Ma, ja, malo me je že skrbelo. Kako me ne bi, ko pa sem zadnjič tekel v Domžalah, na 2. TF 10-ki..

Kar nekaj časa nazaj, več kot mesec, zdaj naj pa se pojam na polovički?

Hja, skrbelo me je, jasno.

Zato sem včeraj že zjutraj začel težit, da grem popoldan tečt. Tečt. Tečt. Tečt. Itd. Bistvo taktike je, da čimvečkrat ponoviš, da greš tečt. Tolikokrat, da te imajo že fino čez glavo. Zakaj? Ker se potem ne moreš več zvleči ven! Vsi te imajo že dost in na koncu komaj čakajo, da greš tečt.

Poceni in enostavna taktika za lenobe, kakršna sem jaz. Preverjeno deluje vsakič.

Sem se pa potrudil, da ne bi šlo tako lahko, pravzaprav sem preverjal samo taktiko. Če ni slučajno kakšna luknja ali nepravilnost. Tako sem šel celo malo prej iz službe, spremljal tamaučka na kros, se skoraj zasedel potem v bifeju, spil dva piva (ker se je tamauček tako natekel!), šel v trgovino in prišel domov zmatran k diuja svina (bi rekel tamauček). Čas za hrano, ha!

Ej, pa mi niso dal! Kar pred vrata so me (skoraj) postavli! Češ: si cel dan težil, zdaj pa pejt tečt!!! Šc, šc!

No, sem rekel, da deluje! Ampak v tistem trenutku nisem bil ravno navdušen in sem veliko grdih besed izgovoril o tej in podobnih taktikah. Da o tem, kaj sem govoril o teku, sploh ne govorim. Sem se pa na koncu sprijaznil - kaj pa čem! - in jo mahnil dogodivščinam naproti.

A sploh še znam tečt? A bo šlo? Bom naredil pet kilometrov? Kaj pa, če ne pridem niti do konca vasi? No, to je le par vprašanj, ki so mi letela skozi glavo, ko sem se zagnal. In res, prav zagnal sem se! Tempo 6:00 in še preden sem se zavedel, sem bil že na 180 obratov. Kaj pa je zdaj to, hudirja? Aha! Bo treba bolj počasi, na 7min/km, to bo moj tempo! Nič ne bomo hiteli, naj mladi hitijo, meni je super tudi počasi.

Pa je kar šlo. No, šlo je pravzaprav super... Prvih pet, šest kilometrov sem trpel. Res trpel, tako kot vedno. Potem sem pa - na povsem ravninski progi - našel en hrib s hosto in se seveda zapodil prek njega, kolikor mi je dalo srce. O! Gozd in potke! To pa je nekaj čisto drugega! Od takrat naprej je pa šlo čist ok, brez problemov.

In sem kar tekel in tekel in potem še mosta ni hotelo bit, jaz pa na "napačni" strani Bistrice... Kako nazaj? Ma, ja, nekje bo pa že most, anede? In je tudi bil, niti ne tako daleč. Potem je bila pa tema in to čisto taka, črna tema in nič se ni videlo, razen krogca od čelne svetilke. Makadam pa kot makadam v naših koncih - poln lukenj. In potem buljiš kot nor, da ne bi kam padel in se še kaj poškodoval. Nič drugega, le ti in presnete luknje. To pa postane zelo kmalu zelo dolgočasno. ZELO dolgočasno. Pa sem imel še namen it tam gor in dol in potem levo, a sem jo mahnil kar lepo domov.

Bo treba zbirat kake bolj lučkasto asfaltne zadeve v teh tem(ač)nih časih. Drugače me bo dolgčas pobral.

Doma sem bil kar malo presenečen, saj je nabralo kar nekaj kilometrov. Točno dve uri, 17.6km, 170 povprečje obratov. Kar malo preveč za tako razdaljo, čisto lahko bi bilo precej manj. Med tekom in takoj po teku sem bil čisto ok, nič bolelo, nič krize, nič nenavadnega. Lagal pa bi, če bi rekel, da potem nisem bil prav nič utrujen. Ko sem šel spat, sem noge kar precej čutil, pa tudi sam sem bil v celoti kar dobro utrujen. Ja, malo se bo treba še raztegnit, še preteči kak km in se ne samo po hribih pojat! Mi je bilo pa prav všeč, da zjutraj nisem bil prav nič polomljen in sploh ni bilo sledu o kaki utrujenosti. Se že pozna boljša kondicija in tudi hitrejša regeneracija. Časi, ko sem zjutraj komaj prišel po stopnicah, pa če sem prejšnji dan naredil le par km, še niso tako daleč!

Tako. Če sem že obljubil, potem se je treba tega držat. Polovička na 14. LM načeloma ne bi smela bit problem in bi jo moral čisto lepo in suvereno preteči. Seveda počasi, moj pričakovan čas je 7min/km, kar je ravno prav. Seveda pa je velik dogodek velik dogodek in nikoli ne veš, kaj gre lahko narobe... Trudil se bom v vsakem primeru. Zdaj bo lažje, ko vem, da lahko, da zmorem.

Brez skrbi.

Pogruntal sem, da se da z Asusom eee PCjem prav dobro v postelji knjige brat.

Malo je zmede glede različnih bralnikov, a kdo bi izbiral in bil izbirčen?!

Še luči mi ni treba imet prižgane, le svetlobo ekrana si moram lepo nastavit. Procesor dam na šparanje in... po mojem lahko berem celo noč. Mlinček bo že zdržal, zame pa ne vem...

Seveda si ekran obrnem, da res zgleda ko ena knjiga, ki jo držiš odprto.

Mater, sem moderen!

Edini problem je, da sem si že v štartu nabral e-knjig za leto ali dve. Kdaj bom vse to prebral, nimam pojma.

Danes nam je zmanjkalo nafte.

Prav neverjetno. Da jo je zmanjkalo pred zimo in da nam ni treba zmrzovat. Je pa res, da je malce zoprno bit v kopalnici samo z mrzlo vodo.

Me prav zanima, do kdaj bo teh ubogih 1000l zdržalo? Jesen je lepa, nič še nismo kurili, ne peči, ne kamina. Zima pa bo kakšna?

No, vsaj drv bo letos dovolj.

O, jessss!

Če bi samo tole zgoraj napisal, bi čisto dovolj napisal! Vse bi zaobjel v takem kratkem stavku, vso včerajšnjo uživancijo naenkrat. Vse slabe štiri ure tekanja po gozdovih, pa še par ur priprav. Vse bi zaobjel. Veliko je tega, kar preprosto ne morem opisat, je še prezgodaj, vtisi se še niso povsem usedli, niti se ne še uredili. Podobe še skačejo, migotajo, se navdušujejo in od veselja poskakujejo.

Po drugi strani pa me močno ima, da delim izkušnjo s celim svetom, da tudi drugim povem o lepotah, ki smo jih doživeli. Da spravim vse ven, da si shranim, ker nikakor nočem, da bi spomini na nekaj tako lepega zbledeli.

Ja, že po par stavkih se vidi, da sem bil včeraj močno navdušen! Močno navdušen! Dan je bil - na koncu - lep, orientacija nama je šla, hitra sva bila dovolj, gozd je bil prekrasen, poti skrite in zavite, razgledi dih jemajoči, kostanja in grozdja pa kolikor hočeš. Vse se je poklopilo v najlepšem redu, kako torej ne bi bil navdušen?

Treking nama je prirasel k srcu, ni dvoma.

Začelo se seveda ni včeraj, ampak predvčerajšnjim, takoj, ko so bile objavljene točke. Hopla, gremo študirat, kje se bomo podili!

Kot da bi kaj pomagalo! Samo buljim in buljim v karte, kaj bolj pa se ne spoznam... Je študiranje le izgovor, da grem na pivo? V vsakem primeru je treba pot videti v naravi, na karti je vse "le" na karti...

Zjutraj sva bila kar malo zaspana, je bilo treba presneto zgodaj vstat, naš Mitja je šel na Nizozemsko, v izmenjavo. V tistem sobotnem zgodnjem jutru, ko ni bilo nikjer nikogar, mi je bila ljubljana skoraj všeč... Skoraj. Potem pa k sorodnikom na kavo in hitro na start!

Sva se potrudila, da sva ujela še sparkico in ji zaželela srečno pot. In jo malo zadržala, da je potem skoraj še start zamudila... Ker se nama je popoldne mudilo in bova morala čimprej proti ljubljani, sva predvidevala, da se ne bomo več videli, zato je bilo treba znance na ultri pozdravit prej.

Potem pa hitro študirat pot. Spet. Da ja ne bova spet kam zašla in da ne bo kaj narobe. Sicer so pa prav vsi študirali, nekateri si lepo narišejo predvideno pot s takimi lepimi flourescentnimi barvicami.

Tokrat smo dobili celo dve karti. Eno tako, "našo" in drugo orientacijsko. Tista je malo drugačna, a je zelo natančna. Ko se jo navadiš, bi imel samo še take karte... Vmes smo se šli namreč malo bolj "resne" orientacije in nama se je zdela kar dobra popestritev.

Potem je bilo pa treba še zdržat nekaj časa do starta. In vmes sva postala še zaspana, vreme se je nekaj kisalo, skoraj vse je šlo narobe. Pojma nisem imel, kako naj se oblečem, zaradi čakanja me je že zeblo, kazalo je na dež. Na start sem prišel oblečen kot sredi zime.

In, pokkkkk! Pa smo šli. Dogodivščinam naproti.

Proga je bila od začetka precej ravninska. Polovica se jih je zakadila naprej, kot da hočejo vse opraviti v eni uri, drugi so začeli počasi. Midva sva bila tokrat nekje vmes. Zadnja od tekačev, prva od pohodnikov, tako nekako. Helena je oštro začela, jaz sem bil pa siten. Oblečen ko kozel, mi je seveda takoj postalo vroče, noge pa nikakor - še - niso hotele teči. Naj tečem že kar od začetka? Ma, dajte no... Evo sitne face. Kaj me slikaš, a ne vidiš... jada, jada, jada.

A ko sva našla prvo KT, se je faca že malo razjasnila. Če bo šlo vse narobe, bova vsaj eno imela!

Na začetku smo bili še malo bolj na kupu, dohitela sva jih kar nekaj, čeprav ne vem čisto, kako. Res pa je, da včasih srečaš tudi koga, ki gre v povsem drugo smer, kot greš ti. Ampak pri orientaciji se ne smeš kaj dosti spraševat, čisto mogoče je, da bo človek na cilju precej pred teboj, čeprav gre v drugo smer.

Na peti KT je bila pravzaprav kar gneča. Eni so s KT4 užgali po levi, drugi po desni, midva sva jo pa direkt počez.

In takrat sem začel uživat. V tistem brezpotju, ko planeš kar počez čez gozd, v neki namišljeni smeri. O, to pa je užitek, ko lomastiš čez gozd! Še, še!

In takrat se je tudi prava pot, tako vzpon kot tudi nevarnosti, šele začela! Na sliki sta dva znaka, pozor na medveda in na dirkače.

A je bilo treba še malo čez vinograde, kjer je imela večina ravno ta dan trgatev. Malo po cesti med njimi -

malo direktno grizt kolena prek njih -

Potem pa v gozd, kjer sva začela zbirat brezpotja, kdo bo pa hodil po cesti! Res je, po cesti bi bilo lažje in najbrž tudi hitreje, ampak takole je bilo pa mnogo lepše, mnogo zabavneje!

Sem se zaganjal v hrib kot kakšen mlad junček, kot objestno razigran mladenič. A je bila res popolna uživancija zame! Je pa tudi res, da je bilo dobro, da sem imel dolge hlače, saj sva naletela na koprive, ki so pekle celo čez hlače. Najbrž pa je Helena s tričetrt hlačami malo manj uživala, noge ima kar precej popraskane, a mi je pogumno in brez pripomb sledila. Čeprav, če se prav spomnim, je čez neko robidovje ona mene vodila... jaz nič kriv!

Na šestki je bil najvišji vrh našega tokratnega vzpona. Zanimivo je, kako nekatere pri prejšnji KT povsem izgubiš, nato pa se spet srečaš direktno v istem času pri naslednji KT. Pa greš čisto po drugih poteh... Tu se nama je pridružila še Ema, seveda nisva imela nič proti. Najbrž pa sva bila malce prepočasna zanjo. Sva pa bila midva najbrž zaradi nje malo hitrejša, sva se manj obirala in malo več tekla, za kar se ji lahko le zahvaliva!

Ampak še zmeraj smo jo mahali počez. Tega si nisem hotel vzet, čeprav me je že malo skrbelo, ker sem vedel, da postajam preveč navdušen, takrat pa mimogrede ustreliš kakšnega kozla. Tega pa si ne bi bilo dobro privoščit, do sem smo pa ja tako dobro prišli!

Zato sem bil malo bolj previden, da smo do KT7 prišli pravzaprav čisto brez težav.

Pa tudi naprej ni bilo kakšnih orientacijskih problemov in kmalu se je pred nami odprl razgled. Pa tudi sonček je začel kar žgat, še sreča, da smo bili prej v gozdu, saj sem bil še vedno v dolgih rokavih...

Ostal je le še skok do cerkvice, do katere smo res šli malce naokrog, ampak tisti gozd je bil res eno samo žbunje, čezenj ne bi prišli!

Nato pa le še spust prek vinogradov, je čisto drugače kot v gozdu, kjer ne vidiš smeri, tukaj pa lahko lepo narišeš namišljeno črto. Direkt počez.

Vmes na poti je bilo seveda ogromno preizkušenj, takih in drugačnih. Gobe - bi marele nabrala ali jih pustiva?? Pustiva, a ja? Kostanj!!!! Ne bova nič nabirala??? Kaj pa grozdje??? Tudi ne???

Pa šranga? Nič pit? Seveda so nam gostoljubni dolenjci ponujali cvička, pa smo se kar nekaj delali, da ne slišimo in da se nam mudi... Jej, jej, kakšna tekmovalna mrzlica! Se je že poznala bližina cilja, ko nas je kar samo vleklo naprej.

In potem cilj. In - že znan - nasmešek uspešno prestanega trekinga! Nasmešek, ki ostane pri nama kar par dni.

Uau, 3:47h, 19.66km, 850 višincev. Zelo zadovoljna. Zeeeeeeeeeelo. Nekje v sredini, prav presneto dober rezultat za naju.

Počakava še na Vido in Brankota, ki sta se udeležila aktivne kategorije,

potem pojest obaro, da vsaj kaj dobiva vase in napisat še poslovilno sporočilo za ultrašico. Takole zgleda, če nimaš papirja pri sebi - en tak živ kokodajs.

Obljubljeno pivo bo moralo počakat. Malo zato, ker ga na turistični kmetiji sploh niso imeli, veliko pa zato, ker sva jo prav hitro užgala proti ljubljani na štiridesetletnico. Ja, še naporno je bilo, ampak tisto je pa že druga zgodba.

Lahko bi najbrž našla še bolj idealno linijo hoje, ampak tokrat ga res nisem niti enkrat pošteno biksnil. Enkrat sem ga skoraj hotel, pa mi je Helena preprečila, ostalo pa nama je tokrat šlo kot po maslu. Zanimivo bi bilo slišati in videti še druge plati, kakor je videti po rezultatih, je bilo več kot zanimivo, prav dramatično! Nekaterih sploh ni (ultra dvojice so sploh izginile!), nekateri niso tam, kjer bi morali biti..., skratka, cel kaos. Vsak ima najbrž čisto svojo zgodbo, polno doživetij!

Še enkrat lahko le povem, da sva navdušena, da je bilo enkratno, da... ah, se že malo ponavljam, anede?

Vse to je šlo na eno samo frutabelo. Sva pa pila le izotonik, kar zgleda zelo pomaga. Vsa ostala hrana (še dve frutabeli) je ostala v nahrbtniku, ni bilo nobene potrebe. In tudi zmatranosti prav nobene. Še zvečer sva potem žurala kar dolgo, danes pa spet cel na nogah, a se tudi zdajle ne počutim prav nič utrujenega. Vsaj zaradi hoje ne, zaradi piva pa... tisto je večji hudir!

Pridna sva bila, polna poguma in vztrajnosti. Celo toliko, da sva začela malo razmišljati o ultri. Huh... Pustimo to zaenkrat!

S tem trekingom se za naju zaključuje letošnja sezona. Učka naju ne privlači, Laška runda pa je na žalost na dan Sladkih6, kjer pa je najina udeležba obvezna! Drugo leto pa začneva na začetku. Upam le, da bova čez zimo dovolj hodila - na letošnjem letu veva, da se da, v snegu, v dežju, v soncu... prav vedno je lahko lepo!

Jutri bo naporen dan.

Najprej morava spravit Mitjo do Tivolija. Nekje ob 5:45. Potem greva naprej v Krško na kavo. Čez nekaj časa še malo naprej do Kostanjevice. Vsaj do pol desetih morava biti tam, še bolje okrog devetih. Da se ne iščemo potem okrog in ne laufamo kot kure brez glave.

Ob 10h pa štart.

Pol pa bo, kar bo.

Morava pa bit hitra, ker morava čimprej hitet v ljubljano na sorodnikovo štiridesetletnico! Čimprej!

V nedeljo pa ne bo nič počivanja. Sledi namreč celodnevni žur v Krtini - ženski nogomet v Krtini v organizaciji Krtov. Ob tem dnevu cela vas raja. In to cel dan. Vključno z mano, zato je ponavadi naslednji ponedeljek precej težak. (Enkrat sem šel na tak ponedeljek v Sarajevo. Ojej, trpljenja.) 

Zato pa pravim, da bo naporno. Najboljš, da grem spat. Hm, takoj, ko se zrihtam!

 

Za tole objavo so pravzaprav krivi pri Monitorju, kjer so opisali Xtreamer.

Tam sem videl članek in sem se tako navdušil, da... da... ma, ja, kupit sem ga šel. Kaj pa čem?

13.9. sem ga tako naročil in se pripravil na čakanje. Naslednji dan so mi že poslali mail, da je moja pošiljka na vrsti 20.9.! Tako kmalu? Hua, super, sem kar skakal naokrog!

16.9. pa me zjutraj kliče na mobi neznana številka? Paket imate zame? Se ne vidi kaj je? No, še sreča, da je tavelika doma in ga lahko prevzame! Kaj hudirja je pa prišlo? Saj nič nisem naročil, kar bi moralo zdaj priti?! Xtreamer pride čez deset dni, da ni slučajno spet kaka kamera? (Web kamero mi je namreč poslalo neko slovensko podjetje in to z odkupno ceno za 380€ ali nekaj podobnega, kar sem gladko zavrnil, ker nisem naročil. Potem sem jim poslal dobronameren email, da so ga nekaj pihnili, pa nihče ni nič vedel. Ne o kameri, ne o mojem naslovu, ne o ničemer! Čudne stvari...)

Takale škatla je bila, prav nič ni gor pisalo!

Tadeja jo je morala kar odpret, ni šlo drugače! Kje pa bi lahko zdržal v službi s tem, da me doma čaka paket. Firbec, kot sem jaz, nikakor!

In res, bil je Xtreamer!!! Dober teden prezgodaj, res lepo presenečenje! Takoj sem jim odpustil 20€ za poštnino, zgleda, da je res *hitra* pošta!

Juhu, juhu, juhu, gremo testirat, gremo preizkušat, kaj vse naprava zna. Ostali v družini so se morali ta dan znajti sami, bognedaj, da bi me kdo motil...

Gremo odpirat škatlice:

Čeprav tako minimalistično zgleda, se je na koncu nabralo kar nekaj opreme:

Čez deset minut je delovno okolje že zgledalo malce drugače:

Se že vidijo: kava, piškoti in tamaučkove trenutne igrače. Vse naenkrat je treba, ni miru. Celo navodila sem odprl, kdo ve, morda pa piše kaj uporabnega... Aja, ne, ne, odprl sem jih zato, ker nisem znal nataknit podstavka, pa sem gledal kje kaj piše. Po dolgih letih ko sem vedno kaj polomil, zdaj pogledam navodila, če plastika ne gre skupaj na lep način... No, v navodilih ni pisalo nič, ugotovil pa sem, da sem lahko in da celo moram biti malo bolj močan.

Predpriprave so torej končane, gremo sprobat, če tole sploh dela!

Antena za Wi-Fi je zanimiva - sede direkt v USB in zgleda ima vso elektroniko kar v sebi. Mogoče se jo da uporabit tudi kje drugje? Hm, težka, ampak za sprobat je!

Malo igračkanja, bolj s TVjem in buljenjem v trinajstisočsedemstoštiriinšestdeset kablov, in izbiranjem modri/rdeči, pa se pojavi slika:

2,5" diska za všraufat seveda nimam na zalogi, zato bo treba naprej probat čez Wi-Fi! No, tole pa ni delalo ravno iz prve.

Smo iskali in iskali omrežje, pa nič. Na koncu sem ugotovil, da ne smem skrivat SSIDja. Tako zdaj oglašujem svojo prisotnost po celi Krtini... Ampak važno, da me xtreamer vidi in da zadeva dela! Tole je internet in youtube:

Super, juhu, dela, dela, dela! Domači me gledajo postrani, a so že navajeni malega otročka z igračo. Jih imamo pač več v družini, kaj pa je to takega?

Pridem do ineta, pridem do strežnika preko share-a, pridem do Tversity-a (UPnP)... opa... eh, to pa ne dela! Je pač tako, da imam na Tversity naštimano PS3 in zato ta težava. Sekiram se ne, dostop do share-a je čisto dovolj hiter in enostaven!

Poskusimo še na USB - priklopim mojega rdečega WD passporta. Zzzzzuuuum, šrkkkkk, zzzzzzum, škrkkk... AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! NE ME Basat! Da pa tole ne dela, to je pa katastrofa!!! Pa mi v tistem trenutku spoznanja katastrofe, skozi možgane huškne neka senca ideje, zato posežem po drugem usb kablu, nekem Sonyevem, ki je res tanek in že zgleda, da daleč nese. In YESSSSSS, zadeva dela! Diskec zalaufa, kot da nikoli ni bilo nobenih težav! Meni pade kamen od srca, sprašujem pa se, kako in predvsem zakaj so kabli tako različni?! Brrr, briga me, samo da dela!

Gledanje filmov se lahko prične. Adijo Yamada, adijo CD/DVD in ostala stara šara, polna prstnih odtisov, ki nikoli ne deluje, ko in kot je treba!

Aja, internet je začel delat šele potem, ko sem naložil drug firmware. In še en patch firmware-a. Ja, kot povsod, tudi tukaj. Pa da ne bo kdo mislil, kakšen firmware, zgleda tako rečejo kar celemu OS, saj je tega "firmwarea" kar za 100MB. Zadeva jasno temelji na linuxu.

Bistvene stvari torej delajo, poskusimo še na 1920x1080 - brez problema. HD predvaja prek 51% 54Mbs wifija in share-a brez težav. Nič skakanja, nič zatikanja. Na HDTV je slika... ja, za pojest! HDMI je 1.3 torej je notri tudi audio, ampak to meni ne pomaga veliko, ker na stolpu nimam hdmi in. Na TV je pa brez veze audio noter peljat, kajne? Torej optical out na dd/dts ojačevalec, sliko pa prek hdmi na HDTV.

Opa. Prav lepa in glasna izkušnja. Čisto nič ne zaostaja za PS3.

Obstajajo pa seveda manjše neumnosti. S PS3 ne pridem zraven, nič streamanja torej. Sicer je to povsem brezveze in se ne bi nikoli uporabljalo, a vseeno. Surfanje po Youtube-u in Picassi in Flickrju in še čem je seveda luštno in tudi dela, ampak... prijave v sisteme izvedeš prek virtualne tipkovnice in daljinca... Muka ježeva, res je. Sem vtaknil usb tipkovnico v Xtreamerja, če bi slučajno šlo, pa na žalost ne gre... Če bi si vsaj lahko shranil že napisane strani v shortcuts! Morda v verziji 1.4/5?

Tako, to je to! Zadeva je vsestranska in je napreden člen v sinergiji, ki bi ji sam rad že zdavnaj videl. Seveda še nismo čisto tam, a približek je že dober. Jaz sem navdušen, da še obstajajo podjetja, ki brcajo in poskušajo nekaj novega!

Meni je namreč tale Xtreamer presneto všeč. Za 99€ (+20€ poštnine) pa sploh!

Za en teden smo ga prestavili, kar se je potem izkazalo, da ni bilo potrebno. Ampak kaj čmo, vremenarji so čudna bitja in prejšnji teden je bil popolnoma drugačen od napovedanega... No, sreča, da tokrat ni bilo kakšnega dežja!

V nedeljo smo bili s ŠD Krti na Debeli peči.

Začeli smo nekje sredi Pokljuke, med vsemi tistimi širnimi gozdovi, ki so meni pravzaprav zelo všeč. Vse je prepredeno s potkami, niti metra ni, kamor ne bi stopila človeška noga. In to na vsem velikem področju! Me kar ima, da bi šel enkrat malo pohajkovat tam čez, kar tako, brez cilja, nekam se postaviš in potem hodiš in hodiš in hodiš! Ok, gps na roko, da najdeš nazaj, ampak, hej, saj se ne moreš izgubit, anede? Nekam že prideš, v vsakem primeru...

Pa toliko borovnic... na žalost vse skoraj prazne. Smo bili že prepozni ali jih letos sploh ni bilo?

Začeli smo kar nekje, je bilo treba še malo hodit, če bi šli direktno od spodaj, bi bili prehitro gor. Tako pa smo se lahko posvetili iskanju gob, ki jih je bilo res veliko. Problem je bil samo v tem, da ni bilo veliko pravih...

Jaz sem cel čas hodil po hosti, stran od poti in vijugal sem in tja in sem in tja... ampak nisem našel prav nič. Oz. nobena goba mi ni hotela skočit v glavo. Eh, sem pa vsaj nekaj borovnic pojedel.

Nas je šlo tokrat pet. Ta velike ne spravimo več s sabo...

Nekje na sredini smo srečali še konje. Že gredo domov s paše. Konec je, zima se bliža.

Ugotovil sem, da otroci jamrajo samo takrat, ko se ne matrajo! Ko gre vse prelahko, izgubijo motivacijo in kar naenkrat so nas spet bolele noge. A smo bili tako ali tako mimogrede na Lipanci, kjer smo zasedli dobršen del klopc.

Pri Beljski koči nisem bil še nikoli, zato sem prvič videl srčka. Zanimivo jezerce.

Pa tudi sama planina Lipanca zgleda super!

Srednji otroci so potem ostali pri koči, ostali pa smo šli naprej, proti vrhu. Leander pod vtisom otrok seveda ni hotel nikamor, predstavljal si je, da se bo dve uri noro igral, medtem ko nas ne bo. Se mi tudi zdi, da se kar je naigral, čeprav je bil na koncu kar malo žalosten, ker ni šel z nami. Najraje bi vse naenkrat! Pa saj se je potem še dovolj nahodil. Se je pa Flori opogumila in jo tudi mahnila z nami in bila tako najmlajša udeleženka na vrhu!

Škoda le, da nismo imeli lepih razgledov, pravzprav ni bilo prav nobenega razgleda. Ko smo prvič lahko sploh pogledali proti Krmi, se že ni videlo skoraj nič. Škoda, res. Razgled bi bil enkraten!

Še vrh se je prikazal le sem in tja, drugače se je raje sramežljivo zastiral z meglicami.

Zgledalo je kar daleč, pa na koncu ni bilo. Urica, pa smo bili gor vsi. Na koncu sem se seveda malce spustil s ketne in sem zašibal ko raketa. Ah, vedno me kaj takega prime, ko pa še imam moči... Se moram malo predihat.

Tokrat otrok ni nič več jamral, ko se je tudi sama enkrat malo bolj nadihala, ji je postalo prav super. In na vrh je prišla z nasmeškom. Pravzaprav Florijin prvi dvatisočak! Ha!

A sem že povedal, da je bil slab razgled? Da razgleda sploh NI bilo?

Huh, tole je bil pa no comment. Z Lipance dol mu je sicer letel, ampak kako najprej do tja prit?! Meni se ni zdel nek lahek teren za bicikl...

In potem smo se namenili kar peš do Šport hotela. Ker je bil Leander seveda spočit, je spet začel jamrat. Noge bolijo. Izmučen. Uahahahhaaa. Zato sem poskusil en mali eksperiment: greva tečt do Šport hotela!

A? Kaj? Kako? Dej no, nehi... NEEEEEEEE! Oči, ti si zmešan.

Ampak mu je bila ideja kar všeč. Nekaj dogaja. In je šel. Seveda sva se ustavljala, a vseeno sva kakih dvajset minut kar tekla. Nekaj se me je tudi držal, a vseeno je moral kar nekaj tečt. In sva pritekla čisto do Šport hotela!

Otroke je pač treba malo motivirat. In pri tamalih to zaenkrat še gre, ta velikih ne znam/zmorem več, tamaučka pa se še pustita. In sem zaradi tega prav vesel. Kako pa bi bilo, ko ne bi prišla prav nič zmatrana domov?! Pa še njima je tako mnogo bolj všeč, ko vesta, da zmoreta, da sta bila gor, da sta lahko še na koncu tekla itd.

Seveda tukaj ne smem spustiti sebe, povsem jasno je, da to velja tudi zame. Po petih urah hoje sem še prav enostavno tekel. V gojzarjih. Kondicija je ena taka čudna stvar, ki ji kar ne verjamem. Ko sem kar naprej prepričan, da nazadujem, da gre vedno slabše, da ne zmorem, da... pa v resnici gre na bolje. Hvala bogu.

V Šport hotelu smo imeli potem kosilo, a nas je kar malo presenetilo, kako je vse zrihtano! Super.

Tudi hrana je bila enkratna, tamauček je moral poslikat oboje, najprej ričet:

potem pa še joto:

Uffa, smo se najedli! Oboje je bilo namreč slastno za skakat v luft. Najbrž pa smo bili edini gosti v tistem dnevu, vse je tako kazalo. Precej zapuščeno, kar je zelo čudno. Spodnji bife na lesenih klopeh pa je bil poln ljudi. V hotelu pa razen nas nikogar. Preveč zrihtano sredi vsega tistega gozda? Bi moralo biti bolj robustno, naravno?

19km, 5:40h. Pridni.

Dve sta si šli zadnjič malo namakat noge in ostale dele telesa v Strunjan (ok, pa po opravkih tudi), vsi ostali pa smo doma ostal.

Ena taka prosta sobota, ko ni bilo *treba* ničesar. Uuu, take imam rad, na razpolago imaš ravno kar hočeš. Cel svet je tvoj!

Jah, to je sicer lepo, malo manj pa je lepo, če spiš do pol devetih. Sem imel kar slabo vest, skoraj pol dneva je že šlo, a, ko pa je tako pasalo! Pa še noben me sploh ni budil, tamauček se je že ob sedmih prestavil k televiziji, vsi ostali smo pa še drnjohali.

Ampak, ker smo šli naslednji dan na Debelo peč, smo si potem rekli, da moramo vsaj nekje malo noge razmigat. Limbarska gora bo ravno prav. S tamaučkoma sicer ne od spodaj, ker bi morali it že zjutraj, gremo pa z Negastrna, za en tak sprehod bo povsem dovolj. Pa smo šli.

Ampak sta bila lumpa, prve pol ure sta kar naprej jamrala. Saj ne prav močno, ampak jamrala pa sta. Pa smo potem gobe iskal, pa tekli v hrib, pa trenirali, pa... eh, same neumnosti. Meni se vedno tako zanimivo zdi, ko kar naenkrat začnejo taaaako močno noge bolet, v drugem trenutku pa lahko te iste noge šprintajo v klanec, kot da ni nič... Jej, mladina!

Vsaj robid smo se najedli, ni čudno, da smo za vse skupaj potrebovali kar 50 minut!

Potem smo pa cel čas poti navzdol razglabljali ali si privoščimo doma makarone s tuno ali pizzo pri sosedu. Je zmagala na koncu pizza, čeprav so se očijevi makaroni zelo dobro držali skoraj do konca. Če bi imeli kako kokto doma... mater, potem bi sigurno zmagal!

Pa sta otroka zmazala pico, jaz pa solato in vse tisto, kar je njima ostalo. Potem smo se pa samo še zavalili eni v Pixno, drugi pred Pixno. S kavico in knjigo v roki. Oh, ko kaka nedelja, madonca!