Dve sta si šli zadnjič malo namakat noge in ostale dele telesa v Strunjan (ok, pa po opravkih tudi), vsi ostali pa smo doma ostal.
Ena taka prosta sobota, ko ni bilo *treba* ničesar. Uuu, take imam rad, na razpolago imaš ravno kar hočeš. Cel svet je tvoj!
Jah, to je sicer lepo, malo manj pa je lepo, če spiš do pol devetih. Sem imel kar slabo vest, skoraj pol dneva je že šlo, a, ko pa je tako pasalo! Pa še noben me sploh ni budil, tamauček se je že ob sedmih prestavil k televiziji, vsi ostali smo pa še drnjohali.
Ampak, ker smo šli naslednji dan na Debelo peč, smo si potem rekli, da moramo vsaj nekje malo noge razmigat. Limbarska gora bo ravno prav. S tamaučkoma sicer ne od spodaj, ker bi morali it že zjutraj, gremo pa z Negastrna, za en tak sprehod bo povsem dovolj. Pa smo šli.
Ampak sta bila lumpa, prve pol ure sta kar naprej jamrala. Saj ne prav močno, ampak jamrala pa sta. Pa smo potem gobe iskal, pa tekli v hrib, pa trenirali, pa... eh, same neumnosti. Meni se vedno tako zanimivo zdi, ko kar naenkrat začnejo taaaako močno noge bolet, v drugem trenutku pa lahko te iste noge šprintajo v klanec, kot da ni nič... Jej, mladina!
Vsaj robid smo se najedli, ni čudno, da smo za vse skupaj potrebovali kar 50 minut!
Potem smo pa cel čas poti navzdol razglabljali ali si privoščimo doma makarone s tuno ali pizzo pri sosedu. Je zmagala na koncu pizza, čeprav so se očijevi makaroni zelo dobro držali skoraj do konca. Če bi imeli kako kokto doma... mater, potem bi sigurno zmagal!
Pa sta otroka zmazala pico, jaz pa solato in vse tisto, kar je njima ostalo. Potem smo se pa samo še zavalili eni v Pixno, drugi pred Pixno. S kavico in knjigo v roki. Oh, ko kaka nedelja, madonca!
Vpiši se