Nateg. Zajeb. Neumnost. Udarec mimo. Itd.
Pravzaprav sem se malo ukakil. Smo se malo ukakili.
Ampak tako je, če prevlada razum in ne poslušaš srca. Ali kakor je rekel mimogredoči pohodnik na Primožu: "se vam ni dalo, kaj?" in zraven še pribil nekaj o pohodnikih in vremenu, a tisto vseeno ni za objavo, ker se preprosto ne strinjam z njim.
Ja, vstali smo ob 4h. Da bi lahko končno prišli na presneti Grintovec.
Pa je bilo zjutraj vreme takšno:
A preden smo prišli do Kamniške Bistrice, je bilo že toliko svetlo, da se je lepo videlo, da so prav vsi vrhovi v oblakih. In to v dobrih oblakih! Nagužvano, natlačeno, zabasano!
Kaj zdaj?
Prerekanja je bilo kar nekaj, a vreme res ni bilo prav nič obetavno. Zakaj bi hodili na Kokrško, če je pet metrov nad njim oblaaaaak? Tudi Kamniško odpade. Le Velika planina ima malo boljše vreme, je ravno prav visoka.
Pa še dva najstnika sva imela s seboj.
Odločitev ni bila lahka, a nihče si ni mislil, v kaj se bo vse skupaj razvilo...
Na Sv. Primožu je bilo lepo. Krvavec je bil fino pod oblaki, ravno malce od stolpa naprej se je začelo. Prav nagravžen, težak pokrov. Ufff, hvala bogu, smo najbrž pomislili vsi štirje...
Slikali nismo. Ni bilo potrebe, saj je bilo tako zabasano, da se itak nič ni videlo... Pa smo jo veselo rintali naprej. Tam, sredi pasjih pečin smo videli, da se je pravzaprav še vse malo spustilo! Kokrško je bilo tik pod oblačnostjo in zgledalo je, da bodo presneti oblaki prav vse pojedli. Nam pa je igralo srce, da smo se pravilno odločili!
Še na Mali planini je kazalo kar slabo, prav nič dobro, ne!
Dober trening, saj je bilo do sem tudi lepo! Planina je vedno lepa, zelena. Čajček dober, ljudi polno. Pa je bilo treba počasi it, ker sem že postajal zaspan in najbrž ne bi bilo dobro, ko bi kar tam na klopi malo zadremal...
Pa smo rekli, da gremo pogledat še na rob! Mimo domžalskega doma in... in... n.e..m.o.r.e.š..v.e.r.j.e.t!!! Tam zadaj se kaže lump! Odkrit! Celo z malce sončka! Arrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrghhhhhhhhhhhhhh!
In kje, lepo prosim, hudiča, so oblaki? Kje je vsa tista zabasanost? Kater hudir jo je odnesel? Kam je šla? Kam se je izgubila?
Katastrofa! Res.
Malo smo skakali. Eni več, drugi manj. Prepirali pa smo se še dolgo v dolino. Se malo obtoževali. Skušali razumeti. Podajali razloge. Se počutili izdane. Bili prikrajšani.
In tako je en lep izlet izzvenel v prazno, a je bil na koncu vseeno v svojem bistvu lep. Temu se ne da oporekat. Le neka senca, senca napačne odločitve ga je prekrila in zabrisala zelenost Planine ter lepoto poti. In kakorkoli se trudiš in tudi če najdeš še sto razlogov zakaj in kako, te sence ne gre izbrisati.
Ja, res, prav res je bilo škoda dneva.
A življenje je pač sestavljeno iz polno takih napačnih odločitev, razočaranj, porazov in ostalih podobno sitnih momentov. So njegov osnovni sestavni del in prav zaradi tega tako zoprni. Vendar pa, bolje kot objokovati za nazaj, se je na podlagi izkušenj pripraviti za naprej!
In zato me malce skrbi. Bomo drugič manj objektivni? Bomo vzeli poraz v zakup in vedno vseeno malce mislili: "kaj pa, če?"? Zadeva ima lahko precej neprijetne posledice. Z vremenom in razmerami se pač ni za hecat.
Cel zajeb, res!
Vpiši se