Za en teden smo ga prestavili, kar se je potem izkazalo, da ni bilo potrebno. Ampak kaj čmo, vremenarji so čudna bitja in prejšnji teden je bil popolnoma drugačen od napovedanega... No, sreča, da tokrat ni bilo kakšnega dežja!
V nedeljo smo bili s ŠD Krti na Debeli peči.
Začeli smo nekje sredi Pokljuke, med vsemi tistimi širnimi gozdovi, ki so meni pravzaprav zelo všeč. Vse je prepredeno s potkami, niti metra ni, kamor ne bi stopila človeška noga. In to na vsem velikem področju! Me kar ima, da bi šel enkrat malo pohajkovat tam čez, kar tako, brez cilja, nekam se postaviš in potem hodiš in hodiš in hodiš! Ok, gps na roko, da najdeš nazaj, ampak, hej, saj se ne moreš izgubit, anede? Nekam že prideš, v vsakem primeru...
Pa toliko borovnic... na žalost vse skoraj prazne. Smo bili že prepozni ali jih letos sploh ni bilo?
Začeli smo kar nekje, je bilo treba še malo hodit, če bi šli direktno od spodaj, bi bili prehitro gor. Tako pa smo se lahko posvetili iskanju gob, ki jih je bilo res veliko. Problem je bil samo v tem, da ni bilo veliko pravih...
Jaz sem cel čas hodil po hosti, stran od poti in vijugal sem in tja in sem in tja... ampak nisem našel prav nič. Oz. nobena goba mi ni hotela skočit v glavo. Eh, sem pa vsaj nekaj borovnic pojedel.
Nas je šlo tokrat pet. Ta velike ne spravimo več s sabo...
Nekje na sredini smo srečali še konje. Že gredo domov s paše. Konec je, zima se bliža.
Ugotovil sem, da otroci jamrajo samo takrat, ko se ne matrajo! Ko gre vse prelahko, izgubijo motivacijo in kar naenkrat so nas spet bolele noge. A smo bili tako ali tako mimogrede na Lipanci, kjer smo zasedli dobršen del klopc.
Pri Beljski koči nisem bil še nikoli, zato sem prvič videl srčka. Zanimivo jezerce.
Pa tudi sama planina Lipanca zgleda super!
Srednji otroci so potem ostali pri koči, ostali pa smo šli naprej, proti vrhu. Leander pod vtisom otrok seveda ni hotel nikamor, predstavljal si je, da se bo dve uri noro igral, medtem ko nas ne bo. Se mi tudi zdi, da se kar je naigral, čeprav je bil na koncu kar malo žalosten, ker ni šel z nami. Najraje bi vse naenkrat! Pa saj se je potem še dovolj nahodil. Se je pa Flori opogumila in jo tudi mahnila z nami in bila tako najmlajša udeleženka na vrhu!
Škoda le, da nismo imeli lepih razgledov, pravzprav ni bilo prav nobenega razgleda. Ko smo prvič lahko sploh pogledali proti Krmi, se že ni videlo skoraj nič. Škoda, res. Razgled bi bil enkraten!
Še vrh se je prikazal le sem in tja, drugače se je raje sramežljivo zastiral z meglicami.
Zgledalo je kar daleč, pa na koncu ni bilo. Urica, pa smo bili gor vsi. Na koncu sem se seveda malce spustil s ketne in sem zašibal ko raketa. Ah, vedno me kaj takega prime, ko pa še imam moči... Se moram malo predihat.
Tokrat otrok ni nič več jamral, ko se je tudi sama enkrat malo bolj nadihala, ji je postalo prav super. In na vrh je prišla z nasmeškom. Pravzaprav Florijin prvi dvatisočak! Ha!
A sem že povedal, da je bil slab razgled? Da razgleda sploh NI bilo?
Huh, tole je bil pa no comment. Z Lipance dol mu je sicer letel, ampak kako najprej do tja prit?! Meni se ni zdel nek lahek teren za bicikl...
In potem smo se namenili kar peš do Šport hotela. Ker je bil Leander seveda spočit, je spet začel jamrat. Noge bolijo. Izmučen. Uahahahhaaa. Zato sem poskusil en mali eksperiment: greva tečt do Šport hotela!
A? Kaj? Kako? Dej no, nehi... NEEEEEEEE! Oči, ti si zmešan.
Ampak mu je bila ideja kar všeč. Nekaj dogaja. In je šel. Seveda sva se ustavljala, a vseeno sva kakih dvajset minut kar tekla. Nekaj se me je tudi držal, a vseeno je moral kar nekaj tečt. In sva pritekla čisto do Šport hotela!
Otroke je pač treba malo motivirat. In pri tamalih to zaenkrat še gre, ta velikih ne znam/zmorem več, tamaučka pa se še pustita. In sem zaradi tega prav vesel. Kako pa bi bilo, ko ne bi prišla prav nič zmatrana domov?! Pa še njima je tako mnogo bolj všeč, ko vesta, da zmoreta, da sta bila gor, da sta lahko še na koncu tekla itd.
Seveda tukaj ne smem spustiti sebe, povsem jasno je, da to velja tudi zame. Po petih urah hoje sem še prav enostavno tekel. V gojzarjih. Kondicija je ena taka čudna stvar, ki ji kar ne verjamem. Ko sem kar naprej prepričan, da nazadujem, da gre vedno slabše, da ne zmorem, da... pa v resnici gre na bolje. Hvala bogu.
V Šport hotelu smo imeli potem kosilo, a nas je kar malo presenetilo, kako je vse zrihtano! Super.
Tudi hrana je bila enkratna, tamauček je moral poslikat oboje, najprej ričet:
potem pa še joto:
Uffa, smo se najedli! Oboje je bilo namreč slastno za skakat v luft. Najbrž pa smo bili edini gosti v tistem dnevu, vse je tako kazalo. Precej zapuščeno, kar je zelo čudno. Spodnji bife na lesenih klopeh pa je bil poln ljudi. V hotelu pa razen nas nikogar. Preveč zrihtano sredi vsega tistega gozda? Bi moralo biti bolj robustno, naravno?
19km, 5:40h. Pridni.
Vpiši se