smo si privoščili en čaj, sendvič, potem smo jo pa že rintali naprej. Pri Kamniških si ponavadi vedno prepozen - ko prideš gor, je gor tudi oblak. Zato smo kar stopili, takoj zgrešili, skoraj šli na Tursko goro, a plan je bil drugačen!

Takoj nad meliščem se že zagrizeš v skale.

Prav do vrha malo poplezuješ, nič hujšega, tudi varoval je sila malo, a jih pravzaprav ne potrebuješ. Dve zajli in trije klini. Enkratno!

Naša dva sta bila navdušena, jaz pa seveda tudi. Malo sem spet izprašil svoj strah, še posebej nazaj dol. S strahovi se je treba spoprijemat, anede!

Na vrhu pa že meglice... jebela cesta pa kamniške... se mi je kar zdelo, da bi morali biti gor še uro prej. Arghhh.

Čeprav tako slabo spet ni bilo, nekaj razgleda pa je le bilo. Saj tako nisem imel kakega boljšega fotoaparata, da bi kaj poslikal.

Potem se nas je na vrhu kar nekaj nabralo, ena gasilska ni bila več problem. Jaz seveda z mojo slavno kapo, a, hej!, je ne dam! Čim malce piha... hop, kapo na glavo! Tako sem bil vzgojen, nič jaz kriv... No, res je, da mi gre veter v mokri glavi na živce in kaj boljšega kot kapa. Tudi nič ne maram, da me zebe, če že trogam zadeve gor, jih pač takoj uporabim!

Sestop je šel mnogo bolje, kot sem si predstavljal. Je veselje, če ima človek moč v nogah. Še sneg smo našli, nekaj sem ga jedel, a je imel tako čuden okus... Mater, še sneg ni več isti...

Pogledat še Rinko...

Potem pa doooooool! Hm, vsi trije smo kar nekaj poti tekli... Najbrž smo se trumam, ki so šle gor, zdeli malo smešni, ampak kaj čmo. Nam so se zdeli oni malo čudni, ker hodijo sredi dneva v hribe. Vrooooče!

Dol smo bili torej ena, dva, tri, na Jermanci si pa sploh takoj.

Izprosil sem si pivo, ker je bilo res vroče, zato smo lahko tokrat počofotali tudi v Bistrici. Tale slika sicer kaže, da sem jaz pogumen, a v naslednjem (istem!) trenutku sem bil že zunaj... Kako je to mrzlo!!! Kako bolijo noge!

In to je bilo to. Ob enih smo že doma, kjer nas čaka presenečenje! Kaj lepšega kot tak sprejem!

1:43 na Sedlo, 1:00 na Brano, dol 0:48 in 1:09, skupaj torej 4:40 za 1300 višincev in cca 12 km. Nekje pri sestopu sem zgleda nekaj pritisnil, tale FR305 ima res neumno postavljene gumbe. Potem je pa kar naprej nekaj signal izgubljal.

A je treba posebej povedat, da bomo šli še?

Če takole pogledam, smo prav pridni! Pa smo tekli na Bledu, pa smo tekli na Rožniku, pa na Barbari, pa na Nočni 10ki, pa smo včeraj osvojili še Šmarno goro!

Eni hitreje, drugi počasneje, ampak to ni tako važno. Važno je, da smo spokali svoje riti in smo šli mal migat.

Verjamem in upam, da bomo takele stvari še ponavljali. Zaenkrat kaže dobro. Smo pač zakon!

Sam sem več kot zadovoljen. Nič pričakoval, zjutraj sem celo tekel in nikakor si nisem mislil, da bi bil lahko prav dober. Pa sem bil!

Naredil rekord. Za gor, za dol, za gor in dol. Kar je precej čudno, še posebej za dol. Je bil že kar dober mrak v gozdu in sem bil predvsem previden. A zgleda, da sem vseeno letel in da je še kar nekaj rezerve!

24:13 gor, 13:19 dol.

Kdaj gremo torej naslednjič?

Saj ne vem, kaj bi. Najbrž vse. Pa še malce čez.

Zdajle na Storžiču, pravzaprav že par dni prej, me je začelo grabit, da se ne morem do konca zadihat, medtem ko tečem. Povod je bil slab rezultat zadnjič na Šmarno, potem pa še pooooočasnost na Storžiču. Na zadnje je bilo dobro na Nočni 10ki.

Smo šli od alergije pa do virusov.

Pa ni najbrž nič od tega. Najbrž le ne vem, kaj bi rad. In niti najmanjšega pojma nimam, kaj sploh zmorem. In kje mi je mesto. In take stvari.

Zato me pa skrbi.

Skrbi me, da ne bom pretiraval. Skrbi me, da se ne bom zaganjal in potem kje obležal. Skrbi me, da bom razočaran, ker ne bom naredil rezultata. Skrbi me, da me bodo vsi ostali čakali (kar me...). Skrbi me, da ne bom zmogel. Skrbi me, da... ah, saj nima veze.

Veselje imam. Volje še več. Pa rinem gor in dol, levo in desno in vsakič me kaj novega prime. Bi šel tja, pa bi šel sem, pa bi šel v hribe, tečt, treking, trans-karkoli.

Kako zdaj združit te želje in te skrbi?

Morda sem do sebe preveč trd, zahteven? Drugače ne vidim, kako bi lahko sploh kdaj napredoval... Konec koncev sem napredoval, a čudežev ni za pričakovat! Ni čudno, da sem počasen, koga vse pa smo imeli na Storžiču? Saj sem bil sam najšibkejši, čisto prav, da sem bil zadnji, ej. Pa še otovorjen, kot sem bil... Ne moreš polno zadihat? Seveda da ne, če pa tečeš s 5:45! Saj še nikoli nisi tako hitro sploh tekel... Ni čudno, da ne moreš dihat...

Razlike so pri meni majhne. Pri 7:15/km ni nič, pri 6:45 se že malo matram, pri 6:20 že tekmujem, 5:45 - ne morem dihat... Sem pač počasnež, saj sem se že zdavnaj sprijaznil s tem! Pač potrebujem še enkrat več na Vršič kot ostali. Pa? Pač potrebujem več kot eno uro za desetko! Pa?

Cincam ali bi se prijavil ali ne... Mika me, miiiika. Zraven pa en kup skrbi: se bom izgubil? Bodo že prej vse pospravili, še preden pridem v cilj? A sploh pridem v cilj? ITD.

Morda pa se bom. Danes sem fino tekel. Že dolgo ne tako. Pravzaprav še nikoli tako. Šesti km s 5:50, sedmi pa s 5:45. Ne.mo.go.če!