Nekateri dnevi prav dobro uspejo.
Naprimer sreda, ko sva se zaprašila na Murovico.
Poznopopoldanski sonček prav lepo osvetli vse naokrog in svet dobi čaroben odsev.
Zelo blizu svojega rekorda, vsekakor pa ga je naredila Helena. Sva kar veliko pretekla, še posebej sem ponosen na klanec od Trojice pa do parkirišča pod Murovico. Niti ne vem, če mi je to kdaj že uspelo. Dobrih 10km.
Potem je bila sobota, ko sva se že zbudila z mislijo na Gradiško. Že dolgo nisva bila tam in, ker vem, da gre Helena rada tja, sem si jo že prejšnji dan zasigural. Drugače sam najbrž ne bi stegnil riti... hm, nog.
Uspela sta dva kroga, sicer nič hitrejšega, vendar kar ok. Nekam visok utrip sem imel za zjutraj... me tole Gradiško že navsezgodaj požene v višave? Obrati so bili namreč 171/190 pri tempu 7:05, kar je še zame preveč. Čudno.
Popoldne smo šli malo pogledat Nono, nazaj grede pa smo še malce raziskovali. Našli smo celo golf igrišče, naselje pa manjše, kot se nam je zdelo, da bi moralo bit. Ampak ni kaj, lepo je imet golf travico pred sabo, razgled je pa res dober.
Nedelja pa... ah, nedelja...
To je pa čisto nekaj drugega... to je pa tisto v naslovu: drugič pa ne.
Ampak čustva so še preveč močna, iskre se še vedno krešejo in zato bom opis prestavil na kasnejši čas. Vprašamo se lahko le: če smo imeli namen it na Grintovec (in smo zato vstali ob 4h), zakaj torej tale slika:
Jah, na dvajsetem mestu sem, tega pa nisem vedel. Niti ni tako slabo!
Vpiši se