Eni gredo v gmajno, drugi v gozd, tretji pa v hosto.

Mi smo šli kar tako. Ker je bil lep dan in ker je bilo treba malo raztegnit nogice. Malo je treba tudi razmislit kako naprej, še posebej zdaj, ko je treking za nama. Prvič greš ponavadi za to, da poskusiš, da vidiš, kako je in če ti je sploh všeč. Če je to to.

Helena je že kar dobro razmislila. Jaz še nisem tako daleč oz. moje misli se še niso povsem izkristalizirale. Mislim pa, da mi JE všeč!

Še preden smo dodobra zapustili civilizacijo (vsaj navidezno!), smo opazovali, kako se je bager kar sam postavil na tla. Heh, še nikoli videl kaj takega!

Načeloma smo šli iskat gobe. Kot vedno, jih tudi tokrat ni bilo. Še mušnic ne, sploh nobene. Zakaj rastejo v Preddvoru, tukaj pa ne? Sicer se pa nismo kaj veliko sekirali, razgledi so bili danes dopoldan fantastični!

Tako lepo je bilo tam sredi trav in neba brez oblačka, da sta še oba tamaučka uživala do konca.  Hosta je bila enkratna, tako fino kontrastna, da bi hodil po njej cel dan. Pa tudi od včeraj se mi ni nič zamerila, čeprav sva precej zoprno in strmo prečila...

In ker ni bilo gob, smo imeli učne ure in nabrali vse drugo! Za vzorce. Le kostanja sta bila dva, da sta si delala družbo.

Včasih se človek sprašuje, kako je sploh lahko tako lepo? Pet minut stran greš in svet postane drugačen. Seveda le, če si sam tega želiš.

Vesel sem in zadovoljen, da nama to uspe in da se tega zavedava. Da to lahko imava in da veva kje najti.

Jutri se začne šola, Tamaučkov prvi dan. Flori gre v razredno stopnjo, Mitjev tretji letnik, Tadejin še en mesec počitnic. Povsem novo obdobje za vse nas.

In svet bo pritisnil z vso močjo!

Oh, kar trese me od navdušenja, od vsega lepega, od vsega, kar se je danes dogajalo!

Mogoče bom malo zmeden, ampak... bil je najin Prvi treking! Toliko skrbi, pričakovanj, strahov, razburjenja se je danes naenkrat zlilo v nekaj enkratnega! Zdaj bi seveda najraje vpil v nebo in bil ponosen nase, na naju, zdaj bi najraje skakal do stropa, zdaj bi najraje... saj niti ne vem!

Začela sva s polno pričakovanji, pravzaprav mirna in pripravljena. S strahovi smo opravili ponoči. Na fotki sem se postavil kot kakšen veliki zaščitnik... Eh.

Dobila sva kartico za štempljat, na katero sva pazila bolj kot na vse drugo! Mater, če bi jo izgubila... 

Za prihod in vse sva si vzela dovolj časa, da ja ne bi po nepotrebnem kam bezljala in vse skupaj zafrknila. A vseeno je bil kar naenkrat čas za start!

Sicer sem vedel, da se bodo vsi pognali na startu, ampak... madonca! Vsi so odbrzeli ko nori!!! Uau. Ampak midva se nisva dala. Sva šla kar po svoje. Še posebej od začetka je treba pazit!

In... kako naj priznam... ja... seveda... no... Ma, ja. Takoj v začetku, na prvi preizkušnji, na prvem razpotju, ki me je skrbel, je moja orientacija pogrnila kot je dolga in široka! Jebela cesta, ne moreš verjet. Bom se še posipal s pepelom, ker tole je pravzaprav cela blamaža.

Kakorkoli že, moje odločitve so pripeljale do strmin in brezpotij že takoj v začetku.

Nisva se ravno izgubila, ker sva čez čas prišla na pravo pot, vendar pa sva izgubila, tako na palec, sigurno pol ure. Takole nekako pa sva ta del opravila:

Prva KT je bila živa, a je človek že šel dol... Še sreča, da sva ga srečala malo pod vrhom! Pa je moral spet nazaj na KT!

Se je potem izkazalo, da nisva čisto zadnja in da še par ljudi išče KT. Upam, da jih je še malo počakal!

Od tam naprej je bilo treba po grebenu, s katerega je bil tako lep razgled, da bi se najraje kar ustavil, se zavalil v travo in občudoval pokrajino okoli mene! Slike na žalost ne morejo pričarat občutka...

A je bilo treba naprej! Do Kališča nisem pričakoval nobenih težav z orientacijo, saj sva tukaj že hodila, pot pa je markirana in polna smerokazov. Tekala še vedno nisva, prevelike strmine, prostora pa za nogico desetletnika. Pojma nimam, kako so ostali tukaj lahko leteli...

Pa sva vseeno kar dobro šla. Markiran čas sva prepolovila, za naju super! Tako sva bila kar naenkrat pri Hudičevem borštu.

Napolniva vodo in do Kališča je bila le še formalnost. Markirana pot in obet koče naju je sicer spravil v tišino, se mi pa zdi, da sva kar dobro šla. Na Kališču sva namreč končno tudi srečala par tekmovalcev!

Ustavljanje le za vodo in gremo naprej. Točno sem vedel, kam je treba it za naslednjo točko.

In... in... in... SPET! Lahko bi dobil nagrado za orientacista leta. Popolna nemarnost! Tole je znak (ki sva ga seveda slikala šele potem) in kjer bi morala zaviti levo!

Pa nisva. Ker sem bil poln samega sebe. Ker sem Vedel! No, rezultat je bil takle:

Tista črta navzgor je povsem brezveze. Trinajst minut... Pa še kar fino v klanec je šlo! Mater, na tole finto sem padel:

Najprej je odcep na desno. Potem greš malo naprej in je odcep še na levo. Jasno ko pasulj, anede?! No, karte so pač take, realnost je včasih drugačna. Saj, če ne bi bilo table, potem bi se že rešil in našel opravičilo... ampak, da sem tablo spregledal, kjer je lepo pisalo, da ZAVIJ LEVO! Površnost brez primere, ki naju je stala trinajst minut, kar sicer ni veliko, ampak nekaj jeze pa je povzročilo. Ni problem, če človek kaj zafrkne, ampak površnost??!!

Mogoče se na sliki ravno ne vidi, ampak jezna je, ja!

Seveda sva izvir potem našla.

In sva šla nazaj kar po isti poti. Tam je sicer bila ena potka, ki bi morda bila dobra, a kakega zaupanja v svojo navigacijo nisem imel več niti sam! Bolje par metrov višje in nazaj, pa zato bolj sigurno.

Dol s Kališča se vleče. Bližnjice so grozne in kar naprej je nekaj drselo. Sva pa začela kar nekaj tekat, zmatranost se naju še ni lotevala. Ampak vseeno se je vleklo. Hvala bogu, da sva zadnji bolj siten odcep našla iz prve in brez problema. Če mi pa še to ne bi šlo... Ojej!

Dol sva priletela pravzaprav prav enkratne volje, polna volje in energije. Sva kar tekla, do cilja! Počez, čez vse travnike!

Tale konček nama je tudi uspel. Prav neverjetno, da se nisva zaplezala kam med hiše...

In potem kar naenkrat cilj. CILJ. Ha! Saj kar ne moreš verjet!

Najbrž se navadiš na vso to navdušenje, kaj? Midva imava še zdajle tak nasmešek... Morda ostane še čez teden!

Okoli Storžiča 2009, 21.97km, 5:30h, 2018 vm. Ne čisto zadnja. Juhej!

Tole je le prvo navdušeno poročanje o samem Trekingu. Ostala razmišljanja, o sami orientaciji(!), o opremi, o lepotah in hitrosti, o tekmovalnosti, o... še sledijo! Ko bom malce bolj prizemljen!

GALERIJA

Pa nam je le uspelo! Sicer le trem, a ker je bil z nama najmlajši, je pač bil čisto lep družinski pohod. Mi trije smo pač toliko žilavi, da se nam da in da zmoremo.

Človek dobi v dvodnevnem pohodu vtisov toliko, da jih nikakor ne more sproti obdelati. Ne gre, preprosto ne gre. Danes imam tako polno glavo, da komaj vem, kje je. Še sreča, da je treking prestavljen na jutri, ni mi povsem jasno, kako bi bilo, če bi se danes že podila okoli Storžiča... Včasih pa tudi fronta na soboto pride prav, čeprav se sliši še tako neverjetno!

Zaradi gornjih razlogov, bo tokrat vse le bolj dokumentarno. Sicer pa: kdaj pa ni?

Cel teden smo pohod prestavljali, pa drva so bila vmes, pa... ja, na koncu smo izbrali kar lepa dva dneva!

Začeli smo še od precej daleč. Ko ni niti zgledalo, da bomo sploh kdaj prilezli gor!

Brez kakih velikih peripetij, res pa, da malce pozno, smo začeli kar spodaj, v Završnici, pri jezeru. Kakor se je potem na koncu izkazalo, je bila prva ura pravzaprav še najtežja od vseh! A nič takega, kar se ne bi dalo s počitkom omiliti!

En, dva, tri (1:30h) pa smo bili že na Valvazorju! Uff, kako zrihtano!

In ko smo popili dve kokakoli za moč, je šlo kot strela naprej! Sva skoraj še drva vzela!

Ampak pri toliko prtljage, otroku, za katerega nisva vedela ali bo zmogel ali ne in najini ne-moči... Ne, nisva bila pridna planica, drva so ostala dol. Že brez njih je bilo povsem dovolj težko, a smo kar kmalu prišli iz gozda.

Ko pa enkrat vidiš vrh... ni več daleč! Šest ur vsega skupaj. Tamauček, čestitke!

Niti ne razumem, zakaj je tale križ pravzaprav malce pod vrhom... najbrž ima kaj opraviti z varnostjo? Tamle, čisto na vrhu je res precej vrtoglavo.

Ker se nam je kar malo mudilo zaradi možnosti neviht, ki jih seveda potem ni bilo, smo bili gor že kar zgodaj. Potem smo pretaknili vsak kamen, si ogledali vse podolgem in počez in uživali vsak trenutek!

Pa je bilo treba še jest pa pit, pa počivat, pa... in čisto nobenega človeka več od štirih naprej. Mater sem užival v samoti, gor nad dolino, s prekrasnim razgledom, vremenom... Oh. Neopisljivo.

In čeprav se ni nič kaj dogajalo, je bil vrh vseeno polno dogajanja.

Smo malo pomagali.

Smo občudovali sončni zahod.

Smo občudovali lučke v dolini.

Smo občudovali sončni vzhod.

Jedli in gledali zajtrk.

Prvič videli helikopter tako od blizu!

Potem pa se je bilo potrebno poslovit. Dan je bil dolg, en dolg pa nas še čaka in najbrž še malce več poti!

Začeli - pravzaprav začela - sva z meliščem! Ki se - na žalost - lahko skrije pred kamniškim. Je zgonjen kot strela, le zadnjih sto metrov je super. Sva prišla dol brez padca, vriskala sva pa ko nora! In Tamauček se je kar lepo naučil, je pa seveda še mnogo prelahek za melišča.

Potem pa pohod čez nepregledne konte. S počitki in malicami.

Čez ovire iz ruševja.

Čez ovire iz malin. Škoda, da čisto praznih... Še dobro, da niso bile koprive.

Toliko tega, da smo bili vsi mokri!

Čez zapuščene planine.

Do brusnic, ki pa tokrat so bile! Samo pojma nimam, zakaj so bile le meni všeč...

Čisto do izvira Završnice in novega doma, pri katerem smo imeli srečo, da je bil odprt!

Pivo se je prileglo, še bolj pa mrzla izvirska, sveža voda! Brez tega pač ne gre... podajamo se v dolgo dolino.

Tam počasi začenjaš misliti, da si že skoraj na koncu svojega pohoda. Napaka! Nikoli ne smeš prekmalu končati, drugače se res začne vlečti. No, zdržali smo še kar dolgo. Začetne strmine, ko smo jo mahnili raje po poti okoli, kot po cesti (jebela cesta stara karta!).

Do Tinčkove koče in jagrovih koč. Tudi tu je na razpolago voda!

Tu pa smo imeli res že dovolj, vendar nas je čakalo še kar nekaj! Završnica je bila vsaj ta dan najdaljša slovenska dolina! Pa še nikjer niti enega človeka, niti enega avtomobila! Še štopat nismo mogli.

Pa smo vseeno prišli! Do vode, kjer je bilo na žalost samo blato, a konec je bil. Zadnjih šeststo metrov sem še odtekel in tako v stilu zaključil našo epopejo. Ker je bilo presneto lepih osem ur hoje drugega dne!

O zmatranosti in nebogljenosti majhnih otrok pa le toliko, še preden se kdo morda zgrozi, kam vse vlečeva tamaučka: ko sva šla s Tamaučkom včeraj zvečer še po Flori, je začel težit, da bi šel na Primoža. Kar tako, malo tečt...

Temu se pa reče kondicija. Ura spanja v avtu je dovolj regeneracije za cel dan hoje!

Ne vem, ni bilo samo lepo... Težko je opisat s takimi, navadnimi, besedami. Viskoleteče besede pa so lahko hitro patetične. Treba je čutit.

Pravzaprav je precej enostavno: treba je it.

Človek nikoli ne ve, kam ga pelje pot, kaj?

Sem in tja, ne velikokrat, a vseeno kar nekajkrat, se lahko znajdeš v položaju, ki je na las podoben temule:

Pravzaprav je samo od tebe samega odvisno, kam in kako. Nazaj, gor, levo, dol, desno, naprej... od nikogar ne bi smel zahtevati odgovora, ker si sam samostojen in sam odločaš. Vse ostalo je le prenos odgovornosti.

Včasih pa pomaga tudi malo boljša karta.

Gleženj je že boljši. Skoraj sigurno gremo na Stol, za soboto pa še vidimo, kako bo z gojzarji.

Danes ponoči sem spisal sigurno dvaindvajset postov. Takih in drugačnih, od povsem besnih pa prek zamerljivih, do čisto nedolžnih, celo naivnih.

Še dobro, da se nobenega ne spomnim. Me je preveč gleženj bolel in sem se moral kar naprej zbujat, ko sem se premikal z ene strani na drugo.

Ja, tale vikend je bil spet poln. In spet poln nasprotij. Ko že končno misliš, da si pogruntal večino in da te kaj velikega ne more več pretrest... evo, BAM. Te kar z lajšto čez hrbet! Pa si najprej jezen nase, pa na druge, pa na cel svet, pa na butaste napačne odločitve... pa na... na koncu ti pa ne ostane nič več. Še dobro, da se jeza razkadi, ker ne služi ničemur, le čas in energijo ti jemlje.

Nič, učil se bom še celo življenje, to bi mi moralo biti povsem jasno že v samem začetku! Nekatera učna snov bo šla lahko v ušesa, za drugo bom pač moral malo bolj trpet. Nekatere izkušnje so na žalost boleče in nerodne.

Razmišljal sem in razmišljal, in na koncu se mi ne zdi niti prav niti pravično, da bi bentil in se jezil. Ker, če pogledam bolj neobremenjeno, vikend je bil fantastičen! Prelep. S samimi presežniki pravzaprav. Zakaj bi mi moral nek povsem življenjski dogodek - ki bi se lahko zgodil kadarkoli - to pokvarit? Zakaj bi se pustil ljudem, da mi ga pokvarijo? Tudi sebi ne bi smel tega dopustiti!

Zato zdaj, ko se počasi pomirjam in pač začenjam sprejemati svojo usodo (kaj pa naj drugega!), počasi gledam na vse stvari drugače. Saj ponavadi se izkaže, da so stvari natanko takšne, kot morajo biti. Le človek jih vnaprej ne vidi, ne razume. Zase velikokrat trdim, da znam v vsaki bedasti situaciji pobrati ven vse tisto, kar je vredno. Zakaj bi bilo torej zdaj drugače? Optimist zaenkrat še prevladuje.

Najbrž pa je res, da sem v tem vikendu pretiraval. Veliko pretiraval. Ampak takšna je človeška narava, brez tega preprosto ne gre.

V soboto zjutraj sem dobrih 6km kar odtekel proti 2. TF10ki v Domžale. Ne, ne, me peljat! Grem kar peš, se moram ogret!!!

Kako je bilo na sami TF10ki sem že opisal. Neverjetno, enkratno, a v pretiravanju. Danes sem namreč pogledal še podatke z ure... Povprečni obrati: 184. max obrati: 199. Preveč, mnooooogo preveč. Za čas ure in pet minut bi se namatral petkrat manj. Ampak ne! Je treba Pod Uro!

Potem sem šel doma za dve uri spat, nato pa na družinski piknik. Tam sem seveda spet norel, igral nogomet in sploh ne hodil, temveč vsak korak naredil v "lahnem drncu". Od jutra dobro ogret, zato razposajen in objesten. Super, zvečer smo se še skrivali nekje v Mengšu pred nevihto, ko je vse znake naokrog razmetalo.

Zjutraj pa vstat ob 4:30. Gremo na Grintovec! Kaj pa je to za nas? Po Jalovcu mimogrede... mala malica!

Gor je šlo super, brez problema in brez sitnosti. Dan je bil lep in nič preveč vroč.

Treking čevlji, katere moram uhoditi, se obnesejo zelo super. Za gor.

Sitnosti se začnejo pri poti navzdol. Moji čevlji so - zame - za dol povsem neprimerni. Skale so prevelike in noga kar pleše. Je treba kompenzirat s koleni, kar pomeni kar nekaj bolečin. In potem se naredi še največja sitnost: neprevidno skočim na majav kamen in ... hop ... noga se zvrne, kolikor se le lahko. Da ne bi polomil gležnja se vržem cel, z nogo vred, v smeri največje razbremenitve. Sredi skal to ni nič kaj pametno, lahko sem samo vesel, da tega ne naredim v kakšni steni ali kaj podobnega.

Skratka. Zvrnil sem se kot sem dolg in širok. Pravzaprav širok, ker sem obstal na (zdaj dobro potolčenih) kolenih. O, madona, kako se človeku zgodi ravno tisto, česar se najbolj boji? Morda ravno zaradi tega?!

No, ja. Jokam in stokam, a nič ne pomaga. Še dobro, da je noga ogreta in da pravzaprav (še) nič ne boli. S helikopterjem se ne bi vozil, sploh ne zdaj, ko so lete omejili... najbrž bi me nesli dol. Uffff, me kar zmrazi, najbrž ne bi šel nikoli več v hribe. O tem moram še kaj spisat, čeprav bo težko, takle padec za sabo potegne enih stvari, implikacij, da se ti kar v glavi začne rolat. Vsak naslednji stop je petkrat bolj previden, zraven pa to ne pomeni, da se ne morem zvrnit še enkrat. Heh, pa vedi, kako in kaj!

Potem je šlo dol, kakor je pač šlo. Res, čevlji nikakor niso primerni. Šele potem, dol na gozdni meji, ko postane pot manj skalnata, tam pa postane tak čevelj povsem nekaj drugega! Zato pa je bilo z Velike planine tako fino v njih hoditi! Skale pa zame in za ta čevelj niso. Bo treba kar v gojzarjih ostat. Zaradi takih čevljev začneš tudi povsem drugače hoditi in danes me tudi kolena kar dobro bolijo, pa me niso že sto let bolela...

Na koncu pa si človek, po šestih urah hoje, zasluži malo regeneracije, da malo posedi, spije pivce in malo strne vtise dneva. Pa se nekateri trudijo, da bi mu pokvarili to veselje!

Ampak ne. Ne damo se in ne bi se smeli dati! V nobenem primeru, pa zblojeni gostinci gor in dol, pa zvinjeni gležnji levo ali desno! Gor na Grintovcu smo bili! Na vrhu! Sami smo prilezli, se zato pomatrali, eni več, drugi manj, a nihče ni prišel gor kar tako. In čeprav tudi razgleda ni bilo, mi je čisto vseeno, meni je bilo lepo, enkratno in čudovito!

Za damage control bo še dovolj časa, bo treba pač počakati in videti, ali bodo za treking dovolj gojzarji, da ne bo gleženj plesal, ali pa bo treba odpovedat. Velika škoda, ampak...

P.S. Čisto tako, za firbec - samo to nedeljo je helikopter slovenske vojske z gora spravil dva poškodovana gležnja! Mater, malo je manjkalo, da bi tri...

Vsi trije smo se zmenil za pod uro.

Ampak ne pod uro na štacjonu ali kaj podobnega! Ne, ne! Da bomo na 2.TF 10-ki tekli pod eno uro.

Začetek je bil dober. To, da sem pritekel do Domžal, bom še povedal! Vsi še entuzijastični, zagnani, veseli!

Potem se je pa začelo. 25 krogov v vročini. Kje so bile tiste dolgo pričakovane nevihte???

Vsak se bori po svoje, dajemo vse od sebe.

Tam nekje od 13 do 18 je huda muka. Ma, ja... cel tek je huda muka, ker grem na polno. Od začetka pa do konca. Ampak kar naenkrat je bližina konca in na uri še ni ena ura! Še tistih zadnjih sto metrov sem moral šprintat, eh.

Tole v dokaz! Ko sem skoraj dušo spustil...

Je pa zato zadovoljstvo toliko večje, kajne fantje?! (Ne, nisem se polulal, vroče je bilo ko pr norcih!)

Pravzaprav zadovoljstvu ni bilo konca! Zame dosežek, vsekakor!

Saj sploh ni toliko o tem, koliko si hiter (govorijo tisti ta počasni), kolikor to, da si se potrudil in dal od sebe vse. In to nam je uspelo!

Bravno nam vsem!!!

Potem smo skoraj vse kroge hoteli nadoknadit v bifeju, no... pa jih nismo!

Zahvale še podporni ekipi, ki je tako lepo skrbela zame! Več slik tule!

Ja, jutri grem tečt. Prva skupina, jasno, med tanajpočasnejšimi. Ne vem, zakaj nam rečejo zen tekači, ker jaz se trudim na vse pretege...

Se mi zdi, da mi ne bo ratalo pod eno uro tečt, ampak po pravici povedano se tudi čisto nič ne sekiram. Bom pa šel pač počasneje, za 1:05 se že mnogo manj matram. Bomo videli, kako bo vreme in položaj planetov. Tako ali tako mislim do tja pritečt, se že spodobi, če sem tako blizu doma. Pa še ogrel se bom. Le to upam, da se ne bom že prej preveč zmatral...

Malo me je tudi skrbelo tistih 25 krogov, a mislim da ne bo problema. Se mi zdi, da bomo klepetali... Spet. Potem pa res ni čudno, da ne bo rezultata, anede? Pa tudi, na prireditvah, kjer čas ni ne vem kako pomemben, se veliko bolje počutim. Sem pač že v teh letih.

A to pomeni, da bi moral delat na vzdržljivosti, kar pa... hm... ne počnem prav veliko. Sicer delam letos veliko, a še vedno premalo. Malo pa me skrbi, da zanemarjam ostale stvari in da mi to postane čisto vse. Nekako bi rad, da bi mi ta tek, hribi, treking, vse to, prišlo v kri in da bi bilo samoumevno. Pa še nisem ravno tam. Še vedno se matram, še vedno - preveč - načrtujem, še vedno gre preveč časa, ki ga seveda ni, v to. Vsekakor upam, da gre na bolje. Letni čas je pač tak, da se veliko v hribe hodi, kaj čem!  

Te dni - danes pravzaprav - začenjam tudi z drugim delom dopusta, kjer sva si zaželela še otroke spravit kam v hribe. Vsaj za enkrat prespat. Naj se malo nahodita, naj malo uživamo nekje visoko, pod zvezdami. Zaenkrat sta na voljo dve varianti, ena obrabljena na semdera jezera in ena (težka?) na Stol. Še kakšna ideja? Samo za dva tanajmlajša, tavelika sta... prevelika!

Ah, že vidim, da bo dopust spet mimo švignil kot strela... Mi je že kar vnaprej žal.

Tamauček je danes zadnjič v vrtcu. Potem pa šola. Ahhhhhh. Kar ne morem verjet... saj je ravno na svet prišel! Jebela cesta, življenje je en sam velik in dolg presing.

Pravzaprav se mi kar nasmešek riše na ustnicah. Mogoče bi šel pa še na pivo, pa da začnemo dopust kot se šika!

Bilo je vroče kot pes. Pa sonce je žgalo, smo morali it kar notri potem.

Zadnjič gledam fotke s Teka na Vršič. Pa gledam, se čudim (sebi seveda), a potem nekje v ozadju nekaj opazim.

Ja... ja... nekaj bo na tem.

Le v letih je razlika. V izrazu sigurno ne.

Sicer pa se nisem jaz tega spomnil. Sem tudi jaz podedoval. Prav lahko bi bili vsi trije v vrsti.