Takole si lahko ponekod spucaš čevlje.

Ne razumem povsem čemu, sigurno ne za domov, prej za v hrib. Je tako postavljeno...

V bistvu nimam pojma, zakaj. Dobra fora pa je.

Če pa kdo ima pojma, kaj to je, pa naj pove. Seveda, če ve tudi, kje to sploh je!

17.8.2004 - 17.8.2009

1337 objav,
cca 2500 slik.

Spet mi gredo po glavi superlativi, a bi bilo najbrž bolje, da sem skromen. Ponosen sem sam nase, ker se mi da, ker mi uspe, ker... ker to delam. Enostavno in preprosto ponosen.

Jaz sem še vedno jaz. Z drugimi in drugačnimi interesi, zanimanji in hotenji. A še vedno v enakem okviru. Spremembe so dobre, tradicija pa tudi. Ob dobri povezavi morda celo v sodelovanju.

Ostajam na podobnih stališčih kakor lani. Spremembe se še vedno dogajajo, vendar v drugih sferah, v prihajajočem letu bodo še bolj izrazite.

Skratka, vesel in ponosen sem. Povsem verjetno je, da si bom danes odprl pivce ravno za ta dogodek! Ha! Ja, verjetnost je velika...

Vse najboljše, Podkleteno Nebo!

Mater, pet let... ampak stanje s "pravzaprav" pa ni nič boljše, anede?!

Še vedno sva navdušena do skrajnosti!

Zato nisem objektiven in prav ime me, da bi govoril le v superlativih. O mogočnosti gora, o majhnosti človeka, o nevarnostih, o težavnosti, o napornosti in o vseh oblikah najrazličnejših lepot, ki te spremljajo iz koraka v korak!

Ja, sigurno je bil eden mojih najlepših in najbolj zahtevnih izletov do sedaj. Morda tisti prehod preko stene Goličice celo malce preveč zahteven zame. Sploh navzdol... A je šlo. In pravzaprav je šlo povsem ok, brez težav.

Ja, bila je gora, kjer sem našel svoje strahove, kjer sem jih videl, opazoval in se z njimi spoprijel. V njihovi popolni izvirni obliki so se mi razkazovali z vseh strani. In mi, kakor danes razumem, pravzaprav prišli naproti, mi skušali pomagati in se otresti samih sebe. Strmine so resda še vedno strme, a vedno je kakšna polička. Grape so temne in grozne, a tudi v njih kdaj posije sonce. Globine so neverjetne, a če zaupaš v lastne noge, niso več tako globoke. V vsem tistem kipenju v zrak in v globino lahko najdeš toliko lepote, kot le malokje. Še v sitno prehodnih meliščih lahko uzreš nekaj prijaznega, a le, če se predaš. Prostoru.

Priznam, strah me je bilo kot zajca. Teden prej, dan prej, tisti dan. Sem se pač moral spoprijemat, do konca. Z izpostavljenim grebenom, kjer bi se najraje plazil po vseh štirih, z navpično steno Goličice, kjer bi najraje tulil. Pa sem vzravnano hodil po grebenu in "le" klel zaradi "nekam skopo odmerjenih varoval" sredi stene. Za nekatere nekaj čisto običajnega, zame pa vseeno preizkus in pol.

Vstali smo ob 2h. Zjutraj. Z besedo: ob dveh zjutraj!

Malo je bil še mrak ob 5:23, ko smo se podali na pot iz Zadnje Trente, pravzaprav od Flori, kakor piše na zadnjih kartah! Dobro urico potem hodiš skozi gozd in pridobivaš višino precej hitro, saj je pot strma, a tudi tako fino mehka! Krtom gre super.

Ko sonce dodobra vstane, smo že zunaj gozda.

Počasi se odpirajo enkratni razgledi na vse okoliške vršace, Zavetišče pod Špičkom pa nas iz daljave že vabi. Blizu se zdi, a do tja je še kar pol ure.

Do Zavetišča porabim 2:09. Kar ne morem verjet... kje pa so tiste štiri ure, kakor je normirana pot? Hm... nekdo je tole malce čudno spisal. Pa ne mislit, da sem hiter, naši ta hitri so bili že vsaj pol ure gor! Naš tanajpočasnejši je potreboval kakih deset, petnajst minut več. Štiri ure, hm?

Prva malica, počitek, a kar hitro gremo. Počasi gremo proti steni, se bo treba primerno opremiti! Verjamem, da sem malo smešen, s sposojeno čelado sploh. Pa še s svojo ruto pod čelado, z zavihanimi hlačami in velikimi gojzarji... Hja. Sicer pa... napis ni čisto nič boljši.

Ta nekdo je tam okoli porabil kar nekaj barve. Pa je popisal vsak večji kamen. V stilu navdušenja. Se mi pa zdi, da mu je navdušenje malo škodilo, saj je vso barvo porabil za napise, namesto za markacije.

Par markacij v smeri je še ok, potem pa se počasi izgubijo in orientacija je vedno bolj slaba in naporna ter vzame kar nekaj časa. No, v začetku gre čisto dobro, tudi varovala so v zelo dobrem stanju in niti jih ni tako malo. Kar nekaj je treba poplezati, a z varovali to ni noben problem.

Počasi pa se varovala zredčijo in markacije obledijo. Krušljivost postane zoprna, čelada daje vsaj nek občutek varnosti. Več ali manj plezamo z vsemi štirimi. Res je, z varovali bi bilo najbrž varneje, a jih pravzaprav stena sploh ne potrebuje.

Kar naenkrat si na ravnici Jezercu. Grapa na ono stran je neverjetna, skoraj si ne upam pogledati vanjo. A se skozi njo odpre pogled na drugo stran, na Kanin.

Pred teboj pa se pne vršna gmota Jalovca. "A kle gor greva?" sprašujem Heleno. "A sva nora? Ja, kje pa, kar počez???"

Naši ta hitri so že v steni, nekateri celo že na grebenu. Lepo se jih vidi in nimaš pojma, kako boš ti sam prišel tja gor... A se izkaže, da pot lepo izkorišča sisteme polic, prehodov in podobnega. Prav veliko varoval tudi tukaj ni, a tudi ni nič hujšega. Le drobir pod nogami je zoprn do skrajnosti. Kako, hudiča, naj sploh kam stopim, ne da bi podrl pol gore pod seboj? Veliko pazljivosti je potrebno, da ne rušiš kamenja...

Ko pa prideš na greben... jej, "whooooaaaa", se mi kar izvije proti moji volji. Izpostavljenost potem doseže par vrhuncev, pa sem mislil, da sem že hodil po kakih izpostavljenih in ozkih grebenih... ampak... Whoa, ja.

Odkrije se tudi Mangrt v vsej svoji lepoti z juga. Tako presneto lepo je, da ti tudi globina počasi postaja všeč. Vsekakor paše zraven.

In kmalu te ne moti več tako, čeprav je ene par prav dobrih mest, kjer se jaz začnem kar smejati, pravzaprav kar iz občudovanja nad globelmi.

Potem smo pa že na vrhu. Hja, en, dva, tri. No... 2:16, kar pa je v skladu z normiranimi 2:30. Zakaj tu ni take razlike? Naši ta hitri nas gor čakajo že debelo uro... Ura je pol enajstih. Gor je že tisoč ljudi.

Jaz sem čisto zadovoljen na vrhu. Prav nič kakšnih večjih težav ni bilo. Super. Vendar pa jaz ne bi bil jaz, če ne bi sebe vsaj malo mučil: "počaki, boš videl, kaj bo dol!" Me seveda takoj prestrašijo z idejo, da bi šli po drugi poti dol, čez steno Goličice. Eh.

Gor je ljudi, kolikor hočeš. Z vseh strani prihajajo, iz Tamarja jih je precej. Postane precej tesno. Počakamo še tanajpočasnejše, malo počijemo in gremo. Ta hitri gredo naprej, mi pa se v koloni počasi spuščamo. Kar nekaj jih gre še proti vrhu.

Najraje bi se nekako izmuznil, a ne gre... Gremo proti Goličici. Pred nami se pokaže Ozebnik, v vsej svoji temi. Kako lahko tu nekdo smuča, mi ni jasno. Brrrr. Je pa veličastno, to pa res!

Potem pa se dolgo pričakovani spust čez steno le prikaže. Malo me stiska, ampak, kaj pa čem narest? Saj je varovano, saj bo šlo!

Jah... saj je šlo, ampak... Varovala so res "skopo odmerjena" in zato gre vse skupaj zelo počasi. Pot pa gre direkt dol čez steno. No, za kline sem se držal kot strela in treba je priznat, da jih je dovolj, čeprav bi jih za boljše počutje potreboval približno sedemkrat več. Pa kakšno zajlo, mater. Ampak potem bi bilo stena res polna železja in bi najbrž izgubila svoj smisel. Izpostavljenost tukaj je res popolna in jo moraš biti vsaj malo navajen. Če ne drugega, je vsekako bolje iti prvič navzgor in ne navzdol.

Vsega skupaj nam je vzelo petnajst, dvajset minut počasnega plazenja ob steni, a se mi je zdelo, kot da smo v njej tri ure. Čudno, kaj? A potem si enkrat dol in pri pogledu nazaj je najbolj prisotno spoštovanje do stene in ponos.

Potem pa le še dol. Kar je sicer lahko, ni pa povsem enostavno. Označbe, markacije in podobno - šparamo! Slabo, zelo slabo. Poti vse polno, zato karte vlačimo kar naprej noter in ven, nihče noče na Vršič. Lovsko kočo najdemo, na sliki pa se prav vidi, kako smo ga pihnili od tu naprej. Gremo kar naravnost, buljimo v kočo in hodimo naprej.

No, čez pet minut se nam zazdi, da je malce čudno, ker ne gremo navzdol temveč le povprek v levo. Ustavit. Karto ven. Aha! Točno na sliki bi morali zaviti desno dol. Gremo nazaj! (Pozneje izvemo, da so se naši ta hitri izgubili povsem enako!) Enkratne označbe, sreča jih ne potrebujemo več prav veliko.

Pot je strma, a smo vsi dobro pripravljeni. Jaz prav uživam in bi seveda spet tekel dol. Utrujenosti sploh ne čutim, še kar bi hodil. In tako smo res hitro dol. Vsega skupaj od vrha 3:52. 8:18 hoje. Kar ok, anede?! Za primerjavo: naši ta hitri so imeli čiste hoje za tri ure manj... Huh.

Pri izviru Soče pa taka gneča, da je kar hudo... Še nikoli videl kaj takega.

Dolgo so nas morali čakat, a smo srečno prispeli. Navdušeni, veseli, srečni, ponosni. Vsi!

Gor na Vršič smo vozili v koloni. V koloni! Ne morem verjet... Dol pa najprej češki avtobus potem pa še alpetour. Groza... Še sreča, da se je kolona z Brezja že razpustila...

Še lakoto je bilo treba potešit. Pa smo se odločili kar za pohanega piščanca in to blizu doma. Ko pa sem se najedel, me je pa nekdo začel ugašat. Do takrat je bilo vse ok, a po hrani... Sem pa bil zaspan in utrujen. Sicer pa ni čudno, dolg dan je bil, kajne!

Heleni in meni gredo seveda vse čestitke. Dobra sva. Seveda čestitke tudi vsem ostalim Krtom! Mogoče je tura res huda, a sva poskrbela za vse s pripravljenostjo, pripravami, opremo in varovanjem. Res ni, da bi kar s prve šel na Jalovec, res ne. Včeraj sem opazil, da je dobra pripravljenost eden glavnih ključev do uspešne, varne in zadovoljne poti v gore. Čisto drugače se spopadaš s težavami in čisto drugače se počutiš na koncu, ne pa da si ves razpadel, boleč in zmatran.

Seveda pa sem izlet izrabil tudi za določene logistične in oskrbovalne zadeve. Naprimer: frutabele so povsem dovolj, sendvičev sploh ne rabim. Vode vedno vzamem premalo. Vzami torej kolikor misliš in še eno flašo zraven! Dekstroza je enkratna, pomaga in osveži, guarana pride v poštev le v skrajnih primerih. Gojzarji so super kul, vendar le s pravilnimi nogavicami. Nahrbtnik je enkraten, v celem dnevu porabil le eno majico!

In še eno sva oba pogruntala: če imaš s seboj v gorah kremo za sončenje, jo - prosim - tudi uporabi!!! Ne pa da me danes vse peče...

Mislim, da nama bo tura ostala še dolgo v spominu. Zato pa sva tudi toliko poslikala!

Pravzaprav jo je uspelo zaribat Mitju, ne meni.

V bistvu jaz sploh nisem nič kriv.

Ja. Seveda.

Tehnično jo je res Mitja dokončal, njemu je pač umrla med rokami, ampak glavni krivec pa sem jaz. In še to samo zato, ker sem jo zadnjič popravljal. Hm, popravljal sem jo pa zato, ker jo je spet Mitja pokvaril... Hm, začaran krog, anede?

Skratka, zadevi moraš vsake toliko časa preverit olje. Še posebno po tem, ko pol dneva leži na boku, ko se ti matraš s kolesi. Ko jo postaviš nazaj na kolesa, bogve kam je že šlo olje. Najbrž v zemljo...

Dozdeva se mi, da sem to naredil podzavestno. Kosilnica mi je bila že nekaj časa trn v peti. Kolesa ima namreč tako pametno izdelana, da jo komaj porivaš naokrog... Pa še premalo konjev, pa... pa... Ja, ta prav potrošnik sem! Novo rabimo, pa pika!

Zdaj definitivno. Je ne moreš niti malo obrnit več. Ne gre. Zaribano!

Malo mi je pa res žal, veliko smo skupaj dali! Še posnel sem jo med delom, madona! Nekje od 2004 smo bili skupaj... Za mene in moje vzdrževanje naprav je pravzaprav zdržala presneto dolgo.

Bo treba v lov na drugo. In ker nimam pojma, kaj bi rad, bo to še težja naloga! Veliko, močno, z vsemi pritiklinami, ampak lahko! Majhno, nežno, ne preveč glasno, tako, da jo lahko rinem v vsak klanec. Samohodno. Samovozno. Parkovni traktor? Uau! Stranski izmet, ampak s košaro... Eh, vidim, da bo še veselo in bogve kdaj bomo sploh lahko pokosili. Če bom dolgo motovilil, nam bo moral prit sosed s traktorjem pokosit...

Upam, da bo uživala, tam gor v kosilniških nebesih!

Najprej ideja, potem prva izvedba... in šele dolgo nato, druga izvedba.

Najprej sem bil navdušen. Potem sem se spomnil, da sem siten, če mi kdo menja tempo.

In sem bil res siten. Preden smo šli. Potem nisem bil več toliko. Ampak vseeno si nisem dal veliko opraviti, sem kar tekel po svoje.

Na koncu (ko so minili kot vedno štirje težki kilometri) pa je bilo super.

Me je kar zadihal.

Kar pa je tudi prav.

Sicer le dobrih šest km, ampak... če bi le bilo tole večkrat. Vsaj vodo človek zamenja. Saj je trajalo kar slabih petdeset minut!

Če se bomo navadili na take skupne zadeve potem bo super. In bomo vsi zadovoljni.

Mi je pa tudi postalo jasno, da bo rabil novo kolo. Eh, stroški.

Prav rosno mladi pa nismo več, anede?

Razen po pameti, ko se še vedno dogaja, da naredim kaj podobno neumnega, kot sem to delal pri sedemnajstih. Eh...

Saj zaenkrat še ni hudega, sklepi so res bolj zarostani, ampak nič ni še takega, kar ne bi mogel odpraviti z razgibavanjem. Je pač treba bolj počasi začenjat, potem pa že gre.

Ah, pravzaprav gre zelo super! Če se samo spomnim par let nazaj... ja, takrat pa bi lahko jamral! Ko so bile še stopnice problem. Danes je temu neprimerno bolje. Že notranjo pečko sem tako popravil, da sem pol manj zmrzljiv kot prej. Jopice in debelih nogavic že kar dolgo nisem potreboval, včasih pa brez njih nisem mogel živet. Edino še zelena kapa... to bom pa obdržal!

Ampak proti šestnajstletnikom pa nimam šans. Pa čeprav kar naprej sedijo za računalnikom in pravzaprav čisto nič ne naredijo za kondicijo. Od kje jim kondicija sploh, nimam pojma. Zgleda pride kar iz mladosti same.

Tako naš Mitja v hrib kar teče. Mimogrede. Pa na koncu ni niti nič zmatran in nič ga ne boli. Jaz pa, ki pridno kar naprej nekaj treniram in se res matram ko hudir, se matram še potem, ko me vse boli in sem ves bogi, bogi. Saj vem, da se nima smisla pritoževat, ampak včasih sem res prav jezen na to življenjsko nepravičnost.

Zadnjič sta se Mitja in Jure zaprašila s Primoža ko nora. Seveda stari (jaz) ni mogel tega samo gledati. "Jima bom že pokazal!" sem si mislil, saj sem navzdol prav hiter! Po četrtini poti ju nisem več videl. A sem še vedno obdržal upanje: "ja, ja, od začetka gre, ampak potem se bosta pa zmatrala... potem pa ja!".

Od vsega tega jasno ni bilo nič. Trudil sem se res na skoraj vse moči, ampak saj že v štartu nisem imel nobenih šans. Debele tri minute za njima sem prisopihal kot stara parna lokomotiva.

Sem pa pri tem naredil rekord za dol s Primoža: 20:19. Še vedno mi ni jasno, kako lahko hitreje pritečejo gor, kot jaz dol. Ne, ne gre mi v glavo. Nikakor. Res pa zadeva ni več čudna, če pomislim, da smo tisti dan srečali dva, ki sta tekla gor na Malo planino...

Pravzaprav sem vse skupaj spisal samo zato, da povem, da mi gre včasih tudi bolje, čeprav se mi kar naprej zdi, da mi gre vedno slabše.

Izgovor je povsem na mestu.

Saj vemo kako gre: za tek pa res nič ne rabiš... Stare superge pa gremo!

Japajade.

Sploh ko tek malo razširiš. Pa bi rad še malo v hribe rinil. Tekel. Bogve kaj vse počel še tam okrog.

Ja, opreme se nabere kolikor hočeš! Pravzaprav še preveč. Mnogo preveč.

Ne moreš pa kar brez bit. Saj vztrajava s takimi in drugačnimi zadevami in si le počasi do-kupujeva kaj pomembnega. Sem in tja. Pa še vseeno se nabere veliko.

Storžič naju malo matra. V gojzarjih pač ni za tečt, v tekaških supergah nama bodo pa noge odpadle. Po treh urah sigurno. Zato sva si kupila novo obutev! Ah, koliko neznank... čista matrarija, saj nikakor ne veš nič, ne tega, kaj bi rad, ne tega, kaj bi rabil. In pač kupiš bolj na pamet. In upaš. In upaš.

Salomonke sem tako zadnjič sprobal. So se obnesle kar v redu. Glede na to, da me nič več ne boli (manj pa tudi ne!), je kar v redu. Sicer le štiri ure in pol...

Žulj je ostal običajen, malce je narasel, se potrgal, ampak ostal približno enako benigno maligen. Pač še eni čevlji, na katere so bo treba navadit...

Ampak na Jalovec jih pa raje ne bom vzel, tja bom raje z gojzarji rinil. Še kaka Murovica, dve za trening, da se noga še utrdi, potem bo šlo pa zares...

Druga stvar od opreme pa je nahrbtnik. Tega sem pa res nad-vesel! Moji prejšnji so bili... hja... so bili... ah, pustimo! Zadnjič sem bil tako moker, da je bilo vse v rukzaku premočeno, ker sem pač pozabil vse skupaj zavit v vrečko. Precej zoprna zadeva.

Zato takale zadeva:

Precej majhen, predvsem zaradi tegale:

Končno imam zadevo daleč od hrbta. Na zadnjem izletu se je izkazal za super! Tako za gor, kot tudi za dol, ko se ga da dobro pritrdit in ne opleta. Edini problem, ki ga vidim, je velikost. Ko pa tako rad vedno vse vlačim s seboj in sem tak zmrzljivež!

Pogrešam pa pri vseh teh nahrbtnikih eno stvar: navodila za uporabo. Zakaj se ljudem zdi povsem jasno, kako se tak rukzak uporablja? OK, to že, kako ga daš na ramo, ampak tole ima milijon zank, tisoč nekih pripravljenih stvari, za katere se mi niti ne sanja, čemu so namenjeni. Naprimer, to že vem, da je nekaj za palice, ampak, hej! kako palice pravilno spravit notri?! Gre lahko cepin kam? Čemu služi trak na naramnici? Itd. Itd. Itd. Milijon vprašanj na katere ni odgovora.

Mogoče je najbolje, da začnem malo bolj gledat pri ostalih. Ali pa jim slikat nahrbtnike. Mogoče se pa kaj naučim!

Na trekingu se bo moralo vse skupaj izkazati. No, še najbolj se bom moral izkazati sam, a oprema mi bo morala biti v pomoč. Ne, da se bom moral z njo ukvarjat nekaj brezveze. Kako bo vse skupaj uspelo, bomo pa videli, anede!

Nateg. Zajeb. Neumnost. Udarec mimo. Itd.

Pravzaprav sem se malo ukakil. Smo se malo ukakili.

Ampak tako je, če prevlada razum in ne poslušaš srca. Ali kakor je rekel mimogredoči pohodnik na Primožu: "se vam ni dalo, kaj?" in zraven še pribil nekaj o pohodnikih in vremenu, a tisto vseeno ni za objavo, ker se preprosto ne strinjam z njim.

Ja, vstali smo ob 4h. Da bi lahko končno prišli na presneti Grintovec.

Pa je bilo zjutraj vreme takšno:

A preden smo prišli do Kamniške Bistrice, je bilo že toliko svetlo, da se je lepo videlo, da so prav vsi vrhovi v oblakih. In to v dobrih oblakih! Nagužvano, natlačeno, zabasano!

Kaj zdaj?

Prerekanja je bilo kar nekaj, a vreme res ni bilo prav nič obetavno. Zakaj bi hodili na Kokrško, če je pet metrov nad njim oblaaaaak? Tudi Kamniško odpade. Le Velika planina ima malo boljše vreme, je ravno prav visoka.

Pa še dva najstnika sva imela s seboj.

Odločitev ni bila lahka, a nihče si ni mislil, v kaj se bo vse skupaj razvilo...

Na Sv. Primožu je bilo lepo. Krvavec je bil fino pod oblaki, ravno malce od stolpa naprej se je začelo. Prav nagravžen, težak pokrov. Ufff,  hvala bogu, smo najbrž pomislili vsi štirje...

Slikali nismo. Ni bilo potrebe, saj je bilo tako zabasano, da se itak nič ni videlo... Pa smo jo veselo rintali naprej. Tam, sredi pasjih pečin smo videli, da se je pravzaprav še vse malo spustilo! Kokrško je bilo tik pod oblačnostjo in zgledalo je, da bodo presneti oblaki prav vse pojedli. Nam pa je igralo srce, da smo se pravilno odločili!

Še na Mali planini je kazalo kar slabo, prav nič dobro, ne!

Dober trening, saj je bilo do sem tudi lepo! Planina je vedno lepa, zelena. Čajček dober, ljudi polno. Pa je bilo treba počasi it, ker sem že postajal zaspan in najbrž ne bi bilo dobro, ko bi kar tam na klopi malo zadremal...

Pa smo rekli, da gremo pogledat še na rob! Mimo domžalskega doma in... in... n.e..m.o.r.e.š..v.e.r.j.e.t!!! Tam zadaj se kaže lump! Odkrit! Celo z malce sončka! Arrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrghhhhhhhhhhhhhh!

In kje, lepo prosim, hudiča, so oblaki? Kje je vsa tista zabasanost? Kater hudir jo je odnesel? Kam je šla? Kam se je izgubila?

Katastrofa! Res.

Malo smo skakali. Eni več, drugi manj. Prepirali pa smo se še dolgo v dolino. Se malo obtoževali. Skušali razumeti. Podajali razloge. Se počutili izdane. Bili prikrajšani.

In tako je en lep izlet izzvenel v prazno, a je bil na koncu vseeno v svojem bistvu lep. Temu se ne da oporekat. Le neka senca, senca napačne odločitve ga je prekrila in zabrisala zelenost Planine ter lepoto poti. In kakorkoli se trudiš in tudi če najdeš še sto razlogov zakaj in kako, te sence ne gre izbrisati.

Ja, res, prav res je bilo škoda dneva.

A življenje je pač sestavljeno iz polno takih napačnih odločitev, razočaranj, porazov in ostalih podobno sitnih momentov. So njegov osnovni sestavni del in prav zaradi tega tako zoprni. Vendar pa, bolje kot objokovati za nazaj, se je na podlagi izkušenj pripraviti za naprej!

In zato me malce skrbi. Bomo drugič manj objektivni? Bomo vzeli poraz v zakup in vedno vseeno malce mislili: "kaj pa, če?"? Zadeva ima lahko precej neprijetne posledice. Z vremenom in razmerami se pač ni za hecat.

Cel zajeb, res!