Najhujše je, da nikamor ne napreduješ.
Naprimer: kile kar stojijo. No, niti ne stojijo, pravzaprav gredo celo malce gor. Čisto počasi, na skrivaj, a mene ne morejo ukanit! Ne!
Ali pa, da tečeš vedno počasneje in da nikamor več ne moreš in tako. No, hvala bogu, da tole ni res. Sicer vedno zamahnem z roko: aaaahhh, brez veze, nikamor ne gre! Ampak... no, ni čisto tako. Saj se opazi, res da malo po malo, a saj je to dovolj, anede?
Človek je tako presneto neučakan. Vse bi danes, ta mesec, v tem letu! Takoj. Instant.
Saj če dobro premislim, je super, da to ne gre tako hitro. Še dobro, da gre počasi, celo življenje je še pred mano, kaj pa bom počel?!
Danes imam še dopust. Mislim, da se mi je prvikrat v življenju zgodilo, da sem raje sam nekam šel, kot da bi se doma premetaval po postelji. Tamaučka sem peš odpeljal v šolo, potem sem jo pa mahnil v hribe. Sam. Čisto sam. Kar pravzaprav ne počnem. Nikoli. No, zdaj prvič.
Sicer pa sem vedel, da mi bo žal, če ne bom nikamor šel. Vsaj na Jarškega se spokaj! Prva urica je napor, polno poskusov prenehanja in odstopa, a se zdaj že toliko poznam, da moram zdržat vsaj tisto uro in malo čez. Potem telesne droge primejo.
Pa prime tudi lep razgled. Vsekakor.
Ker sem bil sam sem cincal in cincal... sploh ne morem verjet, kak cincaroš sem. Pa saj je ja pot trikrat širša kot pri prečenju tam okoli Hudičevega boršta... Kot da bi bilo tole kaj posebno nevarnega!
Do Primoža sem si prav rekel, da ne smem pretiravat in delat kakega blesavega rekorda, ker bom pregorel. Ja, seveda... Nisem ravno pregorel, sem se pa namatral že v prvih štiridesetih minutah. S skrajnimi napori sem se le malo pod Primožem potem malo umiril in upočasnil korak.
Potem sem tako počasi hodil in hodil in hodil in kar naenkrat sem bil gor.
Razmišljanje o uspehih, veselju, pričakovanjih in uresničitvah me je povsem zaposlilo, tako nisem niti na uro gledal niti se ne ukvarjal s hitrostjo hoje. Zdelo se mi je, da grem počasi, ker pač nisem dihal na ves glas. In tako sem uro ustavil na 1:57. Uhuhuhu, uau. Pol ure boljši???
Sem si ga takoj privoščil. Jejžeš, kako je pasalo, mrzlo...
Gor je bil sonček, brez vetra, skratka, lahko bi se cel dan sončil! Pivo pa dva evra, kar nisem mogel verjet! Bi kar gor ostal, a je postajalo kar prevroče in tudi kako kremo bi rabil. Pa sem jo mahnil dol. Počasi.
Japajade. Počasi sem šel prvih šest metrov in pol, potem me je pa spet nekaj prijelo. In sem šel tečt. Čist do dol, do avta. Vmes sem se ustavil trikrat. No, pa v klanec, ker sem šel po Poti modrega moža (pot mora biti vsaj malo drugačna!) nisem tekel, jasno. Tudi fotko sem si privoščil. Malce kasneje in čisto majčkeno višje, kot je prva. Skoraj isto, kaj? V ta razgled bi lahko buljil ure in ure... Ampak takole na sliki pa ni prav nič posebnega, hm.
Malo je bilo že vroče, jaz pa brez vode. Pametno. Pa še tečem in tečem in tečem. Hm, do avta sem pritekel v 1:10 kar dobro zmatran. 3:07 vse skupaj, kar daje misliti na naslednjič, anede!?
Po mojem sem bil tudi malo dehidriran, ker sem šele zdajle, popoldan, kolikor toliko ok in me ne žeja več tako neznosno. Voda človek, voda!!!
Oddahnil sem si tudi, ker se je oprema (spet) pokazala za vredno in tokrat nisem padel. Gleženj z Grintovca je že povsem pozabljen in čeprav sem in tja hoče še nekaj bolet, se ne zmenim zanj. Zdaj sem pa lahko tekel in noge so se mi zelo dobro počutile, vsekakor je v teh supergah mnogo bolje tečt, kot v gojzarjih. Sem pa imel s seboj palice kot previdnostni ukrep.
Torej, hotel sem povedat, DA napredujem. Zadnjič sem popravil Limbarsko za deset minut, Murovico kar naprej izboljšujem, 10ko sem tekel pod uro, danes sem prišel gor pol ure prej in deset minut prej dol... Ja, napredujem! Sicer rezultati niso ne vem kaj, a so moji. Najbrž tudi nikoli ne bodo ne vem kako dobri, a to mi je povsem vseeno. Letos sem, sva, smo naredili glede tega ogromno in si pokazali pot vnaprej. Jesen bo še dolga in lepa in tokrat se tudi za zimo ni bati, da bi kaj preveč počivali!
Vpiši se