Če nič ne pišem, ne pomeni, da se mi ne da.

O, bi se mi dalo, a nimam časa. Seveda je to samo izgovor, čas je pač ena čudna stvar interesov, vendar porabim ves čas za računalnikom za iskanje napak.

Tokrat so me kar naenkrat začele zafrkavat strani z vremenom. Bogve, kaj jih je pičilo, kar naenkrat iz ljubega mira (ali pa iz preveč obiska - tega še ne vem natančno) so začele kar fino štekat. Napoved se je nalagala pet minut ali pa je sploh crknila vmes. To pa ni za zdržat...

In sem zadnji teden vsak trenutek porabil za reševanje tega problema. Zdajle zaenkrat dobro kaže, vse se je umirilo, strežnik dela kot pesmica. Pa je prej štekal, švigal na 100, se ustavljal, ne-delal in podobno.

Sicer se še nisem znebil ms accessa, ampak zdaj sem pa že zelo blizu!!! Samo še vremenska napoved je ostala tam, ker ima pač najmanj podatkov. Vsi ostali podatki vremenskih postaj so šli na sql. No, par stvari sem še popravil in izboljšal, morda pa res ne bo več tečnarilo, čeprav po pravici povem, da nimam pojma, koliko je še strani, kjer se uporablja še access in kjer bodo najbrž rezultati precej smešni, če že ne bo kaj šteknilo.

Vremenski podatki pa so šli končno v sistem geostika, na Map View 3.0. Končno.

Vremenski podatki po Sloveniji!

Edina alternativna vremenska napoved v Sloveniji! Lahko si jo namestite na svojo stran! Ali pa čez google gadgets.

Vremensko društvo ZEVS - forum.

17.10. imamo občni zbor. Tudi za to bi lahko rekel: končno. Priznam, da kar nekaj časa nisem nič kaj dosti delal na tem. Bo treba tole malo spremenit.

Huh, grem pilit zadeve nazaj...

Čisto enostavno vprašanje, na katerega ne poznam odgovora:

zakaj tablete za odvajanje vode delujejo le ponoči?

Zakaj - samo naprimer - ne bi šel lulat podnevi (še) ene trikrat več? Zakaj moram vsak božjo noč tacat na stranišče iz tople in mehke postelje?

Pa mogoče še ni nič narobe, če me prime ob 2h (uff, lahko še spim!), ampak ob 5h (vstani čez pol ure!) je pa res prava svinjarija.

Po mojem bo tisti, ki mu uspe naredit take tablete za odvajanje, ki delajo samo podnevi, heroj in milijonar!

Res, naše vremensko društvo ZEVS nima sreče s temi ponudniki. Kar naprej neke težave, ravno se navadimo in cak, evo spet težave.

Saj, dokler je vse ok, potem ni nobenega problema, izkaže pa se, da se v primeru težav začnejo ponudniki obnašati na najbolj nemogoče načine. Bog ne daj, da bi stopili bliže k uporabniku in se dogovorili, ne! Vedno je treba nastopat s stališča pišmeuhovstva, moči in ignorance... In to zaradi lastnih napak, ne zaradi napak stranke!

Takole se je zgodilo:

14.9.2009 je v jutranjih urah odletela neka strojna oprema pri ponudniku hitrost.com. Seveda ravno na strežniku, kjer gostuje naše društvo! Kakšna sreča!

Tisti dan nisem spisal niti ene pritožbe, čisto tiho sem bil, kot miška! Sem si pač rekel: evo, imajo težave, počakajmo, da jih rešijo, pa bomo videli, kako bo! Saj bo vse ok, anede?

Po 24 urah nedelovanja, je ponudnik 15.9.2009 le uspel prenesti vse uporabnike na drug strežnik. Uau, 24 ur! Hitrost. Seveda pri tem ni pomislil na nikogar, ker je zamenjal IP številko za gostovanje. Kar pri nas pomeni, da moramo popraviti svoj DNS, ki ga imamo drugje, kar pa ponavadi traja tudi do 72 ur, da se vse skupaj unese. Še posebej na SiOLu, kjer imajo pregovorno dobro urejene dns strežnike. Ljudem v omrežju siola potem naš forum malo dela, malo ne, pa spet malo ja, pa spet malo ne. In tako par dni.

Takoj, ko pridemo gor, vidimo, da so zadnji podatki z 12.9.2009 v večernih urah. Super. Ajde, kaj čmo, saj zdaj bo delalo, vse bo ok in vsi bomo srečni, bomo že zdržali! Kaj pa je en dan vržen stran!

Ampak...

Zadeva ne dela ravno najbolje. Forum včasih odpira, včasih ga odpira pooooočasi, včasih pa sploh ne. Postaje meče ven, ljudje ne morejo na Portal. Vsi se pritožujejo, obvestila nobenega, nihče ne ve, kaj se dogaja. Požiram pritožbe in počasi mi raste pritisk.

Pišem prvo, že malce bolj jezno, pismo na podporo hitrost.com. V njem izrazim nestrinjanje z načinom njihovega delovanja, zraven pa še povprašam, kako bomo nadaljevali tole štorijo, saj zgleda, da še ni zaključena?!

Odgovorijo hitro. Ko bo nov strežnik, se bomo spet selili. In spet menjali IP. Super fakin fantastično. Spet 72 ur pojasnjevanja, vpisovanja v hosts datoteke, brisanja, moledovanja in vsega, kar paše zraven! Prav presneto super. A kaj čmo, kar je treba, je treba!

17.9.2009 kar naenkrat obvestilo, da so nam "zaradi bolj stabilnega delovanja" ukinili FTP in Nadzorno ploščo. Bodo dali nazaj, ko bomo na novem strežniku. Enkrat naslednji teden. Uauuuuuu. SUPER na kubik! Saj to je naša osnovna potreba, ftp! Kaj pa postaje, podatki, za katere se tako matramo??? U maloro...

Ja, seveda mi je zavrelo. Odpošljem naslednje, precej že jezno pismo. Odgovor spet pride kmalu, ne dajo se ne ustrahovat, ne ujet, ne opravičit, nič. Skop, puhel in brezvezen odgovor, lahko bi ga razumel celo kot sarkastičnega, zajebantskega, norca-se-delati-skega. Pa ga ne bom, drugače še zletim iz kože.

Tako. Prava kalvarija. Kjer bomo na koncu brez svojih storitev skupno kakšen teden. Morda se komu to ne zdi prav veliko, meni pa na žalost se. Storitev plačujem in pričakujem, da bo delovala, kot je treba. Povsem jasno je, da se najbrž vse skriva v podrobnostih in da je ponudnik dobro zavarovan proti takim zadevam. Vendar pa sploh ni problem v tem!

Problem je v zaupanju v takega ponudnika. Povsem jasno je, da sem začel razmišljati o nobem gostovanju, o profesionalnosti hitrost.com me ne prepriča nihče več, pa pogodba gor ali dol. Saj je razumljivo, nekdo hoče nekaj prišparati in nima na zalogi strežnika, niti ga nima pod vzdrževanjem! Nekdo hoče biti bogat, nekdo hoče zaslužit na plečih drugih! Dobro, naj bo tako, vendar od mene ne dobijo niti ficka več! Na žalost bo šlo kar nekaj časa, ko imamo še zakupljeno skoraj celo leto, v tri krasne.

Hkrati pa me neverjetno žalosti, kako podjetja pojmujejo današnji splet/internet/storitve. Bolj kot živijo od spleta/interneta, manj jih vse skupaj briga. Na vrhu lestvice je seveda Telekom s Siolom, kjer jim je popolnoma vseeno ali imaš dostop v splet ali ne, kmalu za njimi pa so že sami ponudniki! Ah, kdo pa rabi internet! Saj je samo izguba časa, kajne? Pa fejsbuk pa tviter pa kurnk... pa igrce... nej grejo končno kej pametnga počet!

In vse to v letu 2009, v "kao" informacijski dobi. V dobi, kjer... eh, my ass pa informacijska doba! Še vedno smo daleč zadaj, daleč zadaj za samim sabo.

Takih napak ponudniku ne morem in ne smem oprostit.

Profesionalnost? 24 ur za prenos strežnika? Sprememba IPja? Izguba dneva podatkov? Prenos na ne-dovolj dober strežnik? Ukinitev nujno potrebnih storitev? Prenos nazaj, ki bo bogvekdaj?

Vse odločitve so enostranske. Brez dogovorov, brez opravičevanja (razen suhoparnega e-obvestila na spletni strani, ki vsake toliko časa izgine), brez sodelovanja. Vse bi se dalo domenit, saj nismo zverine, situacijo razumemo. Če bi bili malce bolj človeški in ne bi lastnih strank smatrali za neumne in vedno-pritožujoče-se bedake, bi zelo pomagalo. Zeeelo.

To je pravzaprav že tretji ponudnik, ki nas je zafrknil in nam zaril nož v hrbet. Prvi - donator - je pozabil podaljšat domeno. Drugi so bili američani (bedni siteground), ki so imeli polno težav sami s seboj, ob vsaki težavi pa so nas vrgli s strežnika, težili, da porabimo preveč... , tretji pa je hitrost.com, ki se očitno ne znajde, ko ima strojne težave. Kot da bi bilo to nekaj posebnega in nenavadnega, skrivnostnega!

Ker pa so nas/me stisnili v kot, mi pač ne preostane drugega, kot da uporabim vse možne in meni razpoložljive sile, da bi prišel do svojih storitev nazaj v čimkrajšem času!

Tukaj bolj podrobno.

Ostaja pa seveda - zdaj zelo pomembno - vprašanje: koga in kako izbrati za naslednjega ponudnika?

Pa madona, s čim vse se moram jest zajebavat...

Akumulator je višek današnje tehnologije! Space shuttle. Najmanj.

Zdi se, da ga je težje zamenjat kot celotni avtomobilski računalnik. Vsaj meni se tako zdi, ker imam z njim že celo kalvarijo.

Pa je presneti reno (glej, glej: presneti reno sploh ni bil nič kriv!) crknil že v soboto in se še danes ne vozi. Kje tiči vzrok težave?

Najprej v tem, da je bilo seveda pogruntat, da je crknil akumulator. Nek povsem naključen preblisk v zadnjem trenutku mi je v nedeljo velel naj vzamem še kleme s sabo. Pa sem jih. Še dobro!

Ko smo jih nataknili, je presneti reno takoj vžgal! Ha, pa smo ga našli, krivca!

V nedeljo sem akumulator vzel iz avta, se pri tem naklel (nagrdogovoril) še za naslednjih pet let, si umazal prstke do konca, a ga na koncu uspešno premeril in popisal. Brihta jasno ne bo šla na uradni presnetorenojevski servis tega zamenjat. Saj to pa zna vsak mulc! Vedno se mi zdi, da mi zaračunajo dotik kljuke vsaj 40€, zato bom tole jaz tokrat lepo prišparal!

V ponedeljek sem potem šel z lahkotnim korakom - saj je samo akumulator! - v BTC to zadevščno kupit. Vse sem imel s sabo, mere, amperažo, kaj gre lahko še narobe?

Ojej. Vse. Vse gre lahko narobe.

65Ah namreč noben nima. 55 ali pa 92. Super, ampak ne rabim. Najraje bi vzel popolno kopijo starega. Ista amperaža, iste mere, isti, isti! A, ne, ne, to pa ne gre, nimamo! Nikjer v BTCju! Izginilo. Če pa že kaj majo, je pa tako veliko, da ne bo šlo notri.

Ahhhh. Potem so se pa vprašanja sploh začela šele vrstit. Kakšnega pa pravzaprav imate predpisanega? Hmmmm? Pojma nimam? Na netu ne najdeš nič oprijemljivega, presneti reno skriva vse podatke kot kača noge. Enega samega zapisa nisem našel (res da je bilo iskanje v naglici), kjer bi pisalo, kakšen akumulator ima presneti reno! Ni. Briga jih, pejt na servis.

Ne greeeeem!

A mate lev al desn plus? WTF??? Ok, ok, ta je lahka! Malo si je treba predstavljat in malo v mislih obračat, pa je.

A mate široke ali ozke tiste bunke za prključt? Hmmmmmmmmmmmm. Na sliki se ne vidi dobro... Pa recimo široke! Na široke bo šlo prej, ko na ozke...

A ma akumulator spodaj robove? Heh, ta je pa res enostavna: seveda ima, saj je evropski model!

No, na koncu vse te odisejade sem končno našel enega, ki bi morda lahko če bo uspel in če bo ratalo in če se bo potrudil, naslednji dan pritovoril enega z 62Ah in s pravilnimi merami od nekje drugje. OK! Dajmo!

V torek sem torej spet šel, zdaj z malo manj prožnim korakom. Predvsem skrbi so me obletavale, kaj gre lahko še narobe. Pazi, sem si govoril, in preveri vse: bunke, robove, amperažo, mere, vse! In potem je bil tam! Pravilnih mer. Prave levo/desne usmeritve. Pravih mer. Pravih robov. Povsem pravilen. Uhhhuhuhu...

Ne, ne še, težav še ni konec. POS je crknil. No, bankomat pa res ni daleč... in sem šel po gotovino. Potem je pa še PC crknil! Kar pozabi na račun! In takrat me je počasi začelo minevat razpoloženje in potrpljenje. Vendar bi mi ostalo le še to, da bi šel na servis. Tega pa nikakor nočem, ker sem trmast ko hudir.

Zdaj ga imam končno v prtljažniku, kjer čaka na popoldansko montažo. Ker se človek ponavadi nekaj nauči iz izkušenj, pričakujem montažo s tesnobo v srcu. Bo premajhen? Prevelik? Preširok? Neprave barve? Bodo planeti v pravilnem razporedu?

P.S.

Čisto tako, medklic, tista trgovina v BTCju, a-cosmos, pa ne bo več dolgo, kaj? Ali gre cela firma v franže? Ker tako zanemarjene trgovine pa ne vidiš vsak dan... Vse razpada, nič ne dela, umazano pa kot na odpadu... Brrr.

Vsi znamo parkirat, anede?

Ampak samo mi, vsi ostali pa ne!

Danes je bil sploh en tak dan. Dan za avte. Najprej polno nekih nesreč, ker se vsem tako mudi in potem pol države čaka v vrstah. Sami pametnjakoviči, eni hitrejši kot drugi, vsi se najbolje znajdejo, mi ostali smo pa navadni luzerji. Eh.

Potem pa prideš v službo in iščeš parkplac. Prava borba, že celih deset let. Zraven pa gradijo in gradijo in je že vse zasedeno že vnaprej. Pojma nimam, kako bo šlo naprej, ampak opažam, da je človek najbolj nesposobno bitje pri načrtovanju. Parkirišča, vrtci, šole... saj poznamo, kako to gre.

Sicer pa imam pred službo polno prostora. Ampak za mini avtočke.

Pa nista edina mojstra.

Še zdaleč ne!

In še četrta mojstra!

In to na celih petdesetih metrih parkirišča! Saj ne moreš verjet...

Zgleda, da je ljudem že popolnoma vseeno. Jaz parkiram, za ostale pa me ne briga!

Tamle, malce naprej pa se tako gnetejo na malem parkirišču, da je obvezno tako parkiranje, da je vsak obrnjen v drugo smer. Tukajle je pa veliko prostora, ni problema.

Zanimivo, kako človek enake stvari povsem drugače vrednoti.

Kakšen vikend je lahko vsega prazen, pa se nam zdi, da je napet kot strela, drugič pa ti ogromno stvari sploh ne daje vtisa, da se kaj dogaja.

Ta vikend je bil nekaj takega, kar poln, a brez vtisa, da smo kar naprej nekam tekli. Pa se je vseeno kar nekaj dogajalo:

• v petek nisem mogel nazaj v ljubljano, kako pivo je bilo preveč,
• v soboto je reno crknil direkt pred trgovino,
• popoldne na velenjsko na enkraten žur,
• ponoči domov,
• zjutraj ob sedmih sva jo že mahala proti Ciclju,
• po avto, porivanje, kleme in podobne neumnosti,
• ukvarjanje z akumulatorjem,
• in še tisoč stvari, ki jih pač človek počne doma.

No, saj če zdajle pogledam, res ni prav veliko...

Jah, luštno je bilo, ni kaj reči! Tudi trening nama je uspelo vplesti v nedeljsko zaspano jutro.

Jutranje meglice je vedno bolje gledat od zgoraj. Madonca, je že čas, kaj? Jesen je že skoraj tu.

Sicer pa, saj sem se oblekel že skoraj zimsko, zjutraj je bil kar mraz!

Pa ni bilo nič preveč, ravno prav, že tako sem kar naprej težil in priganjal, da me zebe. Zjutraj sem po sobotnih slastnih arcnijah malce težko vstal in sem bil najprej siten ko strela. Zato pa sem potem hotel vso vodo čimprej zamenjat, mijavkanje še najhitreje odženem na silo! Sem letel in hlastal za zrakom in priganjal in priganjal, dokler me ni imela Helena dost. Potem sem se pa malo umiril...

Sva bila kar pridna, od Zaloga na Cicelj in nazaj. Slabe tri urce tekanja gor in dol po hosti, dobrih petnajst kilometrov in čez 700 višinskih metrov.

Ne moreš verjet, spet nas je pustil sred ceste...

Tokrat noče več vžgat. Naredi samo še brrrppppp. Pa ni akumulator, ker vsa ostala elektrika dobro dela. Sumim na štarter, lahko pa je odneslo tudi celo mašino. Pravzaprav mi je čist vseen, briga me!

Toliko imam že debelo kožo, da se ne sekiram več preveč. Danes se sploh ne bom več z njim ukvarjal... Jutri grem tja s fanti, pa da vidimo, če je res starter. Če bo vžgal, ko ga porinemo, potem ok, drugače pa resno razmišljam, da bi ga kar na odpad peljal.

Še presnetega izpušnega sistema, ki je šel v Črni gori, nisem popravil, na, pa je že nekaj drugega narobe! Saj ne more človek niti sledit več!

Mogoče je res čas, da si nabavimo en manjši avto, tako velikega ne potrebujemo več. Kakšnega malega, plastičnega japonca. Imamo namreč dobre izkušnje s suzukijem, ki še olja ne je. Čeprav, če zdajle dobro pomislim... pa je bil tudi suzuki kar nekajkrat pri mehaniku... Hm. Zgleda, da so vsi ti avti ena velika jajca. Najbolje bi bilo, če jih sploh ne bi imel. Eh.

Pa še res tako enkraten čas je zdajle za drug avto kupovat. Pa še jaz, ki sem tako spreten in okreten pri teh zadevah in me vedno prinesejo okrog kolikor sem dolg in širok!

Grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr renoooooooooooooo!

Dolgo časa sva razmišljala.

Ali greva od spodaj, samo do Murovice? Greva od zgoraj, pa do Ciclja? A sploh greva?

Težko je, če si vedno omejen s časom, med tednom je to še bolj opazno. Pa še tavelike ni, se potepa po Firencah.  Pa tudi takole, sredi tedna... pridemo iz službe in če potem zgineš za dve uri, te pravzaprav sploh ni doma, vsaj za otroke ne. Zato greva ponavadi vsak posebej, en enkrat, drug drugič, ampak tole sem načrtoval kar za oba.

Pa sva na koncu le šla, odločila pa sva se za gornjo, grebensko varianto. Zgoraj, izpod Murovice, najprej na Murovico, potem pa čez na Cicelj in nazaj. Urico in pol bi to zneslo. Pa še vožnja sem in tja, evo, dve uri, ravno prav za sredi tedna.

Odločila sva se za pot na Murovico, po kateri še nisva šla. Saj je super, samo ta strmina! Aaaaaaaa, kako je to strmo! Človek pa direktno gor, brez kakršnegakoli ogrevanja! Uuuu, kaj je mene zategovalo, Helena pa je letela gor, kot da strmine sploh ni! Je pa res, da sva potrebovala le 16 minut do vrha, to pa je prednost. In to, da si na vrhu tudi dobro ogret.

Nadaljevalna pot do Ciclja je nato prekrasna, sicer brez razgleda, vendar v tako lepem gozdu, po mehkih poteh... Jej, bi človek kar tekel in tekel in tekel. Pa si v slabe pol ure že tam. Tokrat sva si vpis zaslužila.

Helena pa je planila na polja ciklam!

A kaj kmalu te takole začne zebst, zato je treba kar čimprej nadaljevat. Dol sva šla po malo drugačni poti, pravzaprav po cesti, da vidiva, kje pride ven in kako kaj zgleda. Tam sva pa imela potem še razgled, tako, da je bil mali trekingec nadvse sproščujoč in sploh enkraten. Pa še takole, čisto zraven doma... Se mi zdi, da bodo tile jesenski sprehodi čez naše hribčke prav enkratni, jesen zna biti tu preprosto prelepa!

Kot sva že zadnjič opazila, če se potrudiva, čase deliva ravno na pol.

8km, 1:16, 400vm, luštno kot strela! Je pa kar strmo, sploh od začetka, ko še nisi ogret.