Saj ne vem, kaj bi. Najbrž vse. Pa še malce čez.
Zdajle na Storžiču, pravzaprav že par dni prej, me je začelo grabit, da se ne morem do konca zadihat, medtem ko tečem. Povod je bil slab rezultat zadnjič na Šmarno, potem pa še pooooočasnost na Storžiču. Na zadnje je bilo dobro na Nočni 10ki.
Smo šli od alergije pa do virusov.
Pa ni najbrž nič od tega. Najbrž le ne vem, kaj bi rad. In niti najmanjšega pojma nimam, kaj sploh zmorem. In kje mi je mesto. In take stvari.
Zato me pa skrbi.
Skrbi me, da ne bom pretiraval. Skrbi me, da se ne bom zaganjal in potem kje obležal. Skrbi me, da bom razočaran, ker ne bom naredil rezultata. Skrbi me, da me bodo vsi ostali čakali (kar me...). Skrbi me, da ne bom zmogel. Skrbi me, da... ah, saj nima veze.
Veselje imam. Volje še več. Pa rinem gor in dol, levo in desno in vsakič me kaj novega prime. Bi šel tja, pa bi šel sem, pa bi šel v hribe, tečt, treking, trans-karkoli.
Kako zdaj združit te želje in te skrbi?
Morda sem do sebe preveč trd, zahteven? Drugače ne vidim, kako bi lahko sploh kdaj napredoval... Konec koncev sem napredoval, a čudežev ni za pričakovat! Ni čudno, da sem počasen, koga vse pa smo imeli na Storžiču? Saj sem bil sam najšibkejši, čisto prav, da sem bil zadnji, ej. Pa še otovorjen, kot sem bil... Ne moreš polno zadihat? Seveda da ne, če pa tečeš s 5:45! Saj še nikoli nisi tako hitro sploh tekel... Ni čudno, da ne moreš dihat...
Razlike so pri meni majhne. Pri 7:15/km ni nič, pri 6:45 se že malo matram, pri 6:20 že tekmujem, 5:45 - ne morem dihat... Sem pač počasnež, saj sem se že zdavnaj sprijaznil s tem! Pač potrebujem še enkrat več na Vršič kot ostali. Pa? Pač potrebujem več kot eno uro za desetko! Pa?
Cincam ali bi se prijavil ali ne... Mika me, miiiika. Zraven pa en kup skrbi: se bom izgubil? Bodo že prej vse pospravili, še preden pridem v cilj? A sploh pridem v cilj? ITD.
Morda pa se bom. Danes sem fino tekel. Že dolgo ne tako. Pravzaprav še nikoli tako. Šesti km s 5:50, sedmi pa s 5:45. Ne.mo.go.če!
Vpiši se