Treking

Kar prijavila sva se.

In to na pohodniško varianto, čeprav sem hotel začet z aktivno. Pa me je Helena prepričala kar v pohodniško.

Zdaj sem pa vznemirjen. Zelo vznemirjen. Mogoče bi lahko temu rekli tudi strah, ampak, ne... je vznemirjenost. Nekaj zaupanja pa le imam lahko, mater, v desetih urah se bom pa že priplazil do cilja...

Že kar nekaj časa spremljam zadevo, se zanimam in preberem vse, kar kdo napiše. Če me po toliko časa še ni spustilo, to mora nekaj pomenit! Saj treniram, več, kot sem vsa ta leta dozdaj! Hodim v hribe, tečem, se pojam gor in dol (raje dol). Še nikoli toliko. Pa me še vedno vse boli, vsak dan sproti. Ampak nekaj kondicije pa sem moral nabrat, letos sva bila pridna že čisto od začetka leta! Časa je seveda premalo, da bi delal kakšne daljše trekinge, zato pa obstaja kanček strahu, kaj pa, če bo teh kilometrov preveč in ne bom zmogel? Za Heleno se prav nič ne bojim, bolj bom jaz problem, ker sem še vedno - in najbrž bom vedno - počasen. Eh...

Zato je treba probat. Mogoče nama pa ne bo všeč, čeprav to ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje je seveda: kaj pa, če nama bo všeč?!

Kaj bova naredila v tem primeru?