Storžič

Prvotni načrt je bil zelo smelo zastavljen. Tako smelo, da se je celo nebo uprlo in v soboto ni hotelo sodelovati.

Kar je bilo precej pametno, oči so prevelike, volje je preveč, pripravljenosti bi bilo pa najbrž premalo...

Tako je vreme odločilo, da se trasa spremeni in da gremo v hribe lahko šele v soboto popoldan. Pa smo s Krti šli, kaj smo pa hoteli!

Začeli smo na koncu Mač, tam nekje okoli šestih. Ni nas bilo veliko, je bila pa prav luštna skupina!

Nekaj sem hotel tekmovat na začetku, da vidim, kako bi mi šlo Kališče in liga in take stvari... Pa sem - hvala bogu - raje odnehal še pred začetkom. Se je izkazalo za pametno!

Do Koče na Kališču sem rabil natanko dve uri. Kot bi delali kažipot po meni... Se mi danes zdi, da so ure izračunali po najdaljšem času, kar ga je kdo rabil za prit gor... Tako sem bil namreč počasen. Kar naprej so me morali čakat in vedno sem se vlekel nekje daleč zadaj. Ampak bolje ni šlo, pretiraval pa nisem.

Vreme je malo grozilo, a ne nam! Prej dolini, nam pa je bilo prav lepo prizanešeno. Čeprav je iz doline zgledalo, kot da so vrhovi v oblakih, pa niso bili! To je dajalo dobro izhodišče za naslednji dan.

Prav jasno, da smo malo požurali, še posebej zato, ker smo bili v koči sami. Nikogar nismo motili, niti oskrbnikov ne. Narežali smo se pa ko nori, toliko smeha pa že dolgo ne!

V novo jutro sicer nismo vstali ravno najbolj zgodaj, a vseeno ravno dovolj zgodaj. Vreme pa je opravičilo vsa pričakovanja.

Seveda je minilo še precej časa, preden smo se res spokali, s skupino gre pač malo počasneje. Saj sem bil med vsemi najbrž jaz še najpočasnejši, moram kar naprej nekaj počet. Fotke, GPS, internet... Drugi nimajo nobenih takih zadolžitev!

Vseeno pa smo začeli še dovolj zgodaj, da ni bilo preveč vroče. A mi je spet šlo počasi. Zelo počasiiii. Zakaj tako počasi, pravzaprav ne vem. Morda samo zaradi naloženosti, zaradi vseh dodatnih kil, ki sem jih imel? Zradi žuljev, ki mi jih je privoščil že dolgo uhojen čevelj? Zaradi bolezni? Pojma nimam, vem samo, da sem v klanec sopihal kot kakšna lokomotiva. Parna.

Potem pa sem malo slikal, da sem si lahko odpočil in so me seveda še bolj čakali... Ah, začaran krog.

Sem in tja je zgledalo, kot da so že vsi gor, le jaz še lezem proti vrhu...

Sem pa le prilezel! Ker volje pa ne zmanjka, o, ne! Bi prišel gor po vseh štirih, če bi bilo treba.

No, na vrhu so se nam pridružili še trije Krti! Ki so iz doline prišli gor prej, kot mi s Kališča... Hm.

Pošpegali smo še malo, kako se odvijajo zadeve na Grintovcu, kdo je prvi in kdo zadnji in kako jim kaj gre. Prava gneča na Kokrškem, kaj?

Potem pa sem že začel priganjat, bo treba dol! Nas čaka še zajeten del poti! In končno smo malo obrnili... sem jih pa zdaj jaz nazaj gledal! Hja, še vedno mi je lažje dol...

Na prevalu smo se malce zamislili, je bilo treba dati vse skupaj tudi na glasovanje, gremo po daljši ali krajši poti? Koliko smo še močni, koliko se nam še da? Edini sem dvignil roko za daljšo pot (hvala bogu, bogve kaj bi bilo, če bi jo še kdo...). Pa smo šli po krajši.

To pa je pomenilo še enkrat mimo Kališča. Mi pa smo trogali vse rukzake in vso opremo na vrh in nazaj... Jej, jej, čisto vse bi lahko pustili v koči!

Sicer pa so bili z nami sami dobro pripravljeni hribolazci in tekači torej za rukzake ne bi smel nikakršen biti problem! Pravzaprav sem bil jaz še najmanj pripravljen. Hm, saj zato pa sem bil kar naprej zadnji...

Tjale dol smo se namenili. Pravzaprav je zgledalo povsem blizu. Pa na koncu ni bilo.

Je bilo treba precej naokoli. Naokoli in naokoli. Še dobro, da se vmes najde kaj zanimivega, kakšen Hudičev boršt naprimer. Torej smo bili natanko na pol poti do pekla. 333. Koča v borštu je podrta, delajo pa nekaj novega, baje bo planinski dom. A je vse še zelo na začetku, gradbišče. Je pa zato enkraten razgled.

Dokler si v borštu, ga sploh ne vidiš, mnogo bolje je opazen z druge strani. Ko enkrat - končno - prideš do tja! Se kar malce vleče okrog vseh ovinkov...

Na Jakobu smo zavili raje k Franciju, temu je botrovala moja družinska opredeljenost, ker je moj dedek kar naprej hodil k Franciju. A se je izkazalo, da je bila to mala napaka, saj tam niso imeli nič pametnega za jest. Omislili so si namreč jedi z žara. Žar! V planinah... Hm, niti enemu ni pasalo, da bi pojedel kako pleskavico ali pa čevapčiče... Jedi na žlico, na žlico, ne pa žar! Eh, smo jo morali lačni kar hitro mahniti dol.

Tu dol sem spet užival, žulji navzdol nič ne bolijo, korenine so bile, kaj torej lepšega! A sem moral čakati zadnje v vrsti, da se mi ne izgubijo. Kar je prišlo prav, ker sta potem ta najhitrejša šla po avtomobile do Mač, mi pa smo jo mahnili direkt v Preddvor iskat prav posebno gostilno.

Ki smo jo seveda tudi našli, a našli tudi nekaj nesporazumov in zmedenosti. Tako smo spet jedli bolj napol, eni ja, drugi ne, tretji nekje vmes... Malce čudno je bilo vse skupaj.

Bili pa smo tudi že kar malce zmatrani, se je poznalo po glasnosti. Nič več navihanosti, vsak je bolj vase gledal... Zraven pa še seveda vsi polni vtisov, ki smo jih že začeli počasi premlevati.

Pot je bila enkratna, nabralo se je kar 19.47 km, za njih pa smo porabili približno 9:20h hoje. Nekje 1800 višinskih metrov. Če bi zaupal garminu, ta jih je namreč naračunal čez 3km. Od kje mu to? Res gre pot od Kališča do Jakoba velikokrat tudi gor, ampak... ne, ne, toliko pa sigurno ne.

Slik in vtisov je polno. Na vseh straneh. V glavi pa še največ. In kar nekaj časa bom še potreboval, da bom tole vse pregnetel, izostril in ponotranjil. Ker... ja, bilo je enkratno!