Smerokazi

Table pridejo prav.

Da kažejo smer. Da se ne izgubiš. Da je orientacija lažja.

Seveda sem mnenja, da bi se pohodnik v vsakem primeru moral že prej dobro pozanimat kam se odpravlja! V tem primeru takih smerokazov sploh ne bi potreboval. Res pa je, da je z njimi mnogo lažje in so dobra pomagala.

Jaz se pač o poti, ki jo nameravam prehoditi, prej dobro pozanimam. Karte. Forumi. Razmere. Slike. Ma, včasih še pretiravam. Na koncu vem o poti še celo več kot tisti, ki so po njej hodili, pa čeprav nisem še nikoli tam hodil...

Okoli Storžiča je postavljenih tabel na tisoče. Vsak odcep je lepo in jasno označen. Pravo veselje je hoditi potem naokrog, zdi se mi, da sem samo enkrat karto vzel iz rukzaka.

Sicer pa ni čudno, saj je poti kolikor hočeš... Kar naprej razpotja, sem in tja. Do vsake točke pelje več poti, kar je veselje.

Včasih pa tudi težava, ker moraš pač dobro vedeti, po kateri poti bi rad šel.

Lahko pa daješ sproti na glasovanje.

In se odločaš na licu mesta. Pride včasih prav.

Ali pa že vnaprej točno veš, kam greš in table s pogledom le ošineš.

Le preveriš, da ga nisi kaj biksnil, le preveriš, če si še vedno na pravi poti.

Res je, včasih je malo zoprno, ko te vsakih petnajst minut opozarjajo, da imaš še vedno 4:30h, 4:15h, 4:00h... do cilja. Kakšne so pa še boljše, po pol ure se ti pot prav nič ne skrajša... Tistih pa nimam rad, priznam.

V vsakem primeru pa table razbijejo določeno monotonost in so - tudi - dober pripomoček proti dolgočasju. Če te že ravno prime. Kar pa v hribih naj ne bil problem, anede?!

Ja, table pridejo prav.